Zakaj pa ne Levica?

Stranka Levica, ki se je pred štirimi leti ponašala s pridevnikom združena, je bila na volitvah leta 2014 veliko presenečenje. Koalicija civilnih gibanj in strank, zraslih iz časa vstaj in uličnega političnega aktivizma na eni ter teoretičnega premišljevanja o prihodnosti socializma na drugi strani, se je z dobrimi 52.000 glasovi prebila v parlament. Zbrala je le 60 glasov manj kot nekoč velika SD. Kar je bilo po svoje pričakovano, socialni demokrati niso več tisto, kar so bili, njihova politika je skrenila stran od socialne države in zagovarjanja pravic delavstva. Vse to je bilo pred štirimi leti, v času, ko je tretjina volivcev polagala upe v etično prenovo družbe in neizkušenega pravnika Mira Cerarja.

Danes je drugače. Levica je parlamentarna stranka, ne zgolj rdeča kurioziteta nedokončanega preloma s socialistično preteklostjo, na junijskih volitvah bi rada, tako napoveduje, podvojila število poslancev, imeli naj bi jih vsaj deset, v njej razmišljajo, da bi se pridružili bodoči »absolutno levi« koaliciji.

Morda se bo tekst bral kot promocija, ampak vprašajmo se, zakaj Levica, zakaj jo je smiselno podpreti, kaj je ta stranka v zadnjih štirih letih postorila v parlamentu, da si zasluži podporo, kako vplivna je bila njihova poslanska skupina. Kako to, da se je celo nekdanjemu Janševemu ministru za reforme, ekonomistu dr. Jožetu P. Damijanu, ki bi ga kljub ideološki preobrazbi težko označili za levičarja, zapisalo, »da se je stranka Levica v tem mandatu izkazala kot intelektualno najbolj poštena in vsebinsko dosledna parlamentarna stranka«?

Prihod Levice v parlament je bilo leta 2014 presenečenje tudi za člane leve koalicije, na volitve so šli zato, da bi se preizkusili, da bi dobili nekaj sredstev za delovanje, nihče ni realno pričakoval, da jim bo uspelo preseči parlamentarni prag. »Seveda sem bil vesel,« je volilni uspeh takrat, nekaj mesecev po volitvah, opisoval Luka Mesec, a hitro dodal, da je bilo vse skupaj precej stresno, »takoj sem si postavil vprašanje, kaj sedaj, kako naprej, na neki način sem se malo ustrašil nove vloge, zakopal sem se v delo«. Ker niso bili pripravljeni na delo v institucionalizirani politiki, so se soočili s težavami, prepiri, s poskusi notranjega prevzema, z nepotrebnimi prerekanji o tem, kdo je pravi levičar. Vse to je bilo odveč, otročje, a tudi logično, tedanja leva koalicija ni imela niti dovolj ljudi niti pravih statutarnih okvirjev za resno parlamentarno delo. Spor enakih je za nekaj časa ohromil delo poslanske skupine, stranka Levica pa je pri nekaterih volivcih po nepotrebnem izgubila avro demokratičnosti. Proti koncu mandata so izgubili tudi enega poslanca, nekdanjega varuha človekovih pravic Matjaža Hanžka, ki se je najprej preselil med nepovezane poslance, zdaj se poslavlja od politike.

V političnem prostoru je odpirala leve teme, govorila je o revščini, minimalni plači, o socialni pomoči, dobičku za delavce, razbijala je ideološko unitarnost slovenskega političnega prostora.

Kljub temu ima Damijan prav: poslanska skupina Levica je bila v parlamentu zelo aktivna. V političnem prostoru je odpirala leve teme, govorila je o revščini, minimalni plači, o socialni pomoči, dobičku za delavce, razbijala je ideološko unitarnost slovenskega političnega prostora, hkrati pa je poskušala dekonstruirati politične mite, ki imajo v Sloveniji status svetih krav – redko kdo si upa podvomiti o njih.

Eden od tovrstnih mitov je trditev, da je Slovenija čezmerno obdavčena država. »Danska z davki pobere skoraj 47 odstotkov svojega BDP-ja, Avstrija okoli 43 odstotkov, Slovenija pa samo 37 odstotkov,« pravi danes Luka Mesec. »V resnici smo po obdavčitvi bližje Bolgariji, kjer je breme davkov kot delež v BDP-ju malo manj kot 30 odstotkov, kot pa Danski, Švedski, Finski in drugim državam, ki bi jim bili radi podobni. Vseeno pa tukaj vztraja občutek, neko politično nezavedno, ki ga ustvarjajo politični komentatorji in večina strank, da so pri nas davki izredno visoki. Kar dokazljivo ne drži.

Davki na kapital so v Sloveniji med najnižjimi v EU, davki na premoženje pravzaprav ne obstajajo, davki na plače in prispevki so nekje v povprečju EU. Na koncu nedomišljena davčna politika privede do tega, da so nekateri podsistemi družbe preslabo financirani, recimo zdravstvo, kultura, šolstvo, znanost, raziskovanje.«

Levica je koristna že zato, ker govori popolnoma drugačno zgodbo kot preostale politične stranke. Predvsem pa v svoji politični retoriki ni žaljiva, manipulativna in sovražna do drugačno mislečih, kar sicer ne bi smela biti kakšna posebna vrlina, a za večino slovenskih strank to ne velja. »Levico podpiram predvsem zaradi obnašanja v parlamentu, njihove intervence v politični prostor so bile premišljene, predlogi dobro zasnovani, pomembna je tudi, morda vas bom presenetila, dobra in premišljena retorika, argumentacija, ki jo uporabljajo, imajo jasen, razumen in razumljiv političen govor, ki je hkrati ekonomičen,« pravi antropologinja dr. Svetlana Slapšak.

Kako pravzaprav ovrednotiti politično delo neke poslanske skupine in njenih poslancev? Lahko se takoj zatečemo h goli statistiki, recimo k številu postavljenih poslanskih vprašanj. Pri teh premočno vodi Vinko Gorenak (SDS), ki jih je postavil 427, s čimer se rad pohvali. Seveda vsa njegova vprašanja niso bila smiselna, politično usodna, prej velja nasprotno, nedavno ga je zanimalo število vozil, ki jih uporabljajo pri javni Družbi za razvoj infrastrukture. Podobno je pri drugih, poslanca Levice Franca Trčka je zanimalo, kako bo država zaščitila štajersko kokoš, »skromno, temperamentno, odporno proti boleznim, ki se odlikuje po okusnem mesu, precejšni teži in nesnosti«. A vtis, da se poslanci zgolj šalijo, je napačen. Isti Trček je bil eden od pobudnikov akcije, s katero se je uredil status malih pivovarjev, zmanjšala pa se jim je trošarinska obremenitev, saj so bili prej izenačeni s Heinekenom. Poslanska skupina Levica je v štirih letih sicer skupno vložila 268 zakonskih amandmajev, kar je glede na velikost rekord med vsemi poslanskimi skupinami. A navajanje statistike ne pove veliko, pomembnejše je vprašanje, kateri zakonski predlogi, katere politične dejavnosti so bile tiste, ki so imele večji družbeni vpliv.

Ena od teh je bila gotovo civilna politična akcija Ustavimo privatizacijo Telekoma. Levica in nekdanji minister za obrambo in poslanec SD Janko Veber, ki na junijskih volitvah kandidira s svojo listo, sta na začetku mandata glasno nasprotovala prodaji Telekoma. Vlada je prodajo načeloma podpirala, na koncu se je umaknil britanski investicijski sklad Cinven. Telekom je dobičkonosno podjetje, lani je država z dividendami od Telekoma pridobila 20 milijonov evrov, pri čemer je Telekom med vsemi državnimi naložbami po višini izplačila dividend druga najuspešnejša družba.

Še pomembnejša je bila akcija za brezplačna šolska kosila. Levici je skupaj z dobrodelnim društvom Petka za nasmeh leta 2017 uspelo doseči, da imajo vsi otroci, ki živijo pod pragom revščine, brezplačno šolsko kosilo. Vladna koalicija je tej ideji sprva nasprotovala, na koncu pa popustila. Zaradi sprejete zakonske novele je pravico do brezplačnega kosila na novo pridobilo malo več kot 33.000 otrok.

»Sprva smo zbrali 15.000 podpisov in jih poslali v parlament, večina strank ni niti odgovorila, potem je Levica posvojila naš predlog in na koncu uspela,« se spominja humanitarec Milan Jakopovič, eden izmed pobudnikov akcije. »V Sloveniji je veliko revnih otrok, prav zgrožen sem bil, ko sem potem med parlamentarno razpravo o brezplačnih kosilih poslušal politike, ki so ponavljali zgolj tri besede: 'ne da se'. Kako, ne da se? Revščina je v Sloveniji nesprejemljiva. Zdaj, pred volitvami, se politiki znova smejejo s plakatov, obljubljajo to in ono, takoj po volitvah pa se bodo te tri besede vrnile.« Milan Jakopovič je zaradi akcije za brezplačna kosila postal Delova osebnost leta, zdaj pa kandidira za Levico v volilnem okraju Vič - Rudnik. »Nikoli nisem pristajal na kompromise, v Sloveniji ne sme biti revščine. V stranki Levica se brezkompromisno zavzemajo za ljudi, zato sem se jim pridružil.« Ravno predlog o brezplačnih kosilih je bil tisti, ki je razkrinkal politično kasto, njeno samozaverovanost, oholost, brezbrižnost, nekateri poslanci sploh niso razumeli, kako to, da v Sloveniji obstajajo lačni otroci, o tem se sploh niso želeli pogovarjati. Ko je Levica razkrila njihovo pretvarjanje, jim drugega kot dvig roke ni preostal. V tem smislu je bila Levica slaba vest slovenske politike, to, da so potrebovali neko majhno politično stranko, ki jih je opomnila, da pri nas obstajajo lačni otroci, pa veliko pove o njihovem razumevanju Slovenije.

Drugi izmed takšnih uspehov je bil nedavno sprejeti dvig socialne pomoči na 385 evrov neto. Aprila so predlog Levice, četudi okleščen – izvorno je šlo za dvig na 442 evrov, kar je višina osnovnih minimalnih stroškov –, podprli poslanci vladnih SMC in DeSUS, Židanova SD pa se je zaradi prestižnih razlogov političnega prerivanja vzdržala. Višjo socialno pomoč bo tako zaradi vztrajanja Levice vsaj do decembra prejemalo 50.000 ljudi.

Na drugi strani pa Levica ni bila uspešna pri vprašanju usklajevanja minimalne plače. V parlamentu so nekajkrat zahtevali, da se dvigne najprej na 657 in potem na 700 evrov neto. Na koncu je ministrica za delo Anja Kopač Mrak popustila, korektneje bi bilo zapisati, da je popustila ministrica za finance Mateja Vraničar Erman in dvignila minimalno plačo na 638 evrov, kar je (celo) 22 evrov nad pragom revščine. V tem mandatu se je minimalna plača sicer dvignila za 6,8 odstotka, v primerjavi z visoko gospodarsko rastjo bistveno premalo, a razprava o njenem dvigu je po letih ZUJF-a in fiskalnega varčevanja tudi zaradi Levice pridobila legitimnost. Politiki so začeli razmišljati o tem, da nizke plače ne pomenijo zadovoljnih ljudi. Danes o prenizkih plačah govori predsednik SD Dejan Židan, o njej govori celo predsednik vlade Miro Cerar. Ta je še lani vztrajal, da »zvišanje minimalne plače zmanjšuje konkurenčnost«, danes pa trdi, da je bila njegova vlada socialno občutljiva, saj naj bi »na področju sociale odpravila večino varčevalnih ukrepov, socialni dodatki se povečujejo, dvignili smo pokojnine, povečujemo minimalno plačo«. Za marsikoga je bil dvig minimalne plače prenizek, na Češkem, kjer je minimalna plača sicer nižja kot pri nas, so jo v letu 2016 dvignili za 18 odstotkov.

»Po svoje je govoriti o previsoki minimalni plači velik nesmisel, saj v Sloveniji obstajajo delavci, ki je nikoli ne vidijo, minimalna plača bi morala postati osnovna plača, v njej pa ne bi smeli upoštevati nobenih dodatkov,« pravi Goran Lukić iz Delavske svetovalnice, ki bo na volitvah kandidiral za Levico. Lukića moti tudi to, da se politika in del gospodarstva sklicujeta na pomen konkurenčnosti. »Vprašajte se, o kakšni konkurenčnosti govorimo, ali govorimo o socialnem dumpingu nizkih plač ali o kakovostnih produktih. Sam boja za pravice delavcev, za socialno državo ne bom prekinil, samo na drug način bom vso to zgodbo peljal dalje. Z Levico hodimo po poti istih vrednot.« Goran Lukić je odraščal v Štorah pri Celju, v delavskem okolju, zato, kot pravi, dobro pozna delavsko in industrijsko tradicijo. »Kandidiral bom v Velenju, ki ima podobno industrijsko zgodovino, spomnim se ga še iz časov Vegrada, če danes vprašaš njihove nekdanje delavce, koliko so dobili iz stečajne mase, bodo najverjetneje rekli, da nič.«

Kakšne vrednote zagovarja politična stranka, se navadno najbolje vidi pri njenem pogledu na davčno politiko. Vlada Mira Cerarja je z mini davčno reformo razbremenila tiste z najvišjimi dohodki, višjih plač niso dobili samo dobro plačani direktorji, pač pa tudi politiki, Cerarju se je zaradi reforme plača v zadnjih letih dvignila za 10 odstotkov. Naj zapišemo drugače, reforma je tiste z najnižjimi dohodki razbremenila za pet milijonov evrov, tiste, ki pa prejemajo 1,6-kratnik povprečne plače, pa za 55 milijonov evrov. Pogled Levice na davčno politiko je drugačen. V parlamentu je ponujala drugačne ideje, želela je znižati mejo 50-odstotne obdavčenosti, in sicer na 38.000 evrov letne dohodninske osnove. Kot trdijo, »je v Belgiji meja 50-odstotnega razreda pri 39.000 EUR osnove, čeprav imajo dvakrat višji BDP«.

Popolno nesmiselno bi bilo trditi, da je bila Levica povsod uspešna, da so bile vse njene politične poteze modre. Res je dosegla, da je bila legalizirana uporaba konoplje v prehrambne in medicinske namene, a res je tudi, da je politična dirka, kdo se bo bolj približal popolni legalizaciji, na koncu pripeljala do tega, da se je parlament prej razpustil, preden bi se poslanci odločili, katerega izmed množice predlogov, povezanih z uporabo konoplje, bi podprli. Hkrati se je zapletalo pri vprašanju medicinske konoplje, saj ministrstvo za zdravje še ni omogočilo gojenja konoplje v medicinske namene. Levica je prav tako predlagala referendum o mednarodnih sporazumih CETA in TTIP, pa je bil njen predlog zavrnjen. Neuspešni so bili tudi pri pobudi o premisleku glede oboroževanja Slovenske vojske, naleteli so na politično blokado, tudi na posmeh, podobno je bilo pri priznanju Palestine, pri zahtevi za priznanje Katalonije. A tudi neuspehi so del evolucije. »Poskušamo zgraditi načelno zunanjo politiko. Zavzemamo se za stvari, kot so pristop k pobudi za jedrsko razorožitev, umik slovenske vojske z vseh Natovih bojišč, priznanje Palestine, Katalonije, Kurdistana. Skratka, stvari, ki so napredne, pravične, humane, ne pa za tiste, ki so kratkoročno oportune,« pravi Luka Mesec. »Če pristaneš na oportunizem, pristaneš tudi na prav, ki ti ga diktirajo močnejši. Se uklanjaš za koristi in računaš, da bo pohlevnost nagrajena. Če se ne motim, ste nedavno v Mladini napisali, da je Zahod zmagal v hladni vojni tudi zato, ker se je kazal kot moralno močnejši, se postavljal z demokracijo, človekovimi pravicami, svobodo govora. Odkar vzhodnega bloka ni več, pa se stvari v Evropi drastično spreminjajo. Dober kazalec je na primer Katalonija. Ali pa stanje v političnih strankah ob begunski krizi. Kje so bili liberalci in socialdemokrati, ko je rasla žica na meji? Sami so jo postavljali! Levica, četudi je to nepopularno, vseskozi brani vrednote svobode.«

Je vse to dovolj za podporo? Kolumnist Mladine Vlado Miheljak do Levice ni bil vedno prizanesljiv, prej nasprotno, a danes jih vseeno podpira. »Levica je edina alternativa izbir med dvema Janezoma,« pravi. »Ne maram patosa, vseh teh rdečih rutic in rdečih kapic, vse to mi ne vzbuja zaupanja, tudi nekatere izjave poslancev Levice so bile nesprejemljive, nekatere celo grozljive, hkrati je težko podpreti stranko, ki nima realnih možnosti, da bo prevzela oblast, a kljub vsem tem zadržkom je stranka Levica edina, ki postavlja prava vprašanja. Nima vseh odgovorov, a zakaj pa bi jih imela? Levica govori o individualnih in kolektivnih človekovih pravicah, o beguncih, o Palestini, o revščini ... Absolutno so pomembni za politični prostor, sam sem morda bolj privrženec avtentične socialdemokracije, a takšne pri nas že dolgo ni več.«

Ni torej pomembno samo, koliko je bila kakšna politična stranka uspešna v parlamentu, kaj je delala, kdaj raje molčala, bistvo politike je tudi drugje, v opozarjanju na spregledane teme, v dogovarjanju med različnimi predlogi. Ni skrivnost, da so se poslanci Levice razmeroma dobro razumeli s predsednikom državnega zbora Milanom Brglezom, v ponujanju alternativ, v alternativnem pogledu na sedanjost in prihodnost. Volilno geslo Levice je »Blaginja za vse, ne le za peščico«, kar je v družbi, kjer solidarnost prehiteva egoističen individualizem, zelo pomembno. Levica se je sicer pri svojem volilnem sloganu zgledovala pri Corbynovih laburistih, katerih manifest ima podoben naslov, »For the many, not the few«. Pri laburistih bi se sicer lahko zgledovali tudi Židanovi socialdemokrati.

V Sloveniji se je v zadnjih desetletjih fokus politike od delavca, človeka s svojimi pravicami in potrebami, prestavil na pomen vrednosti, na pravice kapitala, na lastnino, pojavil se je diktat ekonomizma kot ideologije v čisti obliki, kot da bi imel ta svojo sebstvo. Luka Mesec je pri svoji oceni teh pojavov zelo oster. »Fokus politične misli je postal lastnik kapitala. Namesto da bi se spraševali, kako bo politika vplivala na življenje ljudi, se vsi od desnice do socialnih demokratov sprašujejo, kakšne davke plačuje kapital, kako je obremenjen, koliko predragi so delavci, kako ga okoljske regulacije omejujejo. V mislih večine političnih strank se razvoj skriva v dobrikanju tujemu kapitalu.« Pa ni tuj kapital, tuje neposredne investicije blagoslov za Slovenijo? »Ne. Zniževanje davkov in standardov daje potuho nizkoproduktivnim panogam. To je pot do gospodarstva z nizkimi plačami, s slabo financirano socialno državo, kjer se bodo presežki zlivali v tujino. Razmišljati bi morali nasprotno, v središče bi morali postaviti razvoj človeka. Za to pa potrebujemo močno državo, močno socialno politiko, dobro financirano izobraževanje, raziskovanje, znanost, kulturo.«

Predlog Levice o brezplačnih kosilih je bil tisti, ki je razkrinkal politično kasto, njeno samozaverovanost, oholost, brezbrižnost, nekateri poslanci sploh niso razumeli, kako to, da v Sloveniji obstajajo lačni otroci.

Mesec napoveduje, da se bo Levica v naslednjem mandatu znova poskusila z zeleno politiko, pri področju dela pa bo vztrajala, da se minimalna plača poveča na 700 evrov. Znova bodo poskusili z ukrepom, po katerem se bodo prispevki delodajalcev za socialno varnost (8,85 odstotka) izenačili s prispevki delavcev (15,50 odstotka), kar naj bi zagotovilo dodatnih 700 milijonov evrov v pokojninsko blagajno. Pa ne bi vsi ti utopični načrti iskanja egalitarnosti in socialne pravičnosti uničili gospodarske rasti? »Nikakor. To bi postavilo temelje za resničen in kakovosten razvoj. Ne pa rast brez razvoja. In začelo razreševati nekatere najbolj boleče neenakosti. Nič nam ne pomagajo lepi grafi ekonomske rasti, ko imamo še vedno 280.000 revnih,« še pravi Mesec. »Na družbeni ravni bi morali doseči konsenz o tem, kakšno naj bo razmerje med plačami in pokojninami. 57 odstotkov, kot velja danes, ne more biti. To bo ena izmed velikih tem, ki se je bomo morali lotiti na začetku naslednjega mandata.«

Zakaj torej Levica? Zakaj torej podpreti politično stranko? Preprosto zato, ker pri Levici politiko jemljejo resno, ker o njej premišljujejo, vsebinsko, ne performativno, ker jo, če želite, živijo, za druge, ne le zase, ker se zavzemajo za svobodo vseh in vsakega. Filozofinja dr. Alenka Zupančič Žerdin je bila pred nekaj tedni v intervjuju za Mladino glede podpore Levici popolnoma jasna. »Ja, volila bom Levico. Ko gledam njihove nastope, me ne bolijo ušesa in se mi ne mrači pred očmi, ampak lahko celo uzrem zasnovo neke konsistentne politične linije. V teh časih je že to veliko.«

Če parafraziramo filozofa dr. Mladena Dolarja, je prišel čas, da iz parlamentarnega geta, kjer Levica deluje kot okras, postane stranka, ki si upa vladati, ki si upa prevzeti del odgovornosti. To je prava politika, vodenje države. V nasprotnem primeru bo vse zaman. Na vrata trkata avtoritativni kapitalizem in desničarski populizem, ki kot na tisti Escherjevi grafiki rišeta in dopolnjujeta drug drugega. Zato Levica.