Križ nad svobodo

Po 26 let trajajočem denacionalizacijskem postopku so križniškemu redu vrnili cerkev v središču ljubljanskih Križank. Ta pomeni jedro kompleksa, v katerem javni zavod Festival Ljubljana izvaja kulturne prireditve. Doslej je bil pri tem neodvisen, a zdi se, da se z novim gospodarjem cerkve, v kateri je domoval Festival, to obdobje končuje. Prior slovenske province križniškega reda Janko Štampar je namreč oznanil, da je red pripravljen cerkev oddajati v najem, ob tem pa napovedal, da »bomo mi odločali, katere prireditve se bodo poslej odvijale v njej. Takšne, ki bi bile naperjene proti cerkvi, gotovo ne«. Dejal je še, da »ne bi dovolili, da bi v njej pel kakšen perverznež, na pol homoseksualec, kar se je v Križankah že dogajalo«.

Te izjave so potrdile najhujše strahove vodstva Festivala Ljubljana, ki je s pritožbo na upravno sodišče neuspešno poskušalo spremeniti odločitev ministrstva za kulturo o vračilu Križank v cerkvene roke. V sporočilu za javnost je zapisalo, da priorjeve izjave pomenijo »grob in nedopusten poseg cerkvene institucije v neodvisni umetniški program Ljubljana Festivala in tudi sicer v svobodo umetniškega ustvarjanja. Izhajajoč iz Štamparjeve izjave je prav tako jasno, da si je težko zamisliti sobivanje z nekom, ki ima tako groba in izključujoča stališča, ki mejijo na kršenje posameznikovega dostojanstva«.

Toda upravno sodišče je potrdilo odločitev ministrstva. Čeprav križniški red s Križankami v sedanji obliki ni neposredno povezan – nekdanji samostanski kompleks je v letih po drugi svetovni vojni prenovila država, ki je za to uporabila javna sredstva, oblikovanje celotne podobe Križank pa je zaupala Jožetu Plečniku. Kot je pokazala revizija, ki jo je v boju z zahtevami križnikov že pred leti naročil Festival Ljubljana, je vrednost javnih vlaganj v kompleks po nacionalizaciji presegla 50 odstotkov njegove celotne vrednosti. Drugače povedano: današnje Križanke so posledica Plečnikove pameti in javnega denarja, križniški red pa ni vanje v zadnjih sedemdesetih letih vložil niti centa. Ob tem dodajmo še, da zakon o denacionalizaciji v 19. členu jasno določa, da »nepremičnine ni mogoče vrniti, če služi za opravljanje dejavnosti (...) kulture oziroma drugih javnih služb, pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti.«

»Mi bomo odločali, katere prireditve se bodo poslej odvijale v njej.«

Ni odveč poudariti, da križniškemu redu tudi brez cerkve v Križankah ne manjka bogastva. Nekdanji red viteških bojevnikov, danes pa duhovnikov, je samo od proračunskih uporabnikov od leta 2003 prejel 1,4 milijona evrov sredstev, od tega pol milijona od sklada kmetijskih zemljišč in gozdov. Že pred tem je križnikom država vrnila nacionaliziran grad Velika Nedelja v Ormožu in približno 600 hektarjev parcel; zahtevali so še enkrat toliko, vendar jim je država namesto vračila v naravi izplačala 3,5 milijona evrov odškodnine v državnih obveznicah. Poleg tega so dobili še 750.000 evrov odškodnine za zemljišče, na katerem stoji bežigrajski stadion.

Prior Štampar se je javno pohvalil, kako je plemenitil ta sredstva. »Imel sem dobro finančno svetovalko, zato sem vse obveznice prodal in kupil zlato. Takrat je bilo po 16.500 evrov za kilogram, danes je po 33.000 evrov. Ko nam bodo vrnili križevniško cerkev, bomo zlato pretopili v evre in jo obnovili.« Nekaj premoženja je red naložil celo v goljufivo piramidno shemo Profit Club, vendar mu je v nasprotju z drugimi uspelo v celoti dobiti nazaj svoj denar. Ob vsem tem pa je križnikom ostalo še zadosti premoženja, da so v obnovo gradu v Veliki Nedelji vložili več kot 2,5 milijona evrov.

Križniki so tako med največjimi denacionalizacijskimi dobičkarji, ob velikem metu, ki jim je uspel z vrnitvijo cerkve v Križankah, pa vse kaže, da si bodo že v bližnji prihodnosti še dodatno napolnili blagajno. Ministrstvo za kulturo je namreč že dvakrat izdalo odločbo o vrnitvi cerkvice v Črnomlju, na poziv upravnega sodišča postopek ponavlja še tretjič. Poleg tega križniki od črnomaljske občine terjajo še zemljišče parka, v katerem stoji spomenik borcem NOB. Vse te nepremičnine namreč po mnenju reda sestavljajo neizbrisno sled, ki jo je ta v našem prostoru pustil v stoletjih delovanja. Kot so zapisali na svoji spletni strani, »ta sled še danes razkriva globoko duhovnost križnikov, ki jo prežema dejavna ljubezen do Boga. Pravi križnik namreč ne išče sebe, svoje časti in svojih interesov, temveč odpira svoje srce Bogu in bližnjemu«. Razen če je ta bližnji »preverznež in na pol homoseksualec«.