Kemal in naša vest

Spoštovani Pišem vam, ker sem zaskrbljena zaradi enega prispevka, ki ga je nedavno objavila Mladina - Igor Jurekovič: Kemal in naša vest (9.3.2018). Menim, da je prispevek, katerega glavni argument je sicer pomemben, hkrati tudi sila sporen in nevaren, saj mimogrede oglašuje gulenistično gibanje, kar je nesprejemljivo in glede na Mladinin značaj sila nenavadno (če ne kar nespodobno). Bojim se, da se razlog za nekritično objavo skriva v nepoznavanju teme v uredništvu, zato mi prosim dovolite, da razložim svoje pomisleke.

Jurekovičev članek je očitno nastal po poglobljenem intervjuju z eno izmed žrtev izključujočih in nepravičnih migracijskih politik v Sloveniji. Kritika politik, ki pošiljajo ljudi nazaj v države, kjer niso varni in kjer jim bodo najverjetneje kršene državljanske in človekove pravice, je nujna. Vendar pa avtor v članku, ki bralcu predstavi življenjsko zgodbo človeka, ki verjetno sam ni storil nič zelo slabega, izkoristi tudi za pozitivno reprezentacijo gulenističnega gibanja. Avtor je bodisi simpatizer ali član gibanja bodisi nekritično posreduje perspektivo njegovega zvestega člana Kemala. Gulenistično gibanje je konec koncev religijska sekta, ki temelji na pridobivanju novih članov. Vendar pa, kot to velja za mnoge druge religijske in politične organizacije in gibanja, je njihovo samo-reprezentacijo potrebno jemati z rezervo, ne pa kot gola dejstva. Nespametno nekritično nasedanje propagandi gibanja in reprodukcija le-te je še posebej nevarna v primeru globalne religijske organizacije, ki si že desetletja počasi in tiho, a vztrajno, prizadeva prevzeti nadzor nad političnimi zadevami.

Prepričana sem, da je razlog za to pomanjkanje informacij o gulenističnem gibanju med uredništvom Mladine (in po možnosti tudi avtorja članka). Sama sicer nisem strokovnjakinja za gulenistično gibanje ali zgodovino religijskih gibanj v Turčiji, vendar pa sem zadnjih pet let živela, raziskovala, in študirala v Turčiji. Moje akademsko delo je bilo večinoma vezano na razvoj nacionalizmov, izključevanje in spol, ter predvsem kurdsko vprašanje v Turčiji. Kljub temu pa sem spremljala širše politično dogajanje v zadnjih petih letih, odkar smo priča boju za moč med Erdoganom (in njegovo stranko AKP) in Gulenisti, in poslušala mnenja ljudi, ki jim zaupam.

Kar vem, je to, da je Gulenistično gibanje Hizmet islamistična organizacija - v smislu politiziranega islama, ki poleg tega vključuje turški nacionalizem -, ki ima milijone privržencev povsod po svetu. Organizacija je najbolj znana po tajnosti svojega načina delovanja, uspešni indoktrinaciji članov, in njihovi infiltriranosti v strukture moči in oblasti. V grobem naj bi gibanje delovalo tako: Gulenisti imajo šole, študentske domove in druge izobraževalne in kulturne institucije povsod po svetu. Voditelji teh institucij naj bi svoje varovance materialno in duhovno podpirali ter jih spodbujali, naj se prebijejo na vodilne položaje v državnih strukturah, pri čemer jim pomagajo tudi člani, ki so že na položajih moči. Pripadništva gibanju so pri tem strogo tajna in člani pogosto nikoli ne razkrijejo svoje identitete (izdajo jih le imena institucij, kjer so se šolali ali bili zaposleni). Gre torej za korupcijo in nepotizem. Ta proces je bil najmočnejši in najuspešnejši v Turčiji, izvorni državi vodje gibanja, religijskega pridigarja Fethullaha Gülena, ki živi v izgnanstvu v ZDA že od leta 1999. Gulenisti so se vzpenjali na oblast v tesnem sodelovanju in medsebojni podpori (pri korupciji in nepotizmu) s svojimi islamističnimi kolegi - stranko AKP z Erdoganom na čelu. Stvari so se spremenile okoli let 2012/2013, ko je prišlo med pokvarjenima mogotcema do spora za moč in oblast.

Kolikor vem, gulenistično gibanje ni zavezano čisti dobroti in pomoči ljudem, kot trdi Jurekovičev članek. AKP je Guleniste v svojem vzponu na oblast uporabljala kot mačeto. Znano je, da je bilo na tisoče ljudi po krivici odpuščenih, bankrotiranih, ukanjenih in podvrženih nepravičnemu sojenju zaradi Gulenistov, ki so potem prevzeli njihova delovna mesta. Mnogi so prav zaradi teh čistk, ki so jih izvajali gulenisti - z roko v roki z AKP, ampak tudi z lastnimi političnimi interesi - izgubili vse. Ljudje so bili pahnjeni v revščino, izpostavljeni javnim blamažam, temeljenim na lažeh in podtikanju, in včasih celo prisiljeni zapustiti državo. Gulenisti so danes tarče prav svojega lastnega zdravila, česar ne smemo kar pozabiti.

Člani kurdskega gibanja so bili skozi zgodovino vzpona Gulenistov najbolj na udaru. Časopis Zaman, ki ga Jurekovičev članek omenja, je bil propagandno gonilo vojne v Kurdistanu in etnopolitičnega konflikta v Turčiji. Vse do leta 2012 je Zaman objavljal članke, ki so eksplicitno propagirali vojno, poveličevali politično nasilje v Kurdistanu, in reproducirali diskurz o terorizmu in teroristih. Glede na to, da je imel “skoraj milijon bralcev”, kot nam pove Jurekovič (ali Kemal), lahko sklepamo, da je pripomogel k militarizmu in etničnemu sovraštvu v Turčiji. Sekularci in levičarji so bili zmeraj skupine in posamezniki, ki so jih gulenisti najbolj aktivno poskušali uničiti.

Ne glede na to, ali je Jurekovič eden izmed milijonov prikritih članov Hizmeta, infiltriranih v vse družbene sfere, tudi v levičarskih krogih, ali ne, menim, da članek ni primeren za Mladino. Kot vsakdo, ki se s tem delom sveta resno ukvarja, ve, stvari na Bližnjem Vzhodu niso nikoli črno-bele ali statične. Kdor je proti Erdoganu, ne sme biti že kar takoj naš prijatelj, če hočemo ohraniti kritično - sekularno, družbeno-pravično, levičarsko, če hočete, držo. V petih letih življenja v Turčiji sem imela priložnost spremljati globine in gnilobo pokvarjenih politik in zarot, spoznati kompleksne in fluidne politične polarizacije ter podrobno analizirati in deloma okusiti mehanizme izključevanja. Družbeno marginalizirane skupine kot so revolucionarna levica (ne nacionalistični sekularci), ženske ter etnične, religijske in spolne manjšine so zmeraj tiste, ki se vsakodnevno srečujejo z nasiljem, ki kot tako pogosto niti ni prepoznano. Zanje se v spremembi Gulenistov od storilcev v žrtve ni prav nič spremenilo. Na to kritično držo ne smemo pozabiti le zato, ker smo dan danes v nevarnosti vsi, ki si drznemo kritizirati Erdoganov režim, in vsi nedolžni ljudje, ki so člani gibanja, ki je izgubilo v umazanem boju za de facto oblast v Turčiji.

Navsezadnje se lahko vprašamo, kako si je Kemal prislužil članek z življenjsko zgodbo in oglaševanjem duhovne poti, ki jo je izbral. Kako je mogoče, da so Gulenisti, člani tajnega pokvarjenega islamističnega gibanja, tisti, ki imajo najmočnejši glas v boju za pravičnejše migracijske politike v Sloveniji, ki ga bije politična levica? (Tukaj se nanašam tudi na nedavno razstavo o ženskah in otrocih v turških zaporih - ki ženske partiarhalno slika kot “šibkejši spol” -, ki so jo prav tako organizirali Gulenisti.) Kje so glasovi ducatov drugih migrantov iz nevarnih držav, ki jim grozijo nepravične deportacije? Zakaj nimajo enakopravnega prostora v medijih? Pravzaprav ni presenečenje, da so Gulenisti udeleženi v ustvarjanju in konsolidaciji razmerij moči, tokrat med zatiranimi. Ampak kje so drugi kritični glasovi, ki nam lahko pomagajo bolje razumeti dogajanje v Turčiji v širšem zgodovinsko-političnem kontekstu? Menim, da bi si Mladina morala prizadevati izpostavljati druge kritične glasove iz Turčije, ki jim seže spomin dlje kot par let v preteklost.

Prepričana sem, da Mladina ni namerno oglaševala islamistične skupine Hizmet. Vendar pa menim, da je moje opozorilo na mestu in nujno potrebno. Malo me skrbi, da je slovenska levica premalo kritična do političnega islama, ker imamo resne probleme z islamofobijo, ki jih je potrebno reševati, in ker nimamo neposrednih slabih izkušenj z njim. Vendar pa je potrebno imeti v mislih, da so vsa religijska gibanja in organizacije, ki poskušajo pridobivati politično moč, ne le sporna v smislu zornaga kota, ampak tudi nevarna. To, da se gulenistično gibanje zdaj predstavlja kot tolerantno in odprto, polno dobrote in pozitivnih vrednot, ni nič nenavadnega, saj je izgubilo na moči. Vendar pa smo lahko manj kot desetletje nazaj gledali njegov pravi obraz. Kot sem omenila, so levičarji in Kurdi to najbolj izkusili. V Turčiji ostalim zatiranim skupinam, predvsem Kurdom, ki prav tako (če ne še bolj) doživljajo kršitve človekovih pravic v Turčiji in begunstvo v tujini, ne pade na pamet, da bi se spajdašili z Gulenisti, čeprav so žrtve enakega nasilja. Kurdsko gibanje govori o pravicah za vse ljudi, ne glede na to, kaj in kdo so, vendar pa med skupinama ni nobenega političnega sodelovanja. S tem pismom bi rada poudarila, da tudi Mladini to ni potrebno. Boj za pravičnejšo migracijsko politiko je nujen in tudi islamisti imajo človekove pravice. Vendar pa mora boj nujno potekati v zvestobi idejam, ki ga vodijo, in s kritično distanco do tistih, ki se v njem želijo preriniti v ospredje in ga izkoristiti za širjenje svojih politično-religioznih idej.

Hvala in lep pozdrav.