Nosili so me mnogi

Nosili so me mnogi. Najprej komunistke in komunisti, ki jih je med sanjanjem o enakosti in poskusi spreminjanja sveta zmotila svetovna vojna, v katero so se brez veliko pomišljanja vrgli in postali partizanke in partizani skupaj z drugimi svobodomiselnimi ljudmi ter se štiri leta po gozdovih in gorah borili proti okupatorju, umirali od njegovih strelov in ga ubijali, zmrzovali, zbolevali, stradali, jedli lubje z dreves, vse z menoj, prišito na kapah, titovkah, triglavkah in klobukih, s katerih sem zrla na vse premike, preboje, diverzije, juriše in vkorakanja v osvobojena mesta, tudi na tisto zadnje, 9. maja, ko so me ponesli pod balkon univerze, s katerega so odmevale vznesene besede pesnika o neomadeževanih rokah osvoboditeljev, katerih odmev pa, žal, ni segel do kočevskih gozdov in štajerskih rudniških rovov, v katerih senci in temi bom videla v jame padati vsa tista telesa, vse tiste ljudi, ki bodo še zelo dolgo in zelo tiho pogrešani, omenjani zgolj za zapahnjenimi vrati domov njihovih najbližjih. Težko mi je bilo, ko sem bila priča maščevanju, ki je bilo racionalizirano kot nujnost in vrženo čez ramo v pozabo, da naredi prostor spominom na gradnjo svetle prihodnosti, svobodne, pravične in enake, ki sem jo v resnici želela obljubljati. Nisem samo negacija svastike in butare s sekiro, sem predvsem obljuba boljše in pravičnejše družbe.

Nato so me, dolgih petinštirideset let, nosili tako rekoč vsi in bila sem povsod. Tako vseprisotna, da me nazadnje nihče ni več zares opazil. Bila sem na kapi vsakega osnovnošolca na katerikoli praznik, na šapkah policistov in oficirjev, na državni in republiških zastavah, v grbih nogometnih moštev (še dolgo po tem, ko so njihovi navijači s pesmimi glasno klicali vse tiste, proti katerim so borci z menoj na kapi bili krvave bitke). Na dandijevsko beli uniformi največjega izmed sinov domovine sem na palubi njegovega Galeba prekrižarila morja treh celin, sicer res nekoliko zmedena zaradi dihotomije med menoj in vsem tistim bliščem in imenitnostjo, ki sta me obkrožala, a vseeno ponosno sijoča v družbi nekih novih, neuvrščenih prijateljev. Še vedno so me nosili tudi partizanke in partizani, le da so zdaj jurišali pred filmskimi kamerami, kljubujoč vsem naravnim zakonitostim, nesmrtni, neobčutljivi za izstrelke zlikovcev, pod točo katerih so se vzpenjali na vedno nove hribe (na katere se je bilo zmeraj izjemno pomembno vzpeti). Superheroji neke mladosti, ki so obenem ves čas umirali, in to neskončno dolgo, z nasmehom in pesmijo na ustnicah, junaško in brez obžalovanja za svoje življenje, ki so se mu s slovesno prisego vnaprej odpovedovale tudi desetine generacij nabornikov v olivno zelenih uniformah z mano na titovkah, da bi šele tisti zadnji, generaciji 90, pritisnjeni ob dno oklepnika, pomen besed, ki so jih izrekali kot prazno obljubo, prišel zares do zavesti, medtem ko so jim nad glavami žvižgali izstrelki teritorialcev, ki so me že ali pa me bodo vsak čas zamenjali z belo-modro-rdečimi znaki bodoče vojske in nove države, v kateri me bodo tudi kot idejo družbe enakosti zamenjali za idejo družbe neštetih izbir in priložnosti za (ne)uspeh, obdržali pa me bodo kot nostalgično relikvijo generacij, kot spomin na čas njihove mladosti.

To je še dobro v primerjavi z usodo, ki sem jo doživljala južneje po nekdanji državi, potem ko so me vkrcali na zadnjo ladjo iz Kopra in izkrcali na bojiščih Slavonije, Posavine, Dalmatinske zagore, Krajine, Bosne in Hercegovine, kjer sem se v balkanski razpaljotki vseh proti vsem kar naenkrat znašla na isti strani s kosmatimi prikaznimi z belimi dvoglavimi orli in kokardami na kučmah in šajkačah in res komaj dočakala trenutek konca sprenevedanja, ko so se mi odpovedali še zadnji in me zavrgli v kleti praznih in požganih hiš, ki so jih puščali za seboj. Tam naj bi dočakala trenutek konca zgodovine, ko bo liberalna demokracija s kapitalizmom slavila dokončno zmago nad idejo enakopravne in pravične družbe, ki sem jo želela poosebljati, a v resničnosti, žal, v navezavi z različnimi avtoritarnimi režimi.

Konec zgodovine je bil le privid. Kapitalizem je v naslednjem koraku, tako mimogrede, pospravil še liberalno demokracijo in se danes brez posebnih zadržkov veže tudi na avtoritarne ideje in voditelje, ki furajo neke mračne, nestrpne, ksenofobne in nevarne furke, katerih soundtrack je veliko bolj kot Oda radosti slišati kot kakšna strumna koračnica, ki sicer straši, a je v svojem bistvu zgolj priročna krinka za klientelistične in koruptivne poslovne modele, izkoriščanje delavstva, privatizacijo dobičkov in socializacijo izgub. Verjetno zato danes mnogi spet brskajo za mano po ropotarnicah, v katere so me nekoč zavrgli, in si me želijo pripeti v gumbnice in na kape, pri čemer me je strah, da bi me ponesle napačne roke in bi postala zgolj del parade neke drugačne, rdeče namesto črne banalnosti in kiča, ki pa bo v svojem bistvu ravno tako zgolj priročna zgodbica za ohranjanje tako zelo istega, klientelističnega in koruptivnega poslovnega modela, izkoriščanja delavstva, privatizacije dobičkov in socializacije izgub, za vzdrževanje veljavnega sistema. Ni namreč dovolj obleči rdečo majico na 1. maj in biti proti Janši, da bi bil človek levičar, treba je sanjati bolj enako in pravičnejšo družbo, kot jo simboliziram tudi sama.