Bunker na zahodni fronti

Pivnica Bunker
Aurisina/Nabrežina 97 (Italija)
Tel.: +39 040 20 0228
V Bunker se lahko od ponedeljka do sobote zatečete med 11. in 15. ter 18. in 2. uro, ob nedeljah pa delajo brez prekinitve od 11. dopoldanske do 2. nočne ure.

Ambient:
hardcore pivniška scena: temen les, masivne mize in klopi; tudi ljubek vrt s senco; med osebjem se vedno najde kakšen slovensko govoreč prijazne

Napitki:
brez vina (zanj so ob pivnici odprli še vinski bar), zato pa s precej pivi, zanimivi sta tudi zbirka žganic in lista gin tonikov

Dostopnost:
čez mejo na Fernetičih, nato pa z avtoceste zavijete pri Proseku in odfurate še nekaj kilometrov do Nabrežine; za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
fritata s šparglji meso iz žar-pečice

Ne tako fino:
čevapčiči

Fritata je 4,5, čevapi 8, rebra 9, piščanec 11, irski cube roll stejk 19, sladice pa po 4,5 evra

»A takole navadno izgleda? V pesmici se mi je zdelo veliko bolj frajersko,« je nekoliko razočaran nad nespektakularnostjo zamejske Nabrežine pripomnil zapisnikar tokratne odprave, medtem ko je vodja transportne logistike (beri šofer) pred Kulturnim domom Iga Grudna skušal konzumobil bočno vzvratno stlačiti med obtolčeni pandici. Nabrežina je pač videti kot ena taka čisto navadna vas v tržaškem zaledju. Kar ni zanimivo le za njenih 2406 prebivalcev, ampak tudi za konzumentske jagre na okuse, najdemo ob glavni cesti skozi vas – gre za pivnico Bunker, nabrežinsko (pa i šire) pivopivsko institucijo, ki je začela zbirati in točiti številne polnitve hmeljnih zvarkov vseh sort in z vseh koncev sveta še v časih, ko so današnji bradati craftoznalci omahovali med tetrapakoma pingota in dvojnega c-ja. Davno, skratka. To se ji mogoče malo pozna pri pivski selekciji, katere širina je sicer zavidanja vredna, a je vendarle nekako klasična – največ je belgijcev (tudi v večjih polnitvah, za pičlega desetaka vam odprejo celo stekleničko kultne westvleterenske dvanajstice), zbirko pa dopolnjujejo nemci, američani, angleži, irci in nekaj italijanov. Vsekakor več kot dovolj intrigantne robe, da se splača izogniti šoferskim nalogam ali razmisliti o zasilnem bivaku.

Ker se ob srebanju piva začnejo odpirati golti, bunkeristi ponujajo tudi nabor preprostih, a všečnih prigrizkov, ki jih pripravljajo urno in pri katerih pripravi ne naredijo tako rekoč nobene napake – če odštejemo čevapčiče, ki so sicer starošolsko ročno navaljani na debelo, a je v masi premalo maščobe, da bi po peki ostali dovolj sočni. Sicer pa tako: fritata s šparglji je bila pripravljena na maslu, puhasta in mehka, narezani asparagusi pa živo zelene barve in ravno na točki, kjer se srečata mehkoba in hrustljavost. Perfekcija! Brusketa je bila prav taka, čeprav na pogled holcarska: na hitro opečena zagozda kruha, na njej pa zajeten kos dimastega, v lupini na odprtem ognju pečenega jajčevca in pečena rdeča paprika, malo soli in nekaj kapelj olivca. Karkoli več bi tu bilo preveč in odveč.

Bunkeraši so zelo ponosni na svojega josperja: gre za pečico, na katere dnu je razbeljena žerjavica in v kateri se nato hitro in s krasnim dimastim priokusom zapeka razno mesovje. Piščanca in svinjska rebra pred zaključnim dejanjem počasi mehčajo v vakuumu (in nato prvega opremijo s celimi pečenimi in v slani zeliščni mešanici povaljanimi krompirji, druga pa z neolupljenimi krompirjevimi polovicami, gratiniranimi s šampinjoni in sirom), zoren stejk iz hrbta irskega goveda pa so v nulo spekli kar direkt in mu nato priložili le preprosto špargljevo jajčno pogačo. Hvalimo primarne pečeno dimaste okuse, brez prekrivanja in maličenja s takimi in drugačnimi pomadami; pa tudi všečno okofetan tiramisu, zelo sladek, a hrustljav semifredo z medom in mandljevimi piškoti, ob koncu pa opozarjamo, da je v Bunkerju caffe corretto popravljen z resnim brizgom grape. Kar je prav: v rustikalni pivnici smo, ne na Trgu sv. Marka!