Natakar – reševalec

Gostilna Kunst
Ulica Mladinskih delovnih brigad 1, Leskovec pri Krškem
Tel.: 07 488 03 18
Pri Kunstu je zaprto ob nedeljah in praznikih, sicer pa odpirajo ob 7. in zapirajo ob 22. uri.

Ambient:
glede na stravično okolico in grdo poznosoc arhitekturno zunanjost je notranjost še kar ljubko in prijetno urejena

Napitki:
vinske karte sicer nismo videli, a je natakar prinesel marsikatero zanimivo buteljčno reč, tudi raritetno Kerinovo belo frankinjo

Dostopnost:
po avtocesti vas čaka nekaj kilometrov navadne ceste in malo vrtenja po rondojih, pa boste tam; za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
zlatovčica z rižem natakar

Ne tako fino:
pretiravanje s smetano telečji hrbet

Tris namazov stane 4,5, mali narezek 4,8, pirina kaša z rakci 5,2, ravioli s tartufi 5,8, kotlet 14,7, telečji hrbet 20, zlatovčica 10,5, štruklji 3,2, sufle 4,5, ajdova tortica pa 3,9 evra.

»Kje je pa tukaj nuklearka? A se nič ne sveti?« je med vožnjo po Krškem polju spraševal debitant v tokratni tričlanski odpravi v hotelsko gostilno ( ja, zanimivo, Kunst je hotel, ki pa nima svoje restavracije, ampak gostilno) v Leskovec pri Krškem. Starejša člana je bolj zanimalo, kje so prašiči krškopoljske pasme in ali je ta Leskovec kulinarično kaj povezan s srbsko roštiljsko prestolnico Leskovcem. No, izkazalo se je, da je povezava le imenska in da se Kunstov jedilni list bere kot čisto legitimen – in pričakovan – kompromis med klasično kuharijo in njeno rahlo ustvarjalno nadgradnjo.

Prva stvar, ki jo velja pri Kunstu pohvaliti in posebej omeniti, ni stvar, ampak človek: natakar, ki nas je spremljal skozi večer, je prakticiral redko videno mešanico nevsiljive zagnanosti, nepokroviteljskega deljenja znanja in zanimive komunikacije brez vsiljivega duhovičenja. Več takih, pa bomo še raje hodili v gostilne.

No, tudi iz Kunstove kuhinje pride kaj dobrega, celo odličnega, ampak pri večini krožnikov se vendarle zdi, da je česa preveč (recimo sladke smetane, s katero preradodarno polivajo vse preveč jedi, ali pa soli, s katero so nas užejali pri sicer ljubkih namazih – rustikalnem divjačinskem, kremastem kopunovem in klasični zaseki) ali pa česa premalo (recimo natančnosti, pozornosti, premisleka). Naj razložim na primerih: v čemaževo juho vložiti kroglice dimljene postrvi je pohvalna zamisel, a je bila juha zgustinjena, kroglice pa suhobno prhke. In naprej: vse tri glavne jedi smo dobili mlačne, na mrzlih krožnikih, kar sicer ni naredilo dodatne škode telečjemu stejku (ta je bil tako ali tako že zavožen s prepečenostjo, pišmevuhovsko podrtijo iz rezin na plošči opečene paprike ter brezsmiselnim in škodljivim kao aranžirajočim prelivanjem z zgoščenim balzamikom), je pa zaradi tega drobnega detajla trpel sicer odlično zamišljeni, sočni in lepo omaščeni kotlet krškopoljca, postrežen s praženim krompirjem, hrustljavo začipsano ocvrto kožo in čebulno marmelado – žal, vse mlačno. Tako je potem še najbolj prijala zlatovčica z rižem, v katerega so vmešali na hitro zmehčano mlado špinačo, ki jo je z ljubko pirino kašo s potočnimi raki, porom in – očitno pri kuharju zelo priljubljeno – rdečo papriko povezovala ena sama nepotrebnost, saj veš, sladka smetana. V njej so plavali tudi s tartufato parfumirani majhni, a glede na nizko ceno verjetno velikoserijski ravioli.

Zna pa Kunst vsemu omenjenemu navkljub pojedino lepo zašpičiti s sladicami: temna tortica, pripravljena z ajdovo moko, je bila dovolj mehka in sočna, kompaktni, lepo zarolani skutni štruklji, preliti z dišečim izabelinim pripravkom, fondant iz bele čokolade in bučnih semen pa se je po prebitju ovoja tudi lepo in – kot se šika – počasi razlezel po krožniku. Upoštevajoč še ljubko vinsko dogajanje, krasen domači kruh in lepo dišeče (predvsem po calvadosovsko v sodih došolane jabolčne) podarjene nam žganice lahko bralstvu, če se bo zadrževalo na onem koncu, zagotovimo, da pri Kunstu ne bo trpelo prehude lakote in žeje.