Alfiejeva pravica

V nedeljo je v bolnišnici v Liverpoolu umrl dveletni Alfie Evans. Deček je bil zadnje leto in pol priklopljen na vse mogoče naprave, ki so ga ohranjale pri življenju, zdravniki pa so si na vse kriplje prizadevali ugotoviti, zakaj njegovi možgani pospešeno propadajo.

Ko so konec lanskega leta ugotovili, da mu ne znajo pomagati, da so zaradi obsežnih možganskih poškodb nerazpoznavni celo centri za sluh, vid in otip in da ni nikakršnega upanja za izboljšanje, so mladim staršem, malo starejšim od 20 let, predlagali, da bi Alfieja odklopili z naprav in mu do skorajšnje smrti zagotavljali le še paliativno oskrbo.

Starši se s tem niso strinjali. Trdili so, da sin ne trpi in da se odziva na dražljaje. Začela se je sodna bitka za dečkovo življenje. Sodišča staršem niso ugodila. Poskusili so tudi na vrhovnem sodišču in evropskem sodišču za človekove pravice, vendar brez uspeha. Utemeljitve zdravnikov, da je nesmiselno in nečloveško podaljševati Alfiejevo življenje, so bile po mnenju sodnikov dovolj prepričljive.

A staršev to ni ustavilo. Pred bolnišnico Alder Hey so se zbirali zagovorniki pravice staršev, da sami odločajo o otrokovi usodi. Podporniki, ki so si nadeli ime Alfiejeva vojska, so uslužbence bolnišnice zmerjali in grozili z vdorom. Alfiejev oče jih je z besedami, da je njegov sin zapornik v bolnišnici, samo še podžgal. Otroški oddelek so morali stražiti policisti.

Primer je zaradi družabnih omrežij dobil razsežnosti mednarodne afere. Za dečkovo življenje se je osebno zavzel papež Frančišek in očeta tudi sprejel na posebni avdienci. Vatikanska pediatrična bolnišnica Bambino Gesu se je ponudila, da bo prevzela skrb za dečka. Ne zato, da bi ga tam poskušali zdraviti, le zato, da bi mu še naprej umetno podaljševali življenje.

Še isti dan mu je italijanska vlada po izrednem postopku podelila italijansko državljanstvo. Tudi prošnjo za premestitev v Italijo je britansko sodišče zavrnilo. »V teku je neverjeten bioetični in diplomatski triler med Veliko Britanijo, Italijo in Vatikanom,« je na Twitterju komentiral pater Branko Cestnik.

Vrstile so se obsodbe domnevno nečloveškega ravnanja britanskega sistema javnega zdravstva, češ da je zdravniški lobi Alfieja obsodil na smrt. Še posebej glasni so bili konservativni katoliški krogi, znani po brezpogojnem zagovarjanju pravice do življenja. A dejstvo je, da je bilo dečkovo življenje popolnoma odvisno od medicinskih naprav, s katerimi je mogoče življenjske funkcije ohranjati tako rekoč v nedogled. In na neki točki se je pač treba vprašati o smiselnosti takšnega ravnanja, ne glede na to, kaj menijo starši.

»Včasih, žal, zdravila in naprave otroku ne pomagajo, temveč povzročajo več škode kot koristi,« je v mnenju zapisal neonatolog in strokovnjak za medicinsko etiko z Univerze v Oxfordu dr. Dominic Wilkinson. »Včasih, žal, starši ne vedo, kaj je najboljše za njihovega otroka. Vodita jih trpljenje in žalost, povsem razumljiva želja po ohranitvi otroka.«

Zdravniki Alfieja niso obsodili na smrt. Po 18 mesecih intenzivnega zdravljenja so ugotovili, da mu niti sodobna medicina ne more več pomagati. V »božjih« rokah bi deček umrl že davno prej.