Draga šola Državljana K

Rekord ni bil dosežen. Na ponovljenem referendumu o zakonu o drugem tiru je na volišča prišlo nekaj manj kot 15 odstotkov upravičencev in upravičenk, to pa je skoraj zadostovalo za tretje mesto med najmanj obiskanimi referendumi v zgodovini. Tako se je organizatorju Viliju Kovačiču s podporniki vendarle posrečil polom znosnih razsežnosti. Morda je prav to razlog, da še ne nameravajo opustiti aktivnosti.

Ponovljeno glasovanje ni prineslo bistvenih sprememb. V skladu z zahtevami vrhovnega sodišča, ki je razveljavilo prvo glasovanje, se je vlada tokrat držala ob strani in ni nagovarjala volivcev in volivk, to pa je nazadnje razmerje glasov za dobro desetinko prevesilo v korist nasprotnikov. Zmaga nasprotnikov vladnega zakona pa je zgolj simbolična, saj je tudi v drugo proti njemu glasovalo odločno premalo ljudi, da bi bil razveljavljen. To pomeni, da so se vrhovni sodniki ob razveljavitvi prvotnega glasovanja zmotili, ko so presodili, da bi vladna vzdržnost v kampanji znatno vplivala na izid. Novo brezplodno glasovanje naj bi davkoplačevalce stalo skoraj štiri milijone evrov, skupaj s stroški za prvi referendum pa smo za Kovačičeve podvige plačali približno sedem milijonov evrov.

Toda zdi se, da zapletov še ni konec. »Naslednja poteza je logična, tako kot prvič je to pritožba na referendumski izid. Odločanje o veljavnosti zakona se bo potegnilo globoko v junij,« je takoj po razglasitvi neuradnih izidov za STA napovedal neutrudni upokojenec Kovačič oziroma Državljan K, kot si tudi pravi. Čeprav mu je uspelo, da je Cerarjevi vladi preprečil udejanjanje koncepta gradnje drugega tira na povezavi Divača–Koper, se bo torej še naprej boril proti kontroverznemu zakonu. Vlada v odhajanju pa na vso moč hiti, da bi še pred formalnim koncem mandata začela izvajati svojo vizijo. Državni sekretar na ministrstvu za infrastrukturo Jure Leben je napovedal, da bo nemudoma poskušal doseči sprostitev 109 milijonov evrov, ki jih je za sofinanciranje naložbe že odobrila in nato po začasni vprašljivosti zakona zamrznila evropska komisija. V rekordnem času naj bi tudi popravili gradbeno dovoljenje, ki bo po novem omogočalo gradnjo dvotirne železnice, tako da bi po načrtih vlade pripravljalna dela – izvajal jih bo CGP Kolektor iz poslovne skupine Stojana Petriča – začeli še pred volitvami. »Že tako zamujamo zaradi nagajanja in zdaj je treba preprosto nehati s temi podtikanji, treba je projekt izpeljati za Slovenijo, za našo prihodnost,« je vladne načrte komentiral v. d. predsednika vlade Miro Cerar.

Res je, da ima zakon, po katerem bi od milijarde do poldruge milijarde evrov vredno naložbo izvajala Cerarjeva vlada, več pomanjkljivosti, na katere smo opozarjali tudi v Mladini. Nobenega razloga ni za oblikovanje obvoda v obliki projektne družbe 2TDK, ki ni zavezana zakonu o dostopu do informacij javnega značaja in ki jo vodi kader brez izkušenj s primerljivimi naložbami. Predvsem pa je sporna soudeležba Madžarske, ki naj bi se projektu pridružila z 200 milijoni evrov vložka, v zameno za to pa bi postala solastnica deleža v 2TDK in tako prišla do vpliva nad ključnim delom slovenske železniške infrastrukture. S tega vidika so bili pomisleki Vilija Kovačiča in njegovih podpornikov upravičeni. Toda spodnesla so jih prizadevanja desnih populistov – predvsem stranke SDS –, ki so v aktivizmu Državljana K in njegovi iskreni skrbi za preglednost naložbe prepoznali priložnost za oviranje političnih nasprotnikov. Resnici na ljubo je treba poudariti, da je bila stranka Janeza Janše poleg Levice edina, ki je skušala z dopolnili spremeniti sporni predpis Cerarjeve vlade. Ko ji to ni uspelo, je referendum izkoristila za predvolilno agitacijo in preizkušanje svojega mobilizacijskega potenciala. Iz kritika struktur, ki so ugrabile državo, se je Vili Kovačič tako prelevil v orodje svojih lastnih »stricev«.

Nedvomno je treba preprečiti, da bi drugi tir postal drugi TEŠ6. Vendar ne več z neskončnim zavlačevanjem izvajanja sedanjega zakona, temveč s spremembo tega. Treba je zagotoviti najvišjo stopnjo preglednosti, povečati nadzor civilne družbe in preprečiti delovanje močnega gradbenega lobija ter izločiti tuji kapital. Predvsem pa nedvoumno zagotoviti, da bosta ključni družbi, ki ju projekt zadeva – Luka Koper in Slovenske železnice – ostali v javni lasti. To bi morala biti ena osrednjih nalog nove vlade.