Bolnišnična oskrba.

Restavracija Saraj
Bohoričeva 1, Ljubljana
Tel.: 01 234 04 22
Saraj streže gostom od ponedeljka do sobote od 10. do 24., ob nedeljah in praznikih pa od 11. do 22. ure.

Ambient:
vogalna stavba je obnovljena, vsaj nekaj mizic je nizkih (nekaj jih je na vrtu), prti so pisani, muzika znosna, strežba prijazna (a traja) …

Napitki:
z vinom se nam po več kot 130 postavkah na jedilnem listu ni dalo prav veliko bosti; hladno sarajevsko pivo (+ dišeče žganice) je opravilo svoje

Dostopnost:
nekaj parkirnih mest imajo sami, sicer pa ste prepuščeni vojnim dobičkarjem (beri parkiriščem in garažam ob bolnišnicah); za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
dimljena sušena govedina

Ne tako fino:
vse iz mletega mesa, z burekom vred uštipki bosanski lonec

Predjedna plošča Saraj stane 15, pite so 5,5, bosanski lonec 9, prebranec 4, mesna plošča za dva je 30, pečene paprike 4, zelje 5 (!), sladice pa po 4 evre.

»Tako, ja – združimo prijetno s koristnim in konzumski proletariat odpeljimo na prvomajski gastro izlet v Saraj. Evo.« In res se je zgodilo – le da razširjenega inšpektorskega kadra nismo odpeljali v prestolnico federacije BiH (kot bi bilo iz zapisane misli mogoče razbrati), ampak v bolnišnični kvart naše prestolnice, kjer že nekaj let obratuje bosanska restavracija Saraj. Ta se na primerjalnem konzumiranju sarajevskih čevapov pred leti ni prav dobro odrezala (citiramo Mladino 31/2013: V Saraju so čevapi neenakomerno oblikovani, sudžukice gumaste, kajmak je bil na samem robu žarkosti, prebranec pa masten, čebulast in voden. Jih pa velja pohvaliti za sicer majhne, a lepo oblikovane in pečene lepinje.), a je bilo iz doušniške baze večkrat zaznati lepe besede o Sarajevih čorbah, dolmah, okrah in cukrih in zategadelj je njegovih sto-nekaj-in-trideset jedi dolg jedilnik prišel na vrsto za obsežnejšo preverko. No – na tej točki sta dve skupini ljudi, ki si želita, da se to ne bi bilo zgodilo: ena je iz Saraja, druga pa iz Konzuma.

Za začetek smo pogledali na uro: v skoraj prazni restavraciji smo sredi petkovega dneva ploščo predjedi Saraj in nekaj pit na mizo dobili natančno 51 minut po naročilu. Verjetno so bili uštipki zato že betonsko trdi, mladi sir nenavadno grenak, burekovo dobo pa bi tudi lažje merili v urah (upam, da ne dnevih) kot v minutah. Če na deski ne bi bilo frajerske ocvrte paprike in rezine izjemne, mehke, sočne in ravno prav dimljene govedine, bi sitnoba že resno načela zmožnost racionalne presoje inšpektorata. Ta si je prav zato med srebanjem čorb začel delati zapiske: begova je bila dovolj brezznačajna, da bi jo lahko stregli tudi v bližnji pediatrični kliniki, bosanski lonec pa je svojemu imenu delal sramoto z goro v župi plavajočega zelja, med katerim je bilo le tu in tam najti kakšno kocko mesa.

Robo z roštilja smo preverili v obliki priporočene mešane plošče za dve osebi. Čevapi so ostali taki, kot so bili pred petimi leti, tudi mesnih uštipkov se je – kot vseh jedi, pripravljenih iz mletega mesa – držala nekakšna neprijetna staruharska aroma, zato pa so bile sudžukice – ob resno premalo pečenih razkoščičenih piščančjih stegnih in nič kaj drugega kot korektnih nabodalcih – s pikantnostjo in sočnostjo daleč najboljša stvar kolekcije. In ja – lepinje so še vedno super! Pred cukrastim poglavjem naj izrazimo še začudenje nad tem, da si v Saraju kupček popolnoma nezačinjenega naribanega zelja upajo poimenovati solata z zeljem, še bolj pa nad tem, da ta kupček zaračunajo pet evrov, kar je vsaj toliko sramotno kot s kupom napol tekoče smetane prelite tufahije ter enormna in testenih koščkov polna baklava.

Saraj z obsežnim (no, preobsežnim) seznamom jedi, ki jih ponuja, in s šmekom – h kateremu sodi tudi na brendiranem podstavku postrežena turška kava – sicer zmore pretentati marsikaterega Ljubljančana, a pod črto to ni le švohotna bosanska, ampak nasploh švohotna restavracija.