Roll another one*

Štrukljarnica Moji štruklji
Adamič-Lundrovo nabrežje 1 (Plečnikove arkade)
Tel.: 059 042 190
Štruklje na placu soparijo po temle urniku: od ponedeljka do četrtka od 7. do 20., ob petkih in sobotah od 7. do 22., ob nedeljah pa od 10. do 16. ure.

Ambient:
za osnovo je poskrbel Plečnik, štrukljarji pa so dodali večjo masivno mizo s klopmi, več šankističnih kotkov in zunanjih mizic

Napitki:
pozitivno presenečeni nad kolekcijo buteljk iz vseh vinorodnih dežel, ki jih (po zmernih pribitkih) vse po vrsti točijo tudi na kozarec

Dostopnost:
peš, z biciklom, skejtom, skirojem, rolerji ali celo ladjo po Ljubljanici; za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
izjemen nabor in izvedba štrukljev domača klobasa

Ne tako fino:
pretežna švohotnost žup (razen ričeta)

Dva zajetna kosa štrukljev staneta od 5,5 do 6,5 evra, kombinacija velike sklede juhe/enolončnice z izbranim štrukljem pa 5,5 evra.

»Če bi imeli fantazijska imena, bi fantje z Gregorčičeve najbolj zagamanemu in težko prebavljivemu zagotovo rekli Branimir,« je slalomirajoč med skupinicami azijatov, gručicami žgolečih mladih Španjolk in nakupovalnimi vozički domorodskih upokojenk vice pokal intendant tokratne skorajda planinske Konzumove odprave na štruklje. Gorenjsko-metropolitanska ogleduška naveza je direktoratu predlagala, naj v zobe vzamemo iz planinskega doma na Kofcah na glavni ljubljanski plac preseljeno pisano garnituro štrukljev, enolončnic in žup.

V obdobju hi(p)sterične burgerizacije na eni strani, turističnega obleganja na drugi ter iskanja nacionalnoidentitetnega fastfood/uličnega prigrizka v preseku obeh pojavov se zdi vzpostavitev štrukljarnice precej intrigantna, pravzaprav idealna rešitev. Štruklji so pač brez dvoma uvrščeni v ožji krog tega, čemur pravimo slovenska narodna krma, so razmeroma poceni, finalizacija za strežbo ne zahteva veliko časa in drage infrastrukture, konzumacijo gost opravi s pladenjčkom in vilicami, štrukljarnica Moji štruklji pa z ustvarjalnimi ibungami odstira neslutene variacije na dano vižo.

Da bom kdaj v življenju jedel mangov štrukelj, se mi je zdelo približno tako verjetno kot zmaga izraelskega kokodajsanja na popevki Evrovizije – pa se je z nekajdnevnim presledkom zgodilo oboje. S pomembno razliko: mangov štrukelj je odličen, pa čeprav ga je med šesterico poskušanih posekalo preostalih pet (za zapisnik naj dodamo vsaj še to, da je bila odločitev, katerih šest bomo zgrizli, precej težka, v vabljivi izložbi smo pustili malinovega s črno, kokosovega z belo čokolado, jagodnega …).

Štrukljarnica robo pred strežbo nežno segreje v sopari, nato pa prelije in/ali potrese z dobro premišljenimi dodatki: (za Mariborčane) vabljivo vijoličastega borovničevega s križancem med borovničevim sirupom in marmelado; pomarančnega s temno stopljeno čokolado in nastrgano lupinico, limonovega z vaniljevo kremo, ajdovega z orehi z na maslu prepraženimi drobtinami, mesnega (s filo iz drobno mletega mesa in spektakularnim prerezom) pa s hrustljavo pocvrtimi ocvirki. Za vse primerke velja, da so sočni, mehki, natančno zrolani in dovolj okusni, da si je za veliko masivno mizo sedeča peterica med srebanjem zadnjih požirkov izjemne Jakončičeve bele caroline 2012 non-stop skakala v besedo z isto repliko: ta je dbest … ta je dbest … ta je dbest.

Žal teh besed ni bilo slišati med srebanjem juh, ki jih štrukljarnica ponuja v cenovno ugodnem paketu z glavnim proizvodom. Že res, da cenimo izbiro – na voljo je bilo sedem enolončnic/žup –, a lahko z izjemo odličnega ričeta in spodobne špinačnice vsaki očitamo kakšno slabost: špargljevi farbo in aromo, gobovi umanjkanje osnovne sestavine, joti pa odsotnost fižola in koščkov mesa. Je pa res, da smo vse to nadoknadili z resnično odlično domačo, ravno prav zelhano in omaščeno klobaso, ki smo si jo dali nakajlati. Ampak vse to je v resnici spremljevalni program – bistvo je v štrukljih; in ti so krasni. Vi samo rolajte dalje!

* Zvij še enega