Zdaj, če ne, kdaj?

V začetku februarja je bil v Nemčiji dosežen zgodovinski dogovor. Predstavniki delavcev in lastniki velikih industrijskih obratov na jugozahodu države so se sporazumeli, da bodo postopoma dvignili plače za več kot štiri odstotke in v izjemnih primerih skrajšali delovni teden s 35 na 28 ur. Pogajanja so bila naporna, sindikati so zahtevali vsaj šest odstotkov višje plače, na koncu pa sta bili zadovoljni obe strani. Spremembe so zajele približno pol milijona delavcev, skoraj takoj pa se je njihov učinek razširil po preostanku najmočnejšega evropskega gospodarstva. Že nekaj dni kasneje so višje plače zahtevali še javni uslužbenci. Po vrsti opozorilnih stavk so aprila dosegli, da je država privolila v kar 7,5-odstotno povprečno povišanje plač v javnem sektorju v naslednjih dveh letih in pol. Z dvigi, ki naj bi v najmočnejšem evropskem gospodarstvu okrepili notranjo potrošnjo in spodbudili zdravo rast inflacije, se je tudi uradno končalo obdobje osovraženega varčevanja.

»Sindikati zasebnega sektorja v Nemčiji so svojo konstruktivno držo pokazali v času zaostrenih gospodarskih razmer, ko so bile njihove aktivnosti zadržane in so z gospodarskimi družbami sodelovali. Po dobrem letu in pol skoraj dveh gospodarske rasti v Nemčiji so se dogovorili za povišanje osebnih dohodkov. S tem pa konkurenčnost Nemčije ne bo padla, saj imajo zelo močne blagovne znamke, ki ustvarjajo visoko dodano vrednost, poleg tega pa se z vedno večjo digitalizacijo in avtomatizacijo podjetij tudi viša konkurenčnost.« Tako nemške dosežke socialnega dialoga ocenjuje Nemška gospodarska zbornica, ki smo jo povprašali, kaj meni o povišanjih plač v zadnjih tednih.

Delavske plače v »ogenj«

Slovenska družba je bistveno manj zrela kot nemška, kar so potrdili nedavni poskusi blokade dviga socialne pomoči v državnem svetu. Čeprav so slovenski delodajalci takoj začeli na vsa usta zatrjevati, da z vložitvijo veta državnega sveta nimajo ničesar, jih je sporna poteza nadvse razveselila. Kajti tlačenje prihodkov najbolj ranljivih družbenih skupin je povsem v skladu z večkrat izpričanimi stališči največjega menedžerskega združenja, Gospodarske zbornice Slovenije (GZS).

Približno v istem času, ko so v Nemčiji dosegli temeljne dogovore o dvigu plač – mimogrede, v Sloveniji novica skorajda ni zbudila pozornosti –, je GZS sklicala javno tribuno o slovenski plačni politiki. Njeno sporočilo se ne bi moglo bolj razlikovati od sporočila nemških delodajalcev. Naši delavci so še zmeraj predragi in premalo učinkoviti, njihove plače pa previsoke, so dokazovali menedžerji. »Nerealne« apetite, zlasti po povišanjih minimalne plače, je treba brzdati. »Plače rastejo hitreje od produktivnosti,« je v imenu delodajalcev zasebnega sektorja svaril generalni direktor GZS Samo Hribar Milič.

Še odmevnejše in še bolj apokaliptične so bile izjave, s katerimi je k vsesplošnemu varčevanju državo ta mesec pozval fiskalni svet. Ekonomiste so posebej zmotile napovedi sedemodstotne rasti izdatkov za zaposlene v javnem sektorju. »Fiskalna pravila ne bodo izpolnjena,« je žugal predsednik fiskalnega sveta Davorin Kračun. Isti Kračun, ki je v času varčevalnega zakona ZUJF kot profesor ob plači prejel še za več kot 65 tisoč evrov za zdaj še zmeraj nepojasnjenih honorarjev.

Tovrstna opozorila zbujajo vtis, da sta slovensko gospodarstvo in država še zmeraj globoko v recesiji, denarja pa ni. V resnici pa se javni dolg znižuje, država pobere vedno več davkov, gospodarstvo raste po izjemnih, zavidanja vrednih stopnjah, dobički podjetij se vrtoglavo povečujejo. V lanskem letu je BDP zrasel za pet odstotkov, kar je precej več kot v Nemčiji; tudi produktivnost slovenskega gospodarstva se povečuje hitreje kot pri nemškem. Rezultati so dobro vidni v bilancah. Leta 2016 so naše gospodarske družbe skupaj ustvarile za 3,2 milijarde evrov dobička, kar je 19-krat več (ne devetnajst odstotkov več, ampak devetnajstkrat več) kot le tri leta prej. V minulem letu je bila njihova skupna bilanca še precej boljša.

Vendar od tega denarja delavci nimajo prav veliko. »Realizirani dobički ne gredo v akumulacijo produkcijskih sredstev, torej fizičnega kapitala, ampak v tako imenovani 'fire' sektor – finance, zavarovanja in nepremičnine. Glavni problem svetovnega in očitno tudi slovenskega gospodarstva je počasna rast plač ter posledično visoke stopnje varčevanja, ki pa ostanejo ujete na fiktivnih trgih in ne pripeljejo do zvišanja akumulacije kapitala in posledično višjih dolgoročnih stopenj rasti,« pojasnjuje ekonomist Urban Sušnik z ljubljanske ekonomske fakultete.

Nadaljevanje krivic

Razprave o plačni politiki so odraz zgodovinskega boja med delom in kapitalom, v katerem si želi vsaka stran prilastiti kar največji delež ustvarjenega bogastva. V statistiki se to trenje odraža v razmerju med rastjo plač in naraščanjem produktivnosti. Težnja delavstva je, da njegovi prihodki ujamejo produktivnost, kar pomeni, da se ustvarjena vrednost preliva v plače. Delodajalci pa si prizadevajo, da delavski prejemki čim bolj zaostajajo za produktivnostjo, kar jim omogoča, da dobičke upravljajo po svoje. Zato je generalni direktor GZS Hribar Milič v imenu vseh menedžerjev bil plat zvona z navedbami, da delavci menda že služijo več, kot pa pridelajo. Hujše novice si slovenski delodajalci ne zmorejo zamisliti niti v najbolj morastih sanjah.

Toda delavci in delavke so si višje plače zaslužili, saj so s svojo pridnostjo odločilno pripomogli k zagonu gospodarstva. To v svoji zadnji publikaciji Ekonomsko ogledalo nedvoumno ugotavlja tudi vladni urad za makroekonomske analize (Umar): »Skupna rast plač v zadnjem obdobju sicer ne presega rasti produktivnosti.« Prav na račun tega nesorazmerja si je stran kapitala samo v letih med 2013 in 2016 po ugotovitvah nekdanjega predsednika uprave Merkurja, ekonomista Bineta Kordeža, nabrala dodatnih pet milijard evrov. Le polovico tega zneska naj bi izplačali zaposlenim v obliki plačila za delo. Približno 1,25 milijarde pa je po Kordeževih izračunih končalo v premoženju »enega odstotka Slovencev, ki ima v lasti četrtino gospodarstva, za približno enak znesek pa je svoje premoženje povečala tudi desetina Slovencev, ki so lastniki v drugi četrtini družb – ostale družbe so tuje ali državne«.

Podobno je v javnem sektorju. Fiskalni svet so zmotile napovedi sedemodstotnega povečanja mase izdatkov za javne uslužbence v naslednjih dveh letih. Ob tem pa so ekonomisti »pozabili«, da so prav javni uslužbenci v krizi nosili breme varčevanja in se odpovedovali svojim prejemkom. Po analizi ministrstva za javno upravo so njihove plače dosegle vrh leta 2009, nato pa z recesijo strmoglavile proti dnu, ki so ga dosegle leta 2013 z dokončno uveljavitvijo ZUJF. Od takrat se še niso vrnile na predkrizno raven. Napovedana povečanja torej pomenijo zgolj sprostitev naravne rasti, ki jo je doslej dušilo varčevanje. Kot so delavci v zasebnem sektorju omogočili sedanje visoke dobičke svojim družbam, tako so javni uslužbenci z zategovanjem pasu korenito pripomogli k izravnavi bilanc države. Zato je prav, da dobijo, kar jim pripada.

Meje proticiklične politike

Javni in zasebni sektor sta neločljivo povezana. In čeprav v GZS ter v strankah desnice menijo, da so javni uslužbenci le paraziti, ki ne delajo drugega kakor prek visokih davkov zajedajo težko prigarane dobičke podjetij, je prav močan in učinkovit javni sektor eden od pogojev zdravega gospodarstva. Zdravniki zdravijo tako delavce kot direktorje, šolniki izobražujejo njihove otroke, uradniki oblikujejo razpise za javna naročila in subvencije gospodarskim družbam, policisti ščitijo njihovo premoženje, uslužbenci zavoda za zaposlovanje jim pomagajo pri iskanju delovne sile ...

Predvsem pa povišanje plač bodisi v javnem ali zasebnem sektorju nujno vodi do dvigov tudi v drugem. To pa prinaša krepitev notranje potrošnje, ki zmanjšuje odvisnost gospodarstva od zunanjih dejavnikov. To je bil tudi eden od ciljev povišic javnim uslužbencem v Nemčiji. »Glede dinamike rasti imam sam drugačne teoretske poglede od fiskalnega sveta,« pravi Sušnik. »Na dolgi rok je rast posledica produktivnih investicij, ki povečujejo proizvodno kapaciteto človeštva. Da do teh investicij pride, je seveda potrebno v vsakem obdobju odrediti določen del produkta v te namene.«

Seveda je plače tako v javnem sektorju kot v gospodarstvu treba povišati v skladu z zmožnostmi. Čeprav so slednje trenutno precejšnje, pa je država dolžna voditi proticiklično ekonomsko politiko, kar pomeni preusmerjanje dela novo ustvarjenih prihodkov v rezervo za hude čase. Ekonomist Franček Drenovec tako meni, da so opozorila fiskalnega sveta umestna: »V sedanji dobri konjunkturi mora ustvarjati Slovenija presežek. Druge ekonomske politike in še posebno razvojne politike se ne vodijo prek fiskalnih primanjkljajev.« Dodaja pa, da mora biti država zelo pozorna na to, katere izdatke bo krčila in katere povečevala; za pavšalne reze pač ni prostora: »Ne vem, zakaj se nam zdi tako samoumevno, da pomeni fiskalna strogost avtomatično zgolj stiskanje revežev ter klestenje po izobraževanju, znanosti in zdravstvu. Medtem pa trošijo vlade brez zadržkov enormne zneske za vse vrste nesmiselnega, s korupcijo prežetega investiranja in še marsičesa drugega, kar ima za podlago zgolj korupcijo, pa za brezglavo financiranje vojske in tako dalje. Neizmerno veliko število proračunskih postavk je, ki jih je mogoče porezati, namesto posegov v najbolj nujne državne politike.«

Živeti od vrednot

Drenovec vidi rezerve zlasti pri državnih naložbah v gradbene projekte, ki ne izkazujejo visoke dodane vrednosti in razvojnega potenciala, temveč zgolj napihujejo nepremičninski balon in povečujejo korupcijska tveganja. Na drugi strani pa je po njegovem »izdatke za visoko šolstvo in znanost, za zdravstvo in za preprečevanje revščine treba povečati in jih je mogoče povečati«. Precej drugače razmišlja ministrica za delo Anja Kopač Mrak, ki je nasprotovala predlogu Levice po dvigu zneska socialne pomoči na 385 evrov (na koncu jim je to uspelo s podporo SMC). Ministrica je zagovarjala povišanje na 331 evrov z obrazložitvijo, da »mora delo ostati vrednota v naši družbi«. Z dvigom na manj kot štiristo evrov bi se po njenem razlika med socialno pomočjo in minimalno plačo – ki znaša 638 evrov neto – zmanjšala na raven, pri kateri se prejemnikom prve ne bi več splačalo iskati dela, saj bi lahko tudi brez njega živeli enako.

Obrazložitev ministrice je odmev mnenja GZS, ki je ob pozivih Levice skočila v zrak z izjavo, da »takšna rast višine socialnih transferjev negativno vpliva na motivacijo iskalcev zaposlitve. Razvrednoti delo nižje plačanih zaposlenih in posledično spodbuja razmah sive ekonomije«. Te izjave izvirajo iz neoliberalne evgenike, po kateri so prejemniki socialnih pomoči lenuhi, ki si glede na svoje ugodje prosto izbirajo zaposlitveni status. Kakor da je životarjenje okoli praga revščine, ki znaša 616 evrov, lahko legitimen življenjski cilj fizično in duševno zdravega posameznika.

Ob tem pa ministrica, delodajalci in celotna neoliberalna srenja povsem zanemarjajo strukturna neskladja na slovenskem trgu dela. Kot smo pisali v Mladini, slednji tako mrzlično išče točno določene poklice, na primer strugarje, varilce, zidarje in natakarje, visoko izobraženi kadri iz družboslovja in kulture pa zelo težko najdejo delo. Če pa ga, gre največkrat za negotove in slabo plačane oblike prekariata. Vendar to slovenskih neoliberalcev ne zanima. »Gospodarska zbornica pravi, da bo strošek nedavnega povečanja socialnih pomoči 50 milijonov evrov in več. To ni res. Gospodarska zbornica se je začela v svojem javnem sporočanju zgledovati – kot še marsikdo – po Trumpu. Vemo, kakšnim specifičnim publikam je namenjen ta pristop. Zelo žalostno je, ko ga uporabi naše nekoč renomirano združenje podjetnikov,« je kritičen Drenovec.

Nedostojno plačilo

Ekonomist je prepričan, da je bila uspešno uveljavljena zahteva Levice po zvišanju zneska socialne pomoči na 385 evrov upravičena, ne glede na opozorila delodajalcev in ministrice, da je preblizu znesku minimalca. »Argument proti je, da se s tem ogroža privlačnost dela za minimalno plačo. V resnici je prav ta zveza z najnižjim robom dohodkov od dela argument za dvige. Politika vlade mora biti, da vsiljuje gospodarstvu zviševanje dohodkov od dela na spodnjem robu, to se pravi, da vsiljuje svojemu gospodarstvu nujno nenehno razvojno prestrukturiranje.«

Slovenski delodajalci imajo namreč prav, ko opozarjajo, da razmerja med socialnimi pomočmi, minimalnimi in povprečnimi plačami niso ustrezna. Vendar v skladu s svojo agendo zavajajo glede vzrokov za to. Po podatkih OECD je naša država v evropskem vrhu – pred njo je le Francija – po razliki med višinama minimalne in povprečne plače. Toda po znesku slednje je Slovenija komaj na 15. mestu v Evropi. To pomeni, da majhna razlika ni posledica previsoke minimalne plače, temveč odločno podcenjene povprečne plače. In zato imajo delodajalci prav, da se marsikomu za takšen drobiž ne splača delati. Zato podjetja že s težavo najdejo določene kadre, ki raje bežijo čez mejo v Avstrijo.

Jasno je torej, da mora rasti socialne pomoči in minimalne plače slediti rast preostalih plač po kolektivnih pogodbah v zasebnem in javnem sektorju. Denar za to je, pojasnjuje ekonomist Sušnik: »Da obstajajo rezerve, priča neverjetna rast našega neto izvoza. Ta pomeni razliko med bruto izvozom, na katerega vpliva produktivnost gospodarstva, in uvozom, ki je določen s kupno močjo prebivalstva. Povečanje neto izvoza tako posredno nakazuje, kolikšno je razmerje med produktivnostjo dela in realnimi plačami.« Podjetja so v zadnjih letih nabrala več kot dovolj dobičkov za smotrne plačne povišice svojim delavcem. Pravzaprav je gospodarstvo zaslužilo dovolj, da bi mu država s povečanjem davka na dobiček odškrnila denar tudi za dvige plač v javnem sektorju.

Upravičeno nezadovoljstvo

Zdaj so rekordni dobički gospodarskih družb obdavčeni po komaj 19-odstotni stopnji, obdavčitev delavskih plač pa ostaja visoka; to pomeni, da delavci kreditirajo podjetja v odnosu do države. Menedžerji pa ustvarjene dobičke namesto v delavske plače in davke prelivajo v dividende in bonuse, ki končajo v njihovih žepih. Zato Drenovec meni, da bi bila »ena najbolj logičnih potez vlade v sedanji konjunkturi, v kateri mora ustvarjati fiskalni presežek, zvišanje obdavčitve dobičkov, ki je v Sloveniji med najnižjimi v Evropi«. S tem bi se davčno breme prevalilo na stran kapitala, kar bi omogočilo sorazmerno razbremenitev in posledično realno zvišanje neto plač zaposlenih delavcev. Sušnik k temu dodaja še rezerve v drugih oblikah dela: »Najbrž bi na raven plač lahko vplivali tudi z znižanjem prekarnega deleža zaposlitev, kar bi že na srednji rok imelo samo od sebe vpliv na agresivnejšo pogajalsko moč delavstva.«

Oba ekonomista opozarjata, da država kljub tem ciljem ne sme opustiti proticiklične politike in brezglavo zapraviti več, kot ustvarijo njeni ljudje. Kakšne so posledice takšnega ravnanja, je nazorno pokazal mandat prve vlade Janeza Janše, ko so se podjetja in banke brezglavo zadolževale s poceni denarjem in napihovale investicijske balone, vlada pa si je s proračunskimi presežki kupovala naklonjenost javnih uslužbencev in postavila zgrešen plačni sistem. V zgodovinskem boju med delom in kapitalom pač nobena stran ne sme izničiti druge, pojasnjuje Sušnik: »Če bi zahteve po višjih plačah za daljše obdobje presegale rast produktivnosti, bi se to poznalo na dobičkonosnosti slovenskega kapitala, slednja pa na dolgi rok uravnava investicijsko aktivnost, ki uravnava dolgoročni potencial gospodarske rasti.«

Toda do tam je še daleč. Kot kaže nemški zgled, se je cikel krčenja gospodarstva v Evropi končal. Nastopil je čas dobičkov, inflacija in potrošnja pa sta v tem trenutku še daleč od znakov pregrevanja. Družba ima dovolj denarja, da izravna krivice, ki so jih ustvarila leta varčevanja, in omogoči dostojno življenje svojim najšibkejšim članom. Če tega ne bo storila zdaj, kdaj pa potem?

»Smisel rasti je, da povečuje blaginjo in zmanjšuje revščino. Če ne gre drugače, morajo vlade to vsiliti. Pustimo podjetnikom, da razmišljajo po svoje, tako kot morajo. Vlada mora pa razmišljati tudi drugače. Če ne bo, jih čaka čez čas vse, politike in podjetnike, kakšno kruto presenečenje,« svari Drenovec.

Kajti ob ekonomskih razlogih za povišanje plač in socialnih izdatkov obstaja še vrsta socioloških, tudi moralnih in ne nazadnje političnih. Prav vztrajno varčevanje in potiskanje rasti delavskih plač v korist produktivnosti sta po Evropi zanetili val nezadovoljstva, ki poganja skrajne, nedemokratične politike. To nezadovoljstvo je upravičeno, pomiriti pa ga je mogoče le tako, da navadni državljani, ki nemočno opazujejo naraščanje dohodkovne neenakosti, dobijo, kar jim pripada. Ali kot pravi ekonomist Drenovec: »V družbah, kot je nemška, se razumevanje blaginje že močno spreminja; materialna blaginja in zgolj osebna poraba sta tam že praktično nasičeni. Establišment pa ne zna delati drugače kot po starem, in očitno predvsem v strahu pred obračanjem ljudi k skrajni desnici. Človek bi si želel videti vsaj malo tega strahu tudi v slovenski ekonomski in politični eliti – namesto da računajo na to, da jih bodo, če jim stvari nekoč uidejo iz rok, reševali Američani in Nato.«