Razpad sistema

Na eni strani podatki kažejo, da delodajalci vse bolj obremenjujejo tako zaposlene kot prekarizirane espeje, število kršitev delovne zakonodaje pa se povečuje. A hkrati v Sloveniji že nekaj let primanjkuje inšpektorjev za delo, za nameček pa je delovni inšpektorat razklan z notranjimi konflikti. Sindikalni zaupnik Boštjan Račič je pred nekaj dnevi od glavne inšpektorice Nataše Trček prejel opozorilo pred odpovedjo. Namesto da bi inšpektorji sistematično zagotavljali spoštovanje delovne zakonodaje, se tako tudi sami pridružujejo vrstam nezadovoljnih delavcev. Politika kljub obljubam ni uredila razmer, skupnost pa ostaja brez ključnega mehanizma, ki naj bi branil človeka pred samovoljo kapitala.

V tekočem letu je v poslovni register vpisanih okoli 213.000 poslovnih subjektov – gospodarskih družb, samozaposlenih, zadrug, pravnih oseb javnega prava in drugih –, za katere dela več kot 800.000 ljudi. Za nadzor nad njihovimi pravicami je po zakonodaji za delovna razmerja pristojnih vsega 42 inšpektorjev in inšpektoric; to pomeni, da imamo po enega nadzornika na več kot 5000 podjetij. Obenem so potrebe gospodarstva po hitri in učinkoviti delovni sili največje v zadnjih desetih letih. Prav izkoriščanje te delovne sile v precejšnji meri poganja gospodarsko rast, na katero so tako ponosni menedžerji in politiki.

Pod plazom pritožb

Namesto da bi podjetja z višjimi plačami privabila kadre, ki odhajajo na delo v tujino, obremenjujejo tiste, ki delajo zanje. »Ugotavljamo, da se delodajalci glede na ugodne gospodarske kazalce želijo odločiti za zaposlitev novih delavcev, vendar delavcev ne dobijo. Zato skušajo slediti zahtevam trga z vedno večjim obremenjevanjem kadrovskih virov, ki jih že zaposlujejo,« so že v letnem poročilu za 2016 ugotavljali na inšpektoratu za delo. Število prijav in ugotovljenih kršitev delovne zakonodaje narašča iz leta v leto. Leta 2016 je inšpektorat prejel 6376 prijav, od tega se jih je 5342 nanašalo na delovna razmerja – šlo je predvsem za neizplačevanje plač, dodatkov in regresa, nespoštovanje zakonske obveznosti zaposlitve dolgotrajnih prekarcev ter kršitve glede evidenc in odmorov med delom. Leta 2017 je število vseh prijav naraslo na 6777, pri čemer jih je bilo s področja delovnih razmerij že več kot 5573.

Po opozorilih varuhinje človekovih pravic »kadrovska podhranjenost IRSD neposredno vpliva na zmanjševanje spoštovanja človekovih pravic na področju zaposlitve in dela«.

To pa je ob sedanji kadrovski strukturi odločno prevelik zalogaj za institucijo. Ta od leta 2008 deluje z bolj ali manj enakim številom inšpektorjev, število subjektov, ki naj bi jih nadzirali, pa se je povečalo za več kot 40.000. Za nameček je leta 2005 inšpektorat dobil še dodatne naloge in poleg nadzornega postal tudi organ za prekrške, kar je bila do tedaj pristojnost ustreznih sodišč. »Treba je vedeti, da inšpektor opravlja nadzore na terenu, piše odločbe, izvaja prekrškovne postopke, nudi pravno pomoč strankam, in vse to praktično brez podpore ustrezne administracije. Postopki so vedno kompleksnejši in bolj zamudni, delodajalci pa vedno bolj spretni pri prikrivanju kršitev,« pojasnjuje sindikalni zaupnik – in tudi sam inšpektor – Boštjan Račič. Omenjenih 42 inšpektorjev je lani opravilo 7649 pregledov na področju delovnih razmer, kar v povprečju znese 182 opravljenih pregledov na posameznega inšpektorja. Jasno je, da takšnega tempa ni mogoče zdržati dlje časa.

Direktorji brez strahu

Na pomanjkanje kadrov vztrajno opozarja tudi vodstvo inšpektorata. V poročilu za leto 2016 so zapisali, da »odprtih zadev ni več mogoče obravnavati v razumnih rokih«. Toda za ljudi, ki so jim kršene pravice, od katerih je odvisno dostojno življenje, nemalokrat pa že kar preživetje, je pomemben vsak dan. Tudi zato se je na razmere na inšpektoratu z izjavo za javnost odzvala varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, ki je ocenila, da »kadrovska podhranjenost IRSD neposredno vpliva na zmanjševanje spoštovanja človekovih pravic na področju zaposlitve in dela ... Ker je inšpektorjev premalo, se ne morejo učinkovito odzivati na prejete prijave, niti ukrepati na podlagi lastnih opažanj in zaznav. Kršitve se tako ne odpravljajo, vprašljiva pa je tudi preventivna funkcija inšpekcijskih postopkov«.

Prav preventivna funkcija je še pomembnejša od samega nadzora. V teoriji bi morali delodajalci trepetati ob misli, da jih lahko kadarkoli doleti inšpekcijski pregled. V praksi pa vedo, da so lahko pri kršenju delovne zakonodaje povsem mirni. »Med raziskovanjem prekarnosti nam je več sindikatov, delavcev in celo delodajalcev pripovedovalo, da so možnosti, da bi inšpektor obiskal določeno podjetje, tako pičle, da ni več nobenega strahospoštovanja pred sistemom. Brez tega pa je učinkovitost celotne ureditve precej okrnjena,« meni dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela s katedre za razvoj in menedžment organizacij in človeških virov na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. Da so direktorji in lastniki gospodarskih družb lahko brez skrbi, posredno potrjujejo besede sindikalista Račiča, ki kot inšpektor tudi sam priznava, da »redni nadzori skoraj niso možni. Občasne so skupne akcije, ki pa so pogosto bolj namenjene višanju številk v letnem poročilu.«

Prelomljena beseda

Sistem tako že dolgo ne izpolnjuje svoje osnovne funkcije, kar je dobro znano tudi politikom. Stranke SMC, SD in DeSUS so v koalicijsko pogodbo za obdobje 2014– 2018 vnesle zavezo, da bodo »na Inšpektoratu RS za delo povečali število inšpektorjev in s tem omogočili učinkovitejši nadzor nad zlorabami delovnopravne zakonodaje«. Vendar tega niso storile. Namesto njih je položaj skušala reševati Levica, ki je lani poleti dosegla, da je parlamentarni odbor za delo vladi s posebnim sklepom naložil zaposlitev dodatnih 20 inšpektorjev za nadzor delovnih razmerij. Ob sprejemanju proračuna za leto 2018 pa se je pokazalo, da je vlada zagotovila sredstva za začasno zaposlitev zgolj petih novih inšpektorjev – pri čemer naj bi njihova delovna mesta ukinili že s koncem volilnega leta.

Boštjan Račič ne skriva razočaranja nad to potezo: »Na žalost je bila dana zaveza zgolj politična. Mož beseda, smo temu rekli včasih. No, v državnem zboru so takrat sedeli poslanci istih strank, ki so sestavljale tudi vlado, pa se pol leta kasneje tega niso držali. Varstvo okoli 800.000 zaposlenih v Sloveniji očitno ni dovolj zanimiva zadeva, čeprav po mnenju sindikatov spada med najpomembnejše teme v državi. Le v tednih pred volitvami se bodo politične stranke spet obešale nanjo.« Toda stanje na inšpektoratu za delo zahteva takojšnje ukrepanje.

Kadrovska stiska se namreč odraža v pritiskih na zaposlene, ki ne zdržijo več tolikšnega obsega dela. Dr. Kanjuo Mrčela opozarja, da inšpektorji in inšpektorice opravljajo izredno zahtevno in stresno delo, ki pa že zahteva svoj davek, in da smo »že prišli do stopnje, ko se je dodobra prekariziral tudi poklic inšpektorja«. Osrednja institucija za nadzor nad spoštovanjem delavskih pravic je tako v slabem stanju.

Z opominom nad sindikalista

Sindikat zaposlenih na inšpektoratu že od leta 2014 opozarja na domevne nepravilnosti, ki naj bi jih zagrešilo vodstvo z glavno inšpektorico Natašo Trček na čelu. Med drugim so ji očitali – in ji še vedno – izvedbo sistemizacije brez ustrezne podlage, nezakonita napredovanja in nagrajevanje njej lojalnih kadrov, zaposlovanje dobro plačanih uradnikov namesto prepotrebnih dodatnih inšpektorjev ter oblikovanje po mnenju sindikata nepotrebne in neučinkovite svetovalne projektne skupine za sodelovanje z delodajalci. »V prvih dveh letih je glavna inšpektorica načrtno izvajala polarizacijo odnosov z uvajanjem ’elitizma in privilegijev’ vodstva in višjih uradnikov v splošni službi ter z delitvijo na njej brezpogojno privržene in ostale ter na člane sindikata in ostale, s čimer je povsem zbila delovno motivacijo in socialno klimo,« so nam sporočili iz sindikata državnih organov. Vodstvo inšpektorata odgovarja, da se »že več kot dve leti ukvarjamo z nenehnimi napadi tako notranjega sindikata kot sindikata državnih organov, hkrati pa se ukvarjamo tudi z obravnavo te tematike na odborih Državnega zbora RS. Prav tako smo bili predmet kazenskih ovadb in prijav na računsko sodišče, inšpektorat za javni sektor in varuhu človekovih pravic, ki pa so se vse izkazale kot neutemeljene.« V službi za odnose z javnostmi so nam še zatrdili, da so odnosi znotraj kolektiva odlični, kar naj bi pokazala tudi analiza zadovoljstva zaposlenih.

»Možnosti, da bi inšpektor obiskal določeno podjetje, so tako pičle, da ni več nobenega strahospoštovanja pred sistemom.«

Med najglasnejšimi kritiki Trčkove je prav sinidikalist Račič, ki je sedmega maja od glavne inšpektorice prejel opozorilo pred odpovedjo delovnega razmerja. Opomin je prišel kmalu zatem, ko je Račič za medije komentiral slabe odnose in preobremenjenost med inšpektorji, sindikat pa je pri vodstvu protestiral zaradi sporne zaposlitve po njihovem mnenju najmanj primernega kandidata na položaju inšpektorja za varnost pri delu. Račič je od svoje nadrejene, direktorice ene od območnih enot, terjal pojasnila, pri čemer naj bi uporabil nekaj močnejših izrazov. V elektronskem dopisovanju pa jo je še obvestil, da bo o zadevi obvestil vodstvo sindikata, kar naj bi nadrejena prepoznala kot grožnjo. Poleg tega je glavna inšpektorica v odločbi o izredni odpovedi sindikalistu očitala še, da svojih nadrejenih ni pravočasno obvestil o izostanku z dela zaradi opravljanja sindikalnih aktivnosti.

V Sindikatu državnih organov menijo, da ti razlogi še zdaleč ne zadostujejo za tako strog ukrep in da gre za »napad na delo sindikalnega zaupnika, predvsem pa na delo in poskus blokade sindikata IRSD. Gre za poskus discipliniranja, in to v instituciji, kjer bi morale biti kadrovske in organizacijske zadeve zgledno urejene.« Njihov poziv k »takojšnemu prenehanju pritiska na sindikalno delo« je podprla sedmerica največjih sindikalnih central v državi na čelu z Zvezo svobodnih sindikatov in Konfederacijo sindikatov javnega sektorja. Vodstvo inšpektorata se brani, da opomin ni povezan z Račičevimi kritikami kontroverznega izbora in da je izrečeni ukrep umesten. V vsakem primeru je jasno, da so odnosi med Trčkovo in sindikalnim zaupnikom povsem porušeni, socialni dialog pa že dlje časa močno okrnjen.

Na udaru kritik

Tudi zato je stranka Levica že lani na parlamentarnem odboru za delo predlagala sklep o razrešitvi glavne inšpektorice za delo; vodja strankine poslanske skupine Luka Mesec je takrat ocenil, da »vse, kar Nataša Trček počne, je, da gleda skozi prste eksplicitnim in evidentnim kršitvam ter jih ne sankcionira«. Podobno meni Goran Lukić iz Delavske svetovalnice, ki Trčkovi zameri predvsem svetovanje Luki Koper glede legalizacije izkoriščanja delavcev, ki jih pristanišču zagotavljajo zunanja podjetja. Glavna inšpektorica za delo – mimogrede, na prihajajočih parlamentarnih volitvah kandidira na Listi Marjana Šarca, velja pa tudi za resno kandidatko za prihodnjo ministrico za delo – je namreč lani predlagala model, po katerem bi razvpiti luški »gazde« svoje družbe preoblikovali v agencije za posredovanje dela in Luki povsem zakonito zagotavljali prekarizirane delavce. »Tako imamo primer podjetja T-MOMO, pri katerem so delovni inšpektorji ob pregledu ugotovili vrsto resnih kršitev, med drugim neplačevanje nočnega in nedeljskega dela, nepravilno vodenje evidenc in plačevanje na roko. Kljub temu jim niso izdali odločbe o prekršku; prav to je omogočilo sporni firmi, da je zadostila zakonskim pogojem za registracijo kot agencija za posredovanje dela. In tako lahko serijski kršitelj zakonodaje še naprej posluje z Luko in služi z žulji opeharjenih delavcev,« pojasnjuje Lukić.

Ustanova, ki bi morala biti branik delavskih pravic in biti vzor na tem področju, si tovrstnih razprtij ne bi smela privoščiti.

Inšpektorat za delo je torej žrtev istih pojavov, ki bi jih moral preprečevati. Komunikacija med sindikatom in vodstvom je na skrb zbujajoči nizki ravni. Namesto da bi se institucija ukvarjala z varstvom delavskih pravic, izgublja energijo v notranjih bojih. Število opravljenih inšpekcij tako počasi, a vztrajno upada iz leta v leto; v 2015 so inšpektorji na področju delovnih razmerij opravili 8539 pregledov, v 2016 7754, lani pa 7649. Kot rečeno, na drugi strani število ugotovljenih kršitev narašča, kar pomeni, da v povprečju posamezni inšpektor opravi vedno več dela. Gospodarstvo pa v hlastanju po dobičkih vse bolj stiska zaposlene in samozaposlene, ki tudi po zaslugi stihije v politiki izgubljajo ustanovo, na katero bi se lahko obrnili v stiski.