(Nove) ideje o Evropi

Skupina za geopolitične študije na francoski visoki šoli École normale supérieure (ENS) je v začetku marca, da bi na vsej celini spodbudila premišljevanje o Evropi, začela projekt Ideje o Evropi, niz predavanj vrhunskih intelektualcev, ki jih v živo prenašajo v nekaterih evropskih mestih, Aosti, Bukarešti, Cambridgeu, Oxfordu, Pisi, Rimu, zdaj tudi v Ljubljani. Po uvodnem predavanju italijanskega marksista Antonia Negrija in nato psihoanalitičarke Elisabeth Roudinesco smo ta ponedeljek v Narodni galeriji prisluhnili razmišljanju ekonomista Thomasa Pikettyja o Evropski uniji. Ker želijo organizatorji ključne dileme EU osvetliti tudi iz perspektive držav članic, so k sodelovanju povabili intelektualce iz držav, kjer je na voljo ogled predavanja. Tokrat je o Pikettyjevih predlogih za reformiranje EU premišljeval filozof Mladen Dolar.

Kakšne (nove) ideje o Evropski uniji smo torej slišali minuli ponedeljek v Narodni galeriji? Piketty je tudi tokrat predstavil svoje, s podatki in raziskavami podkrepljeno razkošno znanje o gibanju davkov, obsegu dediščin, razmerju med zaslužki iz kapitala in dohodki v nekaterih evropskih državah v zadnjih dveh stoletjih, da bi poudaril tezo, da je povečevanje (ne)enakosti vedno posledica političnih odločitev in ne »kaotičnega in nepredvidljivega« delovanja ekonomskega sistema per se. Z analizo ekonomskih, zlasti davčnih politik, s katerimi je Evropa v preteklosti reševala ekonomske krize in zagotavljala – zlasti v »zlatem« socialdemokratskem obdobju po drugi svetovni vojni – visoko stopnjo socialne enakosti, Piketty sugerira, da bi morali tudi sedanji politiki v vrhu EU najti rešitev, s katero bi v Evropi omejili povečevanje socialnih neenakosti. Pr(a)vi korak je po njegovem uvedba univerzalnega progresivnega obdavčevanja, vendar pa bi moral takšen ukrep veljati na globalni, ne samo evropski ravni, saj mora vključevati tudi odpravo »davčnih oaz«, katerih obstoj evropska in globalna politika še vedno (tiho) tolerira.

Ker sedanje institucije EU »niso bile zasnovane za zagotavljanje enakosti in pravične distribucije bogastva in dobičkov, temveč za potrebe vzpostavitve in nemotenega delovanja enotnega trga«, Piketty ne verjame, da je mogoče napredne politične rešitve v prid socialne in pravične Evrope sprejeti v okviru sedanjega ustroja EU. Težava je po njegovem v sprejemanju odločitev v Svetu EU s soglasjem, ne pa s kvalificirano večino. Ker pa se Piketty zaveda, da tudi ob takšni spremembi postopkov odločanja v EU nemara ne bi zmogli sprejeti naprednih rešitev, je pred nekaj leti predlagal demokratizacijo evroobmočja z oblikovanjem skupščine, v kateri bi poslanci hkrati zastopali nacionalne in interese svoje politične skupine, v ponedeljkovem predavanju pa predlagal, da bi bili kar vsi nacionalni poslanci hkrati tudi evropski poslanci, kar pomeni, da bi sočasno zastopali oba suverena. V takšno rešitev – podobno reformo v obliki dvodomnega doma v »jedrni« EU predlaga filozof Jürgen Habermas – države članice sicer ne bi privolile, saj bi to ustvarilo nesorazmerno zastopanost znotraj Evropske unije in še poglobilo v krizi že tako načete delitve znotraj Unije.

Filozof Mladen Dolar meni, da bi pri reševanju zagat EU potrebovali novi/ stari univerzalizem, ki bi segel onkraj historičnega horizonta kapitalizma.

Filozof Mladen Dolar je v svojem izvajanju pozdravil Pikettyjevo gesto odrekanja primata ekonomiji v družboslovju, kajti francoski ekonomist si ekonomijo predstavlja le »v vlogi poddiscipline družbenih ved, med katere spadajo tudi zgodovina, sociologija, antropologija, politične vede ...«, favorizira pa – nekoliko staromoden pojem – politično ekonomijo, saj lahko z njim, v primerjavi z drugimi družbenimi vedami, izrazi »njen politični, normativni in moralni domet«. S to gesto Piketty zavrača »ekonomski determinizem« in pojmovanje ekonomije kot samonikle objektivne sile, »ki strukturira našo realnost, nezadržno razpreda svoje globalne mreže, ustvarja svoje lastne tržne zakonitosti, ki so edine zakonitosti, ki se jim pokorava«, pravi Dolar.

Po drugi strani pa se zdi Dolarju Pikettyjev predlog, da se evropske politične institucije le reformirajo, nezadosten, kajti še vedno izhaja iz h kapitalizmu naravnane univerzalnosti, ki poskuša le korigirati največje patologije sedanjega sistema. Enako velja za celoten korpus poskusov socialnih reform in tudi revolucijo, saj še vedno ponujata rešitve znotraj horizonta kapitalizma, po Dolarju pa bi morali rehabilitirati novo/staro idejo univerzalnosti, kajti »ideja Evrope – une certaine idée de l’Europe – nikakor ni ideja o zaščiti Evrope pred njenim Drugim (pred zunanjimi in notranjimi barbari), o obrambi evropske identitete, evropskega načina življenja, posebne evropske substance, temveč je vselej v sebi nosila idejo univerzalizma in emancipacije. Konec koncev osnovni ideji, na kateri se sklicuje Piketty, ideji enakosti in socialne pravičnosti, izvirata prav iz začetkov grške politične filozofije, tisto, kar je na njiju univerzalnega, pa sega prek historičnega horizonta kapitalizma, naj se nam ta zdi še tako nepresegljiv.«