Na svidenje ob naslednjem vetu

Z vložitvijo predloga za veto državnega sveta na predlagano zvišanje zneska socialne pomoči z 297 na 385 evrov za leto 2018 je bila slovenska družba postavljena pred ogledalo. Razprava v državnem svetu je pokazala, koliko je skupnost v času gospodarskega razcveta in velikih dobičkov pripravljena poskrbeti za najšibkejše člane. Razredni boj je dobil konkretne obraze in argumente, javnost je napeto spremljala, kakšen bo izid; strasti so se tako razvnele, da je predsednik državnega sveta Alojz Kovšca prejemal celo grožnje.

Čeprav je veto predlagal svetnik Igor Velov, sicer direktor javne agencije za promet, je bila gonilna sila zadnjega obupanega poskusa zrušitve zvišanja socialne pomoči svetniška skupina delodajalcev. Izgovarjali so se, da je zakon, ki ga je parlament sicer že potrdil, slabo pripravljen in premalo premišljen, saj naj bi višja pomoč odvračala socialno ogrožene posameznike od iskanja dela. Te utemeljitve so povsem v skladu z mnenji predstavnikov Gospodarske zbornice Slovenije (GZS), ki so na novinarski konferenci teden pred tem zatrjevali, da »takšna rast višine socialnih transferjev negativno vpliva na motivacijo iskalcev zaposlitve«.

To seveda ne drži. Na »negativno motivacijo« tistih, ki sploh lahko izbirajo zaposlitveni status, ne vpliva domnevno visoka socialna pomoč, temveč dokazano prenizke plače glede na evropsko povprečje. Če se posamezniki že izogibajo delu, je to zato, ker vse preveč slovenskih delodajalcev – s častnimi izjemami – zanj ni pripravljeno odšteti dostojne plače. In to kljub rekordnim dobičkom, ki jih podjetja zadnja leta ustvarjajo prav zaradi pridnosti slovenskih delavcev in potiskanja njihovih plač pod raven produktivnosti. Kot smo v Mladini zapisali že večkrat, so leta 2016 naša podjetja ustvarila 19-krat več dobička kot leta 2013, lani pa je bil rezultat še boljši. Toda namesto v plače delavcev in zvišanje socialnih transferjev gre velik delež tega denarja v obliki dividend in nagrad v žepe direktorjev.

Prav tako so v GZS zavajali s podatkom, da bo napovedano zvišanje socialne pomoči davkoplačevalce stalo 50 milijonov evrov. Preprost izračun pokaže, da povišica za 88 evrov za nekaj več kot 50 tisoč prejemnikov pomeni manj kot 4,5 milijona dodatnih obveznosti. Preostanek stroškov, ki jih bo po mnenju menedžerjev imela država, naj bi bil izpad prilivov od dohodnine in prispevkov; tega naj bi proračun pretrpel zaradi množičnega izstopanja domnevnih lenuhov iz delovnih razmerij. Kako so prišli do teh številk in predvsem, kako jim je s tolikšno natančnostjo uspelo pogledati v glave prejemnikov socialne pomoči in predvideti njihov psihološki odziv, v GZS niso pojasnili.

Delodajalci imajo v privilegiranem položaju seveda dobre razloge, da nasprotujejo vsakemu ukrepu, ki posega v sedanja razmerja dohodkovne neenakosti. V GZS in v drugih menedžerskih združenjih se dobro zavedajo, da mora država dodatna sredstva za socialo zagotoviti s povečanjem odločno prenizke stopnje obdavčitve dobičkov podjetij. Ta sedaj na papirju znaša 19 odstotkov, v praksi pa je kapital ob vseh olajšavah efektivno obdavčen kvečjemu z 11 odstotki, kar je malo več kot polovica evropskega povprečja. Če hočemo doseči pravičnejšo družbo, moramo spremeniti ta razmerja in preusmeriti večji del tokov družbenega bogastva od tistih, ki imajo preveč, k vsem drugim.

Za to pa so nujne sistemske spremembe, ki jih GZS in zavezniki v skladu s svojim neoliberalnim poslanstvom vztrajno minirajo. Zadnje mesece so delodajalci nasprotovali zvišanju socialne pomoči, zavračali po njihovem mnenju »nesorazmerno« zvišanje minimalne plače in bili plat zvona ob plačnih zahtevkih javnih uslužbencev, ki so po mnenju GZS šli »na škodo vseh državljanov in zaposlenih v gospodarstvu«. V resnici pa na škodo vseh državljanov – razen lastnikov zasebnih podjetij in članov njihovih uprav – delujejo vedno napadalnejša delodajalska združenja, ki jih skrbi zgolj blaginja kapitala. Zgodovinsko nasprotje med tem in delom v Sloveniji dobiva novo razsežnost, dosežki, kot je zavrnitev veta na zvišanje socialne pomoči, pa zbujajo upanje, da denar ne zmaga vselej. Toda priborjene pravice je treba vedno znova braniti pred novimi posegi; naslednja priložnost bo že ob koncu leta, ko se bo izteklo obdobje zakonsko predpisanega zvišanja socialne pomoči in se bo ta vrnila na prejšnjo raven. Čeprav se bo do takrat v žepe delodajalcev steklo še več dobičkov, ni nobenega dvoma, da bodo znova poskusili doseči svoje.