Glas »proti Janši« je glas za demokracijo

Slovenska demokracija je prekrhka in preveč ranljiva, da bi lahko brez dolgoročne škode prenesla še eno obdobje avtoritarne vladavine, ki jo obljublja predvsem SDS

Slovenska demokracija je prekrhka in preveč ranljiva, da bi lahko brez dolgoročne škode prenesla še eno obdobje avtoritarne vladavine, ki jo obljublja predvsem SDS. Ker težko apeliramo na pretežno zaslepljene ali celo prestrašene medije, ki (še) niso v lasti madžarskih oligarhov, se obračamo na vse tiste volivce, ki razumejo bistvo izključevalnosti, neprikritega rasizma v odnosu do »migrantov«, namernih z revizijo pospremljenih prilaščanj zgodovine in vsesplošnega psovanja ali norčevanja iz političnih nasprotnikov, da se udeležijo volitev in glasujejo »proti Janši«.

Demokracije v Evropi sicer res ne ogrožajo samo skrajni desničarji, vendar pa sta njihova politika in pretežno rasistična ideologija najbolj grobi »avantgardi« populizma in novega totalitarizma. Zato so v zrelih demokratičnih sredinah številni politični akterji, civilno družbene organizacije in javne osebnosti že pozvali h »glasu proti«: na Nizozemskem proti Geertu Wildersu (PVV), v Nemčiji proti Jörgu Meuthenu ter Alexandru Gaulandu (AfD) in, slednjič, v Franciji proti Marine Le Pen (FN). Glas proti takim »kultnim« osebam, njihovim strankarskim ešalonom in militantni ksenofobni retoriki je torej glas za ohranitev demokracije.

Demokracije v Evropi sicer res ne ogrožajo samo skrajni desničarji, vendar pa sta njihova politika in pretežno rasistična ideologija najbolj grobi »avantgardi« populizma in novega totalitarizma.

Seveda drži, da so volilni glasovi proti lahko le izhod v sili in si jih v normalnih razmerah ne bi želeli. Tudi ne mislimo, da je problem domače politike mogoče zreducirati na eno osebo in njegovo stranko. A v slovenskem primeru ne gre samo za vprašanje osebnosti Janeza Janše, njegove vprašljive morale, domnevno (ne)dokazane koruptivnosti, spornih praks financiranja njegove stranke in njegovih medijskih trobil. Problem je vse, kar s svojim delovanjem personificira, legitimira in avtorizira – in kar je končno pripeljalo tudi do vstajniških zahtev na ulicah. Iz obdobij njegovih dveh prejšnjih avtokratskih vlad se dobro spominjamo pravega stampeda njegovih nastavljencev, pooblaščencev in tistih, ki so nenadoma »spregledali pravo resnico«, po vseh resorjih in institucijah do zadnje vaške šole. Sledile so »reforme«, ki so bile podrejene načelom obračuna z »ne-našimi« in zavojevanju ključnih medijev, končno pa so gospodarstvo preplavile vprašljive prakse, kakršne so tiste, ki se jih iz prvega mandata SDS-a spomnimo kot afer z Mercatorjem, Luko Koper, Intereuropo itd. Najbrž ni treba posebej omenjati še zloglasnega ZUJF-a iz časa njegove druge vlade.

Lahko pričakujemo, da bo v primeru ponovnega prihoda na oblast praksa izključevanj, nastavljanja zvestih amaterjev na profesionalna mesta, pritiskov na medije in, nenazadnje, sklepanja problematičnih zavezništev na mednarodnem področju, samo še bolj »dosledna«. Janša v času kampanje že napoveduje demontažo kritične civilne družbe in odreka možnost financiranja LGBT skupnosti in ustanovam, ki se ukvarjajo s človekovimi pravicami. Za vse sladke obljube o socialnih izboljšavah pa že zdaj lahko slutimo, da se bodo izkazale za volilno fatamorgano.

A v slovenskem primeru ne gre samo za vprašanje osebnosti Janeza Janše, njegove vprašljive morale, domnevno (ne)dokazane koruptivnosti, spornih praks financiranja njegove stranke in njegovih medijskih trobil. Problem je vse, kar s svojim delovanjem personificira, legitimira in avtorizira – in kar je končno pripeljalo tudi do vstajniških zahtev na ulicah.

Če smo v dosedanji predvolilni kampanji končno le slišali nekaj bolj jasnih odgovorov in pravih poimenovanj ekstremno desničarskih zamisli s strani »sredinskih« kandidatov, pa je to žal premalo in prepozno, da bi lahko samo po sebi preprečilo še eno verzijo »neliberalne demokracije« v dikciji Viktorja Orbana. Tak razvoj dogodkov lahko preprečimo samo zavedni kritični volivci.