V pomladni sopari

Konoba Čok
Sv. Antona 2, Novigrad (Hrvaška)
Tel.: +385 52 757 643
Čokovi ribe soparijo ob ponedeljkih, torkih, četrtkih, petkih in sobotah od 12. do 15. in od 18. do 23. ure.

Ambient:
rahlo dolgočasen klasičen 80’s konobski ambient, nadgrajen z (de)belimi prti, sodobnim posodjem in krasno, fancy steklovino

Napitki:
z vini ostajajo predvsem v Istri, glede na ribjo usmeritev prevladujejo malvazije; bonus je spektakularno dekantiranje z venturijevim efektom

Dostopnost:
zdajle, ko sezona še ni v špici, je parkirišč v Novigradu dovolj; tudi za gibalno ovirane pri Čoku ni zaprek

Fino:
marinirani surovi škampi špageti z vongolami v sopari kuhan brancin

Ne tako fino:
črna rižota

Ko iz kun cene premečemo v evre, stane karpačo bele ribe 8, pašteta, špageti z vongolami in črna rižota po 10, kilogram soparjenega brancina 42, tortica pa 3,5 evra.

»A to imamo mišelinke namontirane? Ker tamle na vratih že vidim nalepko njihovih inšpektorjev,« je rahel zdrs konzumobila na vlažnem ovinku ob uvozu v novigrajsko Ulico sv. Antona pokomentiral vodja tokratne odprave v južno sosesko. Ta zdaj z veliko vnemo razpihuje hype okoli spletnega Michelinovega vodnika, ki v drugi ediciji vendarle malo manj brca mimo, kot je v prvi. No, v primeru novigrajske konobe Čok, kamor smo sicer prišli po namigu lastnega izkušenega istrskega guštosledca, je uvrstitev v vodnik kar ustrezna – preprosto opremljen družinski pogon, kjer vse skupaj pilotira mama, v ospredju goste šarmira klepetavi ata, v kuhinji pa blago nadgradnjo klasične jadranske kuharije prepričljivo izvaja sin, gotovo velja priporočiti dobre košte željnim gostom, celo zahtevnemu bralstvu Konzuma.

Zagotovo Čok del navdušenja pripiše razliki med pričakovanji in realizacijo. Ko ata našteva, kaj pripravljajo, se vse skupaj sliši kakor generična mediteran-kot-je-nekoč-bil dosada: ribja pašteta, ribji karpačo, različne testenine, črna rižota, kuhana ali pečena riba … V resnici pa je potem skoraj vse odlično, pa tudi daleč od kakega dolgčasa. Ribja pašteta, recimo, je krasna: minimalistično začinjena, polnega ribjega okusa, z le toliko dodanega olivca, da se koščki ribe povežejo v mazavo celoto. Surovi repki škampov so tako sladki, da bi jih lahko stregli za sladico, in rezine ribjega karpača so všečno odrezane dovolj na tanko, da jih jedec dekonstruira s pritiskom jezika ob nebo, in obenem dovolj na debelo, da pri tem zazna okus res frišne ribe. Celo v edinem kreativnem poskusu večera, kjer so se kozice družile s tartufi in kremo iz rdeče pese, je zemeljskost obeh gomoljev nenavadno lepo dopolnjevala morsko surovino.

V diviziji toplih predjedi je Čok najprej demonstriral krasno finto za umamiziranje špagetov z vongolami – za omačno bazo je uporabil nekaj slanih inčunov, ki so končnemu izdelku dali popolnoma novo dimenzijo; nato pa malo razočaral s črno rižoto, saj ta ni dosegala visoke letvice, ki si jo je Čok sam postavil z drugimi jedmi. Že res, da je bila črno črna, a je bila premalo kremasta, v njej je bilo premalo sipe, v okusu pa ji je manjkalo malo frišnosti.

Smo pa zato v finalu dobili nepozabno lekcijo, kaj pomeni perfekcionistična minimalistična dodelava izjemne sveže sestavine: v sopari kuhan brancin nam je, v kombinaciji z na rezine narezanim krompirjem in korenjem, obdelanim z isto tehniko, za kar nekaj časa zaprl usta in celotno omizje spravil v nekakšno posebno stanje duha, v katerem je prevladovala zahvala odgovorni osebi, ki je pri naročanju namesto suhe vročine pečice za termično dodelavo izbrala nežno soparo.

Čok nam je potem za popotnico odrezal še kos sodobne čokoladne torte (oreškast biskvit, čokoladno-smetanov ganaš), ob izstavitvi računa na Mladina, d. d., pa se je gospodar še nostalgično spomnil naših provokativnih starih časov in obenem žalostno potarnal nad usodo Feral Tribuna. Simpatičen lik, saj sem vam rekel!