Učitelji o prenovi učnega načrta za slovenščino ne vedo nič

Učitelji praktiki že dolgo opozarjajo, da je veljavni učni načrt za slovenščino v osnovni šoli slab in da bi potrebovali novega, takšnega, ki bi bil učinkovitejši. Kajti danes ni nobena redkost, da se mladim celo, ko pridejo na fakultete, ne sanja niti, kje postaviti vejico. Učni načrt bi morali narediti bolj življenjski in manj omejujoč.

Na zavodu za šolstvo, kjer so pristojni za spremembo učnih načrtov, so zato že leta 2015 pripravili predlog posodobljenega učnega načrta. Sledila je javna obravnava, tej pa triletni molk. Ko so osnovnošolski učitelji že mislili, da so predlagane spremembe učnega načrta za vse večne čase pospravljene v predal, je v javnost pricurljala novica, da jih bo strokovni svet za splošno izobraževanje sprejel. Učitelji praktiki o tem niso vedeli popolnoma nič. »Ta zgodba je tipičen dokaz, kako krovne institucije ne samo ignorirajo mnenje praktikov, ampak jim tudi prikrivajo sprejemanje pomembnih dokumentov,« o dogajanju pravi Bojana Potočnik, učiteljica slovenščine na Osnovni šoli Franja Malgaja v Šentjurju. »Predlog spremenjenega učnega načrta je bil 20. junija 2015 res poslan v javno razpravo, a le redki učitelji smo za to razpravo vedeli, saj je potekala med poletnimi počitnicami. Nihče nas tudi ni seznanil z rezultati javne razprave. Od leta 2015 pa nihče ni več govoril o prenovi učnega načrta,« opozarja Potočnikova.

Na zavodu za šolstvo pojasnjujejo, da ne gre za nov učni načrt, temveč samo za posodobitev nekaterih ciljev. »S spremembami sta vneseni večja preglednost in razumljivost učnih načrtov, cilji, ki niso več aktualni, so izpuščeni, nekateri zapisi ciljev so poenostavljeni, učinkoviteje sta povezana jezikovni in književni pouk, prav tako so priporočene učinkovitejše povezave. Pri književnem pouku so izločeni seznami predlaganih besedil, kar zagotavlja večjo avtonomijo učiteljev pri izbiri besedil. Izločene so nepotrebne ponovitve ciljev. Učni načrt torej ni ne vsebinsko in ne konceptualno nov.« Očitek, da učitelji niso bili seznanjeni z novostmi, zavračajo. »Odzivi na veljavni učni načrt so se zbirali pri uvajanju na študijskih srečanjih učiteljev. Prav tako so bili leta 2015 vsi učitelji oziroma strokovna javnost povabljeni k javni razpravi o posodobljenem učnem načrtu. Dobili smo enajst tehtnih odzivov, ki so se smiselno upoštevali. Prav tako so bila usklajena mnenja z recenzenti učnega načrta.« Skratka, učitelji naj bi bili sproti obveščeni o tem, da je posodobljeni učni načrt v postopku potrjevanja.

Vendar Potočnikova vztraja, da ta trditev ne drži. Ko je preverjala, ali so se učitelji v študijskih skupinah res pogovarjali o učnem načrtu, je ugotovila, da so se pogovarjali le o formativnem spremljanju učencev, ne pa tudi o novostih v učnem načrtu. »To je tipičen primer navidezne vključenosti učiteljev v odločitve ministrstva za šolstvo. Če bi naredili anketo med učitelji, bi ugotovili, da jih 90 odstotkov o prenovi učnega načrta ne ve ničesar. Pristojni na ministrstvu in na zavodu za šolstvo so vse skupaj izpeljali na skrivaj. Tri leta so sestankovali in pisali recenzije, pa ne bo skoraj nič drugače, enako, kot se je zgodilo leta 2011. Tudi takrat so spremenili le nekaj ciljev, mi pa smo stran metali stare učbenike, čeprav je bilo v novih drugačnih le nekaj stavkov,« je kritična Bojana Potočnik.