Človek z vizijo, ne pa revolucionar

Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker je februarja napovedal, da se bo udeležil slovesnosti v Trierju, rojstnem kraju Karla Marxa, v počastitev 200. obletnice rojstva tega nemškega filozofa in ekonomista. Takrat je zagotovo vedel, da njegove odločitve ne bodo sprejeli z odobravanjem niti vsi v politični skupini, ki ji pripada. A kljub očitkom iz vrst nekaterih poslancev iz njegove Evropske ljudske stranke (EPP) in njej ideološko bližnjih političnih skupin, da bo z udeležbo na slovesnosti slavil človeka, »odgovornega za 100 milijonov žrtev«, je Juncker prejšnji petek, 5. maja, obiskal Trier, spregovoril o Marxovi zapuščini in prisostvoval odkritju petmetrskega kipa, ki ga je mestu darovala Kitajska.

No, če je kitajski predsednik Ši Džinping prejšnji petek Marxa označil za »najpomembnejšega misleca v zgodovini človeštva« in se zavzel za »izpopolnjevanje njegovih naukov pri razčlembi in reševanju praktičnih problemov«, pa podobnih besed na slovesnosti v Trierju, udeležili so se je nemški ministri, ne pa tudi kanclerka Angela Merkel, iz ust predsednika Junckerja seveda nismo slišali. Zanj je bil Marx »filozof, ki je kreativno razmišljal o prihodnosti«, hkrati pa je zavrnil teze, da je Marx odgovoren za zločine, ki so jih v imenu njegovih idej izvrševali apologeti revolucionarnega nasilja v procesih spreminjanja družbenega sistema.

Za Junckerja je bil Marx »filozof, ki je kreativno razmišljal o prihodnosti«, hkrati pa je zavrnil tudi teze, da je Marx odgovoren za zločine, ki so jih v imenu njegovih idej izvrševali apologeti revolucionarnega nasilja.

Torej tudi teze slovenskih poslancev, Milana Zvera, Patricije Šulin in Romane Tomc, ki so evropsko komisijo opozarjali, da je udeležba njihovega predsednika v Trierju nedostojna, kajti po njihovem je »Karl Marx s svojo radikalno, razrednobojno politično doktrino neposredno vplival na drastične in sistematične kršitve temeljnih človekovih pravic, predvsem v državah, kjer so v 20. stoletju uvedli socialistične sisteme pod vodstvom komunističnih strank«, in še, da je bilo »na desetine milijonov ljudi po vsem svetu umorjenih zaradi ideologije, ki izhaja iz Marxovega nauka«, so zapisali. Sicer je tudi Platforma evropskega spomina – vanjo so vključeni inštituti iz vzhodnoevropskih držav, pri nas Študijski center za narodno spravo, ki si prizadevajo za izenačitev fašizma in komunizma –, izrazila obžalovanje zaradi Junckerjeve udeležbe v Trierju, saj je takšna gesta »žaljiva za spomin na milijone žrtev komunizma«.

Pripisovati Marxu odgovornost za zločine komunističnih sistemov v 20. stoletju je seveda nepošteno. Ne samo zato, ker je nemški filozof življenje posvetil proučevanju razrednega boja, da bi s svojimi dognanji ozavestil in opolnomočil najšibkejši in najbolj izkoriščani sloj v razmerju do kapitala, temveč je opozarjal, da se socialistična ideja lahko udejanji le v zrelih družbah samozavestnih in ozaveščenih državljanov, najhuje pa bi bilo – kot je za Mladino dejal Terry Eagleton – če bi jo skušal vsiliti v »v obupno nazadnjaških razmerah, kajti izrodila bi se v neki obliki avtoritarnega stalinizma«. Tudi Juncker v Marxu očitno ne vidi revolucionarja, temveč teoretika, ki je med prvimi sistematično analiziral in opozarjal na socialne krivice kot posledico delovanja kapitalističnega sistema, saj je Marxova prizadevanja za boljšo in pravičnejšo družbo povezal z današnjimi razmerami v Evropski uniji, ki je »nestabilna zaradi odsotnosti socialne dimenzije v njenem ustroju. To moramo spremeniti,« je dejal.

Seveda bi (marsi)kdo takšne besede iz ust politika, ki je kot premier v svoji domovini dovoljeval obstoj davčne oaze, označil za neverodostojne, celo cinične. Kot na dlani je namreč jasno, da bi bili za zagon avtentičnega socialdemokratskega obdobja EU, primerljivega vsaj z obdobjem po drugi svetovni vojni, potrebni ljudje z vizijo, pogumom in s pristno občutljivostjo za socialne neenakosti. Takšnim pa se (še) ne uspe prebiti v vrhove evropske politike.