Nikoli več

Govor nekdanjega predsednika Milana Kučana v taborišču Mauthausen ob 73. obletnici osvoboditve taborišča. Slovesnost v spomin na žrtve nacionalsocializma je pripravil avstrijski državni vrh.

»Nikoli več.« S to prisego so preživeli taboriščniki zapuščali ta strašni kraj. Vračali so se iz pekla, hujšega od tistega, ki ga je v domišljiji zmogel ustvariti Dante. Hujšega zato, ker je bil resničen. V njem so v komaj predstavljivih mukah umirali ljudje, katerih edini greh je bil, da so sploh bili. Bili so oropani slehernega dostojanstva, izničeni v svojem človeškem bistvu, ponižani v gole številke, vse v imenu nacistične rasistične ideologije o nadčloveku, ki je spočela največjo morijo v zgodovini človeštva.

»Nikoli več.« Dobrega pol stoletja se je zdelo, da se človeštvo drži zaveze, da odločevalci sveta spoštujejo njeno sporočilo. Zdelo se je, da je zlo, ki sta ga spočela fašizem in nacizem, dokončno premagano. Pa je bilo res?

Ob različnih znamenjih in dogajanju v Evropi danes upravičeno podvomimo o tem. Duh zla, ki se ga spominjamo, na videz neopazno, a zanesljivo pridobiva legitimnost v duhovnem in političnem prostoru evropske celine. Vdira v naše življenje in se nas polašča s sklicevanjem na demokracijo in svoboščine. Sklicuje se prav na tiste vrednote, ki jih je sámo grobo poteptalo z nasiljem in terorjem, ki se jima niti danes ne odreka.

Na tem mestu smo dolžni posvariti pred neobčutljivostjo, neodločnostjo in zamegljevanjem spomina na barbarstvo in opustošenje, ki ga je povzročilo. Dolžni smo opozoriti na neodzivnost tudi evropsko komisijo, ki ji je varovanje povojne Evrope pred obnavljanjem tega zla naloženo kot temeljna dolžnost.

Da ne bi nekega dne brez argumentov, zapeljani s polresnicami in lažmi, stali v strelskih jarki in prek puškinih cevi merili na ljudi, s katerimi nas je še nedavno povezovala vera v mir.

Bodimo jasni! V Evropi, ki jo živimo in ki temelji na vrednotah, kot so protifašizem, protivojno sodelovanje, mir in varovanje človekovega dostojanstva – v taki Evropi ni prostora za oživljanje barbarstva. Zato vztrajajmo in dosledno zavračajmo sprenevedanje in zatiskanje oči pred oživljanjem tega! Nočemo vrnitve v čase vojn, sovraštva, nacionalnih egoizmov in spopadov ideologij. Iskreno namreč verjamemo v idejo o združeni, svobodni Evropi. Še naprej hočemo graditi civilizacijo miru, strpnosti, medsebojnega razumevanja in spoštovanja.

Povejmo, da zavračamo obnavljanje tega zla tudi v svoji neposredni soseščini. Pa tudi pri sebi doma. Zahtevajmo, naj se mu upravljavci naše države postavijo po robu in naj spoštujejo ustavo, na katero prisegajo.

Ne slepimo se. Čas je, da se dvignemo in upremo, je v svoji politični oporoki zahteval Stéphane Hessel, veliki Evropejec, ki je doživljal pekel koncentracijskih taborišč in stal na moriščih, kjer so v imenu ideologije zla ubijali demokracijo in humanizem. Tudi sam sem prepričan o tem.

Čas je za evropsko antifašistično zvezo. Nujna je protiutež sedanjemu sprenevedanju. Ne le zaradi oddolžitve milijonom, ki so branili človečnost in umirali za svobodo. Ne le zaradi našega spoštljivega poklona v njihov spomin.

Antifašistična zveza naj ponovno potrdi in utrdi zvestobo Evropske unije tistim vrednotam, ki so rodile idejo združevanja Evropejcev na ruševinah razdejane celine. Zahteva naj ničelno toleranco Evropske unije do znamenj oživljanja nacistične ideologije. Zaradi prihodnosti EU je protifašizem treba vpisati v temeljni kodeks ravnanja sleherne legitimne evropske politike. Verjamem, da se bodo takšni zvezi pridružili tudi mladi. Gre za njihovo prihodnost.

Samo apel in protest seveda nista dovolj. Moramo se vprašati, kaj smo dolžni storiti tudi kot posamezniki, vsak od nas. Svobodni ljudje smo. Zato smo odgovorni za to, da premišljamo o skupnosti in da sodelujemo pri usmerjanju njene poti, ki določa usodo vsakega od nas. Zato smo se dolžni izpostaviti in zavrniti vse, kar jo ogroža. To je odgovornost človeka, ki se zaveda pomena svobode in se je zanjo pripravljen žrtvovati. Tudi za svobodo skupnosti, nas vseh, ne le za svojo svobodo. Odločitev na bližajočih se parlamentarnih volitvah bo preizkus takšne odgovornosti.

Danes, tudi zaradi beguncev in razslojevanja, Evropo prežema globok občutek tavanja, ko se sence najmračnejše preteklosti plazijo v trdno zgradbo vrednot, ubranjenih v veliki vojni.

Vera v spoštovanje človekovega dostojanstva nas je na evropski celini pred leti prevevala z optimizmom. Danes, tudi zaradi beguncev in razslojevanja, Evropo prežema globok občutek tavanja, ko se sence najmračnejše preteklosti plazijo v trdno zgradbo vrednot, ubranjenih v veliki vojni. Kako se nam je to moglo pripetiti, kje smo zašli? Razmisleki in odgovori so nezadostni. Morda se tudi zato med seboj vse manj razumemo in smo si čedalje bolj vsaksebi.

V nastopih politikov je čedalje več govorice konfrontacij, namesto govorice sodelovanja. Kot da nas pripravljajo na vojno, stopnjujejo oboroževalno tekmo, zaostrujejo odnose ali se molčé strinjajo s temi zaostrovanji. Spet slišimo glasove hladne vojne in le redko jasen, iskren in tehten glas za mir. Zato povejmo: zavračamo orožje in sejanje strahu kot sredstvi za reševanje sporov med državami in za uravnavanje geopolitičnih interesov.

EU je v očeh svojih državljank in državljanov sveta še vedno glasnik in branik miru. Zahtevajmo, da to tudi ostane. Zato terjajmo večjo preglednost postopkov in utemeljitev, s katerimi se v našem imenu odloča o reševanju sporov in se določajo nasprotniki naše varnosti in miru. Evropejci moramo imeti možnost prepoznati glasnike razuma in dialoga ter podpreti miroljubne rešitve.

To smo dolžni zahtevati tudi zato, da ne bi nekega dne brez argumentov, zapeljani s polresnicami in lažmi, stali v strelskih jarkih in prek puškinih cevi merili na ljudi, s katerimi nas je še nedavno povezovala vera v mir. Zato da bi ostali zvesti tu izrečenim besedam »nikoli več«.