Ne muzej, temveč socialno stanovanje

Legendarni nizozemski nogometaš Johan Cruyff, v sedemdesetih letih najprej igralec nizozemskega Ajaxa in nato Barcelone, kasneje pa menedžer in strateg v teh klubih, ki je po mnenju poznavalcev v samem jedru preobrazil nogometno igro, velja za najboljšega evropskega nogometaša prejšnjega stoletja. Pripisujejo pa mu tudi »očetovstvo« šole nogometa »Barçajax«, zlasti njenega načina igranja »tiki-taka«, taktike kratkih podaj in visoke posesti žoge, s katero je Barcelona v prejšnjem desetletju prevladovala v Ligi prvakov, leta 2010 pa je Španija z njo, v glavnem z Barceloninimi igralci, suvereno zmagala na svetovnem prvenstvu. Cruyff ni bil le »Spinoza nogometa«, temveč tudi človek s trdnimi političnimi načeli, čeprav jih v javnosti ni prav pogosto razglašal.

Znana je njegova izjava iz sedemdesetih let, ko se je iz Ajaxa preselil v Barcelono, da nikoli ne bi mogel igrati za Real Madrid, saj je ta klub »povezan z generalom Francom«. Med bivanjem v tej španski regiji je postal goreč zagovornik samostojnosti Katalonije, tretjega sina pa je po katalonskem svetniku poimenoval Jordi. Nedvomno je bil zanimiva osebnost. Ko je bil igralec, menedžer in strateg, je burkal duhove, enako kontroverzen pa ostaja tudi po smrti leta 2016.

V teh dneh je britanski Guardian poročal, da je stanovanje v amsterdamskem okrožju Betondorp, kjer je Cruyff preživel otroštvo in si v soseski nabiral prve nogometne izkušnje, mogoče najeti. Vendar pa »stanovanja v pritličju, z dvema spalnicama in velikim vrtom,« ne more najeti kdorkoli, temveč le najemniki, katerih letni prihodki ne presegajo 41 tisoč evrov. Lastnik ga je izročil v upravljanje Združenju za socialna stanovanja, ki bi lahko za najem prvega doma legendarnega nogometaša iztržilo precej denarja, a ga ponuja za le 600 evrov mesečne najemnine.

Tako naj bi se bil Cruyff tik pred smrtjo odločil sam. Očitno je hotel preprečiti nakane nekaterih bližnjih, ki so želeli njegov dom spremeniti v muzej.

Stanovanje, ki sta ga imela skoraj dve desetletji v najemu starejša zakonca, zadnjih pet let pa so v njem bivali študenti brezplačno, »pod pogojem, da pomagajo skupnosti«, je po Guardianovem poročanju še vedno prežeto s Cruyffovo zapuščino. Med podobami nekdanjega nogometaša je umeščena tudi ta njegova misel: »Nekoč smo se otroci igrali zunaj. Danes otroci igrajo igrice na mobilnih telefonih ali na računalnikih. Zato je med otroki vse več debelosti. Rešitev je preprosta. Otroke moramo naučiti, kako naj se v šolah več gibajo. Z manjšimi popravki bi lahko dvorišča nizozemskih šol preuredili tako, da bi se otroci igrali zunaj. To lahko storimo le skupaj.«

Pred dvema letoma so se njegovega pogreba udeležili vodilni možje iz nogometnega sveta. Michel Platini, tedanji predsednik Evropske nogometne zveze, je dejal, da je »nogomet izgubil enega najboljših igralcev in ambasadorjev«. V Amsterdamu naj bi prihodnje leto po Cruyffu poimenovali olimpijski in Ajaxov stadion. Cruyff, samosvoj, kot je bil, pa je z izročitvijo svojega doma Združenju za socialna stanovanja poslal nogometnemu svetu pomembno sporočilo. Ga bodo funkcionarji v tem svetu, v katerem se pretakajo milijarde evrov, doumeli?