In kje je moj BDP?

Slovenija je lani ustvarila veliko več kot v zadnjih osmih letih in njen bruto družbeni proizvod (BDP) je presegel 43 milijard evrov. BDP je, na kratko, vsota vseh končnih proizvodov in storitev, ki jih je ustvarilo gospodarstvo neke države v enem letu, in je izražen v tržnih cenah. BDP ustvarimo prav vsi zaposleni, od snažilke do generalnega direktorja. Dejstvo, s katerim se ne smemo sprijazniti, je, da masa plač ne sledi sorazmerno rasti BDP. Poglejmo podrobneje.

Začnimo z letom 2010, ko je BDP Slovenije po podatkih statističnega urada znašal 36 milijard in 252 milijonov evrov. Na podlagi tega podatka poglejmo, kakšne so bile plače v javnem sektorju, in za jasnejšo predstavo vzemimo osnovno bruto plačo za 30. razred (vir: spletne strani ministrstva za javno upravo). Tistega ne tako daljnega leta 2010 je bila osnovna plača za 30. plačni razred 1475 evrov. Plačna lestvica se je nato večkrat spreminjala. Najvišjo vrednost je dosegla že leta 2011, takrat je bila osnovna plača za 30. razred 1493 evrov, a se je med recesijo večkrat znižala. Od septembra 2016 znaša osnova za 30. razred 1373 evrov. Zanimivo je, da sta ta višina in veljavna plačna lestvica za javne uslužbence veljali tudi v obdobju od junija 2012 do junija 2013. S pomembno razliko. Leta 2012 je BDP znašal 36 milijard in 76 milijonov evrov, lani pa že rekordnih 43 milijard in 278 milijonov evrov oziroma 19,38 odstotka več kot leta 2010 in skoraj 20 odstotkov več kot leta 2012.

Vidimo, da plače zaostajajo za ustvarjenim. Res so v to zajeti le javni uslužbenci, a enako se dogaja tudi delavcem v gospodarstvu (razen top menedžerjem), saj ti s svojimi plačami ravno tako ne dosegajo rasti BDP. Neizprosno dejstvo je, da se je masa plač, ki se razdeli med vse delavce, zvišala za veliko manj kot 19 odstotkov, in to zaostajanje občuti celotno prebivalstvo, ne samo delavci. Nižja plača pomeni nižjo osnovo za prispevke, ki se po zakonu odvajajo od plače. Kako vemo, da masa plač zaostaja in kakšne posledice ima zaviralna plačna politika za celotno družbo, bomo prikazali z analizo prejemkov zdravstvene blagajne oziroma Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS).

Za začetek spet nekaj osnov. Celotni prihodki ZZZS imajo štiri postavke: davčni, nedavčni, transferni in kapitalski prihodki. Najobsežnejši so davčni prihodki oziroma prispevki za socialno varnost. Te sestavljajo predvsem prispevki zaposlenih, delodajalcev in samozaposlenih. Pod tem naslovom se zbirajo prispevki iz plač: delojemalec iz bruto plače prispeva 6,36 odstotka, delodajalci pa poleg 6,56 odstotka še posebni prispevek 0,53 odstotka za poklicne bolezni in poškodbe pri delu. Te tri skupine prispevkov so res zelo pomembne in govorimo o zbirni prispevni stopnji, ki znaša 13,45 odstotka. Ta zbirna prispevna stopnja ostaja nespremenjena že od leta 2002. Nekaj prispevajo tudi kmetje in samostojni podjetniki, vendar sta prihodka prvih dveh skupin, delojemalcev in delodajalcev, kot že rečeno in poudarjeno, najobsežnejša in tudi odločilno vplivata na prihodke ZZZS.

Nadaljujmo analizo. Po zdravi pameti bi pričakovali, da se bo leta 2017 v blagajni ZZZS nabralo za 19,38 odstotka več denarja, kot se je leta 2010. Namreč, več ustvarjenega, ki se odraža v tržni vrednosti blaga in storitev (BDP), se mora preliti v višje plače. Navsezadnje, za ustvarjeno vrednost potrebuješ delo, kajne. Se pravi, več je ustvarjenega, višje so plače, višji prispevki zavarovancev, večji prihodki ZZZS ob nespremenjeni prispevni stopnji.

A ob pregledu številk nas čaka grenka streznitev, ki pravzaprav tudi pojasnjuje, zakaj je zdravstvo v krizi. Prispevki za socialno varnost so leta 2010 znašali milijardo in 844 milijonov evrov, leta 2017 pa dobrih 2152 milijonov. Osnovna matematika pokaže, da so bili višji le za dobrih 16,5 odstotka namesto 19,38 odstotka. Izraženo v denarju, ti slabi trije odstotki negativne razlike pomenijo 49,7 milijona evrov manj v zdravstveni blagajni. Pa težava ni le v tem letu.

Če skočimo nazaj v leto 2011, ko je bil BDP za 1,7 odstotka višji kot leto poprej, je bil ulov prispevkov za socialno varnost v blagajni ZZZS le za odstotek večji oziroma za 20 milijonov evrov manjši, kot bi moral biti.

Danes razen Levice nihče ne govori o nezadostnem financiranju zdravstva. Vsi drugi politiki govorijo o zdravstvu bolj ali manj populistično, in sicer obvezno v povezavi s korupcijo.

Leta 2012 je negativna razlika med poštenim in dejanskim znašala že 30 milijonov evrov. In tako naprej vse do danes. Vsako leto so vzeli še malo več, in če se iz leta v leto ta modus operandi ponavlja in poglablja, se to mora nekje poznati. Pozna pa se krepko. Če seštejemo vse te primanjkljaje, ki so se nabrali v osmih letih, pridemo do vsote, ki presega 200 milijonov evrov. Če bi zdravstvo dobilo teh 200 milijonov evrov in več, kar mu sicer pripada, potem ogromne luknje v njem sploh ne bi bilo in vladi ne bi bilo treba pred kratkim z razvpitim interventnim zakonom o ukrepih za finančno sanacijo bolnišnic nameniti 135 milijonov evrov kot enkratno pomoč zdravstvu.

Tudi če pogledamo celotne prihodke ZZZS v tem časovnem obdobju, ti ne dosegajo ravni rasti BDP. Pravzaprav je slika zelo temna. Še leta 2010 so celotni prihodki ZZZS v letu znašali 6,37 odstotka BDP, leta 2017 pa le še 6,2 odstotka BDP. Leta 2017 je ta razlika, izražena v številkah, znašala 73,5 milijona evrov manj denarja za ZZZS in s tem za vse nas. Da bo slaba volja še bolj izražena, prištejmo še operativne stroške dodatnih zdravstvenih zavarovalnic, ki znašajo vsako leto več kot 50 milijonov evrov (in nič, ampak res čisto nič ne prispevajo k boljšemu zdravju), in dobimo dodatnih 130 milijonov evrov na leto. Če bi zdravstvo dobivalo vsako leto, kar mu pripada, ne le da ne bi bilo izgub, dovolj bi bilo sredstev tudi za naložbe in novo opremo v zdravstvenih zavodih. Samo v vednost, Združenje zdravstvenih zavodov je v svojem glasilu objavilo, da znaša odpisanost opreme v bolnišnicah že 82 odstotkov. Ja, s takšno odsluženo opremo se dandanes dela v zdravstvu. V bankah pa, kamor pogledaš, marmor. Seveda bi po nakupu nove opreme ostalo še nekaj denarja za višje plače sester. Če bi bilo, kot je treba, bi postali nacija z najboljšim zdravstvenim sistemom.

Veliko bolje bi bilo, če bi imeli namesto zlatega fiskalnega pravila, ki omejuje fleksibilnost države v časih krize, v ustavi zapisano zlato zdravstveno pravilo, ki bi določalo, da moramo dati vsako leto za zdravstvo devet odstotkov BDP v obliki skupnih sredstev; del iz prispevkov iz plač in del iz davkov.

Danes razen Levice nihče ne govori o nezadostnem financiranju zdravstva. Mogoče se le v tej stranki spoznajo na številke, finance in politično ekonomijo. Vsi drugi politiki govorijo o zdravstvu bolj ali manj populistično, in sicer obvezno v povezavi s korupcijo. Mogoče se pa na to spoznajo.

A zadeve niso tako nedolžne.

Z manj denarja za zdravstvo bo država s takšno politiko že čez nekaj let spravila javno zdravstvo povsem na kolena. Je v ozadju večja igra? Kot rešitev se že dlje pojavljajo zamisli o konkurenci zdravstvenih zavarovalnic (zasebnih, jasno), ki bo naredila red v nabavi, optimizirala organizacijo dela v zdravstvu, s košaricami, označenimi z velikimi črkami abecede, pa se bomo približali tržnemu povpraševanju zavarovancev po zdravju in na konkurenčni način poskrbeli za njihov zdravstveni blagor. A to je lažniva rešitev, ki bo pahnila revne v brezizhodni položaj. Pravzaprav je poanta v tem: revnejši ne bodo imeli dovolj denarja, da bi se zavarovali za storitve iz košaric B in C. Zaradi tega se ne bodo mogli uvrstiti v čakalno vrsto. Vrst ne bo več. Zvito, ni kaj.

Vidimo tudi, da se delež večjega BDP ne namenja niti za višjo socialno pomoč. No, samo do konca leta, in sicer le za 88 evrov na mesec, nato obremenitev javnih financ postane spet neznosna. Denar gre stežka iz žepov tistih, ki ga imajo, tudi za zvišanje minimalne plače na raven, ki bi omogočala dostojno življenje. V tem primeru pač neizmerno »trpi« konkurenčnost podjetij. Pa še brezposelnost bi »dosegla« apokaliptične razsežnosti. Prepričljivo, ni kaj.

Če denar ne gre niti v zdravstvo niti v socialo … kam gre potem sploh moj BDP?

Slovenija, kaj se ti je zgodilo? Se še spomniš, ko je daljnega leta 1992 zbirna prispevna stopnja za obvezno zdravstveno zavarovanje znašala 18,3 odstotka? Zakaj ne več? Čas je, da razmislimo o svoji prihodnosti na podlagi neprijetnih navedenih podatkov iz preteklosti. Dejstvo je, da se denar delavcem jemlje. Zaradi tega je tudi solidarno zbranega denarja za zdravstvo manj. Najbrž ga je prav tako manj na voljo za šolstvo in kulturo, a o tem naj tisti, ki so bolj kompetentni.

Solidarnost pomeni, da se pomaga tistim, ki so v stiski. Pomeni, da vsak lahko tudi računa na pomoč, ko se znajde v stiski. Tako je bilo včasih. Zdaj pa bomo pri zdravniku najprej pogledali v košarice. Žegnanje zdravja.

Nekateri torej še vedno računajo na solidarnost, na drugi strani pa imamo politične stranke, ki ponujajo konkurenčnost zasebnih zavarovalnic (in hkrati še vedno ponavljajo, da je to javno zdravstvo), košarice, razvrščene po velikih črkah abecede (zagovornik tega je tudi predsednik Pahor), in podobne škodljivosti. Oni računajo na vašo denarnico in na tisto, kar je še ostalo v njej.

V tem je vsa razlika.