4. 5. 2018 | Mladina 18 | Komentar
Nosili so me mnogi
Nisem samo negacija svastike in butare s sekiro, sem obljuba boljše in pravičnejše družbe
© Jernej Žumer
Nosili so me mnogi. Najprej komunistke in komunisti, ki jih je med sanjanjem o enakosti in poskusi spreminjanja sveta zmotila svetovna vojna, v katero so se brez veliko pomišljanja vrgli in postali partizanke in partizani skupaj z drugimi svobodomiselnimi ljudmi ter se štiri leta po gozdovih in gorah borili proti okupatorju, umirali od njegovih strelov in ga ubijali, zmrzovali, zbolevali, stradali, jedli lubje z dreves, vse z menoj, prišito na kapah, titovkah, triglavkah in klobukih, s katerih sem zrla na vse premike, preboje, diverzije, juriše in vkorakanja v osvobojena mesta, tudi na tisto zadnje, 9. maja, ko so me ponesli pod balkon univerze, s katerega so odmevale vznesene besede pesnika o neomadeževanih rokah osvoboditeljev, katerih odmev pa, žal, ni segel do kočevskih gozdov in štajerskih rudniških rovov, v katerih senci in temi bom videla v jame padati vsa tista telesa, vse tiste ljudi, ki bodo še zelo dolgo in zelo tiho pogrešani, omenjani zgolj za zapahnjenimi vrati domov njihovih najbližjih. Težko mi je bilo, ko sem bila priča maščevanju, ki je bilo racionalizirano kot nujnost in vrženo čez ramo v pozabo, da naredi prostor spominom na gradnjo svetle prihodnosti, svobodne, pravične in enake, ki sem jo v resnici želela obljubljati. Nisem samo negacija svastike in butare s sekiro, sem predvsem obljuba boljše in pravičnejše družbe.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.