Ljudstvo proti Armstrongu

Armstronga lahko danes razumemo kot (največjo) žrtev sistema, kjer je bilo za dosego vrhunskih rezultatov potrebno jemanje poživil in steroidov

Lance Armstrong se je z zvezno vlado pogodil za plačilo petih milijonov dolarjev, s tem sta sprti strani končali večletni spor v zvezi z dopinško afero, ki je obkrožala nekdanjega vrhunskega kolesarja. Od leta 2013, ko je priznal zlorabo dopinga ter prevzel odgovornost za svoja dejanja, poskuša Armstrong popraviti napake, ki jih je v času aktivne kolesarske kariere storil. Še vedno je Armstrong deležen številnih kritik zaradi zlorabe steroidiov ter poživil pri dosegaanju vrhunskih rezultatov. Leta 2012 je s strani Svetovne protidopinške agencije prejel doživljensko prepoved nastopanja na tekmovanjih, kjer slediijo njenim pravilom, poleg tega pa so mu črtali vse rezultate po avgustu 1998, torej tudi rekordnih sedem zaporednih skupnih zmag na Dirki po Franciji med leti 1999 in 2005.

Že od prve skupne zmage na Dirki po Franciji se je Armstrong soočal z obtožbami o zlorabi poživil in steroidov. Leta 2005 je francoski časnik L'Equipe objavil serijo člankov, kjer so Armstronga obtožili zlorabe dopinga. Obtožbe so se nadaljevale, pomembno vlogo pa je odigral nekdanji klubski kolega, Floyd Landis, ki je Armstronga leta 2010 obtožil prikrivanja jemanja nedovoljenih poživil. Landis je leta 2006 zmagal na Dirki po Franciji, a so mu zmago odvzeli zaradi prevelike količine (sintetičnega) testossterona v vzorcu odvzetem po 17. etapi. Prislužil si je dveletno prepoved tekmovanja, v bran pa mu je tedaj stopil tudi Lance Armstrong. Točko preloma je predstavljalo javno priznanje v intervjuju s priljubljeno zvezdo ameriške televizije, Oprah Winfrey leta 2013. S tem je Armstrong prevzel krivdo, javnost pa ga je pribila na križ ter mu podelila naziv največjega in takorekoč edinega krivca, ki je odgovoren za uporabo steroidov in poživil v kolesarstvu.

Armstronga lahko danes razumemo kot (največjo) žrtev sistema, kjer je bilo za dosego vrhunskih rezultatov potrebno jemanje poživil in steroidov. Zloraba eritropoetina, s ciljem doseganja boljših rezultatov je bila vseprisotna v kolesarstvu. Eritropoetin je naravni hormon, ki nastaja večinoma v ledvicah in pospešuje dozorevanje rdečih krvnih celic ter povečuje njihovo število, kar posledično poveča aerobno kapaciteto, ki se odraža v večji aerobni zmogljivosti športnika. Sintetični eritropoetin je na voljo že od leta 1985, z razvojem sodobne medicinske tehnologije pa lahko danes pri analizi vzorcev odvzetih pri športnikih, protidopinške agencije ugotovijo ali gre za povečano endogeno nastajanje eritropoetina ali pa gre za nedovoljeno dodajanje proteina.

Žal pa je profesionalno kolesarstvo zgolj vrh ledene gore, zloraba steroidov in poživil je močno zakoreninjena med rekreativnimi, t. i. amaterskimi kolesarji, kjer je kontrole malo oz. skoraj nič.

Številni nekdanji vrhunski kolesarji so priznali zlorabo eritropoetina in drugih prepovedaanih substanc. Na primer Bjarne Riis, zmagovalec Dirke po Franciji leta 1996 je v vzetih vzorcih imel povečane količine eritropoetina, rastnega hormona in kortizona, leta 2008 so mu zmago odvzeli, nato pa kmalu zatem tudi vrnili, tudi klubski kolega pri Telekomu Erik Zabel, eden najboljših šprinterjev je leta 2007 priznal uporabo eritropoetina. V tistem obdobju ni šlo za osamljene primere športnikov, pač pa za sistemski doping, kjer so predstavniki ekip bodisi predpisovali poživila, t. i. afera Festina, bodisi so klubski zdravniki 'spregledali in zamolčali' uporabo pri tekmovalcih, t. i. afera Telekom. Ob vnovičnem pregledu 38 vzorcev odvzetih na Dirki po Franciji leta 1998, jih je kar 92 odstotkov (35 tekmovalcev) bilo pozitivnih na eritropoetin, torej lahko zaključimo, da je v tistem obdobju v kolesarstvu šlo za kolektivno zlorabo poživil in steroidov.

Žal pa je profesionalno kolesarstvo zgolj vrh ledene gore, zloraba steroidov in poživil je močno zakoreninjena med rekreativnimi, t. i. amaterskimi kolesarji, kjer je kontrole malo oz. skoraj nič. V družbenem sistemu, kjer šteje zgolj uspeh, so za dosego tega cilja dovoljena vsa sredstva, seveda razen tistih, ki izrecno niso prepovedana. Machiavellizem je torej prisoten tudi v kolesarstvu, za dosego cilja so dovoljena vsa sredstva, tudi tista, ki so prepovedana. Mnogi 'rekreativci' se poslužujejo prepovedanih poživil in steroidov, vsekakor pa njihova zloraba ni omejena zgolj na rekreativno kolesarstvo, pač pa zlorabo najdemo tudi v preostalih rekreativnih športih, kjer naj bi bilo vodilo fair play.

V rekreativnem kolesarstvu vsak 20. športnik priznava uporabo nedovoljenih poživil in steroidov. Žal se številni ne zavedajo negativnih zdravstvenih posledic, ki jih ima doping na dolgi rok, zato so za instantno slavo in nekaj denarja pripravljeni poskusiti praktično vse. V Italiji trgovanje s prepovedanimi anaboličnimi agensi predstavlja promet v višini 245 milijonov evrov. Številni preprodajalci v želji po višjem zaslužku odhajajo v Egipt, kjer poceni kupijo steroide namenjene živalim, te prepovedane snovi pretihotapijo nazaj v Evropsko unijo ter ponudijo lokalnim porabnikom in odjemalcem, ki želijo hitreje doseči cilj. Pereč problem v amaterskem kolesarstvu pa predstavlja tudi t. i. mehanski doping, kjer so kolesa predelana in opremljena z motorjem, ki je skrit v ogrodju. Lani je v Italiji odmeval škandal, ko je tretje mesto na ameterski dirki v okolici Brescie zasedel kolesar, ki je uporabljal kolo z mehanskim dopingom.

Uspešen kolesar mora biti vzdržljiv in hiter, pomembno vlogo odigra psihična stabilnost in pripravljenost, pomemben gradnik v mozaiku uspeha pa predstavlja tudii iznajdljivost in zmožnost odziva na nežele učinke iz okolja, kamor lahko štejemo padce ali tehnične okvare kolesa.

Lanskoletna dokumentarna parodija Tour de Pharmacy je z obilico ironije naslovila težave, ki pestijo kolesarstvo, predvsem zlorabo poživil in steroidov ter seveda tudi mehanski doping. Da pa zgolj uporaba prepovedanih poživil in steroidov ni dovolj, nam priča dokumentarni film Icarus, ki ga je lani predstavil Bryan Fogel, kjer je skušal izigrati protidopinški 'sistem'. S pomočjo uporabe prepovedanih poživil je skušal osvojiti večdnevno rekreativno kolesarsko dirko, a kljub pomoči Grigorija Rodčenkova, ki mu je pripravil načrt s pomočjo katerega ga na dopinških testih ne bi mogli ujeti, mu to ni uspelo. To nam priča, da so trenutne metode preverjanja še vedno ohlapne, saj se lahko protidopinški 'sistem' izigra. Poleg tega pa dokumentarni film tudi potrjuje Armstrongovo izjavo, da je kolesarstvo zelo komplekssen šport, kjer zgolj uživanje prepovedanih poživil in steroidov ni dovolj za usppeh. Armstrong je za Dirko po Franciji in kolesarstvo na splošno dejal, da gre za konglomerat različnih področij, ki jih mora kolesar uspešno obvladati, saj gre za maratonski tek, igro šaha, vožnjo Nascarja in predsedniške bitke hkrati.

Uspešen kolesar mora biti vzdržljiv in hiter, pomembno vlogo odigra psihična stabilnost in pripravljenost, pomemben gradnik v mozaiku uspeha pa predstavlja tudii iznajdljivost in zmožnost odziva na nežele učinke iz okolja, kamor lahko štejemo padce ali tehnične okvare kolesa. Prav zgoraj omenjenih osebnostnih lastnosti pa Armstrongu ne bodo mogli vzeti, saj je človek, ki je leta 1996 prebolel tumor, ki se je z mod razširil tudi v možgane in na pljuča. Brez vzdržljivosti, psihične pripravljenosti in zmožnosti odziva na tumor se s to boleznijo ne bi mogel uspešno soočiti. Po uspešnem okrevanju je ustanovil fundacijo Livestrong, ki je nato pomagala milijonom obolelih za rakom ter z dobrodelnim delovanjem zbrala na milijone dolarjev, ki so šli za raziskave in opremo v boju proti tumorjem.

Lance Armstrong je tako, kot mi vsi, zgolj človek, ki je v preteklosti naredil nekaj napak. Prevzel je odgovornost, s projektom Forward (Naprej), želi ponovno začeti z 'normalnim' življenjem. V svojih podcastih gosti zelo zanimive goste, ki so v preteklosti, tako, kot mi vsi, počeli ali storili določene napake, ki jih danes obžalujejo, a grejo dalje, saj se na napakah učimo. Armstrong ne more in ne sme biti edini grešni kozel v športu, kjer je šlo za kolektivno zlorabo poživil in steroidov. Največja kolesarsska dirka na svetu, Dirka po Franciji skuša izbrisati del športne zgodovine, saj Armstrong ni dobil naslednika na vrhu zmagovalnega odra, med tem pa kolesarji, kot npr. Bjarne Riis ostajajo zapisani, kot zmagovalci, kljub dokazanemu dopingu. Pri pranju umazanega perila pa glavne niti vleče Amaury Sport Organisation, ki organizira številne kolesarske dirke, med drugim tudi Dirko po Franciji ter ima v lasti športni dnevnik, L'Equipe, ki določa javni diskurz na področju kolesarstva in največjih dirk.