Kulturni boj

Kako je mogoče, da slovenska javnost spet ne prepozna kulturnega boja, čeprav se njegov obraz tako rekoč ni spremenil?

Za letošnjo volilno kampanjo se je s tihim soglasjem medijev in političnih strank ustvarila platforma, da ne bo in ni ideološka, pač pa razvojna. Tekmovanje programov torej, ne pa preživeli kulturni boj. Gre za zavajajočo tezo, ki bo verjetno odločilno vplivala na izid volitev. Ta tako imenovana neideologija je dejansko izrazito ideološka. »Kulturkampf« ima veliko obrazov in od prvotnega boja med laičnimi parlamentarnimi državami in katoliško cerkvijo za prevlado v družbi se je mnogokrat spremenil: od – danes sicer spet žive – mahničevske teze, da je pravi Slovenec lahko samo katoličan in da je treba liberalce – na katere je bilo preneseno prejšnje sovraštvo do Judov – izločiti iz narodovega telesa, do boja med katoliško cerkvijo in komunisti med obema vojnama ter oboroženega spopada med partizani na eni strani in kolaboracionističnimi enotami Prostovoljne protikomunistične milice in nato domobranstva na drugi. Ideološki spor domobranci–partizani se je po osamosvojitvi obnovil in traja še danes. A to je edini obraz kulturnega boja, ki ga današnja slovenska družba želi prepoznavati.

Vzrokov za sprenevedanje je več. Eden je v tem, da manjše in novonastale stranke nastopajo s tezo, da se s preteklostjo in ideologijo tokrat res ne bodo ukvarjale, pač pa s tekmovanjem programov, in da bo od tega odvisen tudi njihov vstop v volilno koalicijo. Pustimo ob strani, da programov razen v ameriški gospodarski zbornici in podobnih institucijah nihče ne bere, pa še tam zgolj preverjajo, ali je katera izmed tez v nasprotju z ameriškimi nacionalnimi interesi, če smo malo cinični.

Stranke bo po volitvah, kot vedno, zanimala zgolj fevdalna delitev resorjev od ministrstev do zadnje upravne enote in doma za ostarele. Zaklinjanje predsednika NSi Mateja Tonina, na primer, da se za tri ministrska mesta in nekaj uradniških služb ne bodo prodali, sicer v celoti drži. Prodali se bodo za dve ali eno, odvisno od volilnih izidov in konstelacije sil. Njihov neoliberalni program se ni nič spremenil in Ljudmila Novak bi se v nejanšistični koaliciji zanj gotovo pogajala bolje, kot se bo Tonin. Identificiranja z domobranstvom pa po volitvah tam ne bo nič manj, kot ga je sedaj. Novakovo so Tonin, Horvat in še nekateri vrgli zato, da bi šli v morebitno (izrazito ideološko) Janševo koalicijo. Stolčki, oblast in ideologija torej, ne pa »razvoj«.

Drugi razlog je v tem, da se Janša, podobno kot leta 2004, spet kaže kot neki drug človek, umirjen in odprt politik. Seveda mu vseeno kdaj uide in takrat pokaže svoj pravi jaz: na primer s tviti, da bodo po prevzemu oblasti odpravili dan upora proti okupatorju. A to »normalizacijo« so javni in zasebni mediji kljub 25-letnim izkušnjam z njim spet sprejeli z velikanskim olajšanjem. Sedaj lahko mirno pozabijo na vse njegove (dobesedno dovčerajšnje!) gostilniške tvite in druge žalitve. Če bi se POP TV držal načel, ki jih, na primer za druge goste, propagira njegov voditelj Uroš Slak, Janez Janša nikoli več ne bi prestopil praga te televizije. In če bi nacionalka imela vsaj malo ponosa, ne bi vabila politika, ki javno govori, da ne plačuje RTV-naročnine in ki najnizkotneje žali njene novinarke. Tako pa ima tam ob poziranju »svojih« novinark in novinarjev še naprej samogovore, ki jim rečejo »intervjuji«.

Da je kulturni boj permanenten, begunci pa le njegova trenutna faza, bi mediji, če bi le hoteli, pokazali brez težav.

Vzrok za tako ravnanje je sicer globlji, sega do uspešnega ščitenja Janše v tožilstvu in drugih pravosodnih in tudi političnih organih (v teh tja do tedanjega predsednika vlade Drnovška) v zvezi s prodajo orožja in nato odločitev sodišč v zvezi s Patrio in premoženjem nezakonitega izvora: odločitve ustavnega sodišča, da mu vrne poslanski mandat; odločitve, ki je omogočila zastaranje sicer pravnomočno že izpeljanega procesa v primeru Patria; sedaj aktualne sodbe višjega sodišča tik pred volitvami, da je zakon, na podlagi katerega so hoteli Janši odvzeti premoženje nezakonitega izvora, neustaven. Zgolj po naključju so neustavnost ugotovili šele pri Janši in ne že pri kakšnem drugem Janezu ali Ivanu! Če preletite obrazložitve sodb in (skoraj brez izjeme pritrdilna) ločena mnenja, s katerimi je bilo vse to izpeljano, v trenutku zapadete v stanje blaženosti, ker živite v državi s tako visokimi dokaznimi standardi. Od sladkobnih sodniških besed o demokraciji in sodnem varstvu pravic posameznika pa se vam zvrti. Težave bo imel le tisti, ki bo čez čas raziskoval pravosodje naše dobe in skušal ugotoviti, kdo razen Janše je bil deležen blagodati tega, tudi za evropske razmere izjemnega sodnega standarda. Še več pa, ko bo skušal ugotoviti, kako to, da o teh izjemnih standardih ni nobene sledi v mednarodnem vrednotenju slovenskega pravosodja.

Poseben odnos slovenskih sodišč do Janše se kaže tudi v tem, da pri nas zagotovo ni nihče izrekel toliko žalitev na račun sodišč in pravosodja – »krivosodja«, kot mu pravi – in posameznih tožilcev in sodnikov kot Janša in njegova medijsko-»civilnodružbena« mreža. Še organizirane manifestacije njegovih privržencev pred sodiščem v Ljubljani, ki so trajale mesece in mesece, so bile sprejete kot samoumevni del »demokratičnih standardov«. Seveda sodišča ne smejo biti maščevalna. Vendar odnos, v katerem vodilni politik, njegova stranka in mediji zaradi osebnega razloga sistematično rušijo pravni red neke države, jo kar naprej ovajajo v tujini in spravljajo na raven afriških in azijskih diktatur, nikjer ne bi bil brez posledic. Hkrati predstavniki sodišč, še posebej vrhovnega in ustavnega, mirno zahtevajo od državljanov, medijev in politikov, da njihovih sodb ne komentirajo, pač pa jih »spoštujejo«, čeprav so številne politično in pravno izrazito sporne. No, ta religijska zahteva v zvezi s sodbami (o obstoju boga se ne dvomi) je že sama po sebi slovenska posebnost. Sodbo je pač prisiljen sprejeti tisti, ki ga zadeva, »spoštuje« (če sploh) jo tisti, ki mu je prinesla korist. Javno kritizirajo pa jo v Sloveniji očitno lahko samo izbrani.

Posebna obravnava v pravosodju in medijih ima neposreden učinek na politiko. Ker Slovenija nima politične kulture in političnih standardov, je bil logični nasledek zastaranj, oprostilnih sodb, izogibanja sodiščem, celo sodnih razlag, da je Janša nepogrešljiv za slovensko demokracijo, ta, da je ne samo sodno (razen, kar zadeva odškodnine, seveda, kjer bodo zanj gotovo znova veljala posebna merila), pač pa tudi politično »čist«. Nekaj, kar bi že ob enem primeru ne glede na zastaranje ali sodni izid v normalni zahodnoevropski državi za vedno odneslo politika, v Sloveniji učinkuje tako, da na vsakih volitvah znova začnemo od nič. Janša vsakič znova – razen mučeništva – nima politične prtljage. Ali pa je ta iz teflona.

Tretji razlog je v tem, da se je na letošnjih volitvah načrtno ali spontano pojavilo nekaj marginalnih, »enoodstotnih« strank z rasističnimi programi. To mediji uporabljajo za izgovor, da so SDS (čeprav le z nekoliko zmehčano in prikrito podobno retoriko, a drugače od drugih z dejansko možnostjo za uresničitev) uvrstili v »sredino« kot »normalno« stranko ustavnega loka. Zavračanje koalicije z Janšo nenadoma ni več temeljno vprašanje demokracije, ampak se prikazuje kot stvar osebnih zamer in ideološke zadrtosti drugih. Slovenski mediji (enako slovenske stranke) si do Janše in SDS nikoli niso upali vzpostaviti odnosa, kakršnega so nemški do Pegide, čeprav je tam šlo »samo« za vprašanje kulturnega boja in večinoma brez hipotek pri politikih, kakršne ima Janša.

Zagotovo bi moralo biti povprečno razgledanemu človeku, medijem pa še posebej, danes jasno, kako janšizem deluje; tu pač ne more biti izgovorov in relativizacije.

Četrti razlog je prevlada družabnih omrežij in vpliv domnevno nevtralnih, v resnici esdeesovskih medijev s ciljno prilagojenimi programi, ki v poročanje vtikajo izrazito ideološka sporočila in hkrati drobijo pregled nad celovitostjo ravnanja strank in politikov ter sprevračajo in nevtralizirajo njihove hipoteke.

Peti razlog je širši, evropski in svetovni. Desničarska retorika, kakršno uporablja SDS, je v Evropi postala sestavni del političnega besednjaka, nekaj normalnega. Ni več le stvar strankarskih medijev in zborovanj, preselila se je v parlamente. Trump je histerijo, nestrpnost, žalitve, medijsko uničevanje nasprotnikov institucionaliziral in ustvaril množico sledilcev. Zloraba podatkov s Facebooka in iz drugih »komercialnih« virov za ustvarjanje volilnih izidov je postala vsakdanji mehanizem, proti kateremu (še) ni učinkovitih ukrepov, ker zanje pri multinacionalkah ni zanimanja (prej nasprotno, saj gre za milijardne posle), države pa ne vedo, kako se odzvati. To je še dodatno oslabilo že tako diskreditirano parlamentarno demokracijo.

Psihološko stanje v Sloveniji je še pred volitvami tako večidel že pripravljeno na našo verzijo orbanizacije, janšizem. O tem pričajo številna ravnanja. »Prijedorsko« financiranje SDS z gotovino neznanega izvora, ki bi v vsaki demokratični družbi tako stranko marginaliziralo, je bilo z raznimi spini relativizirano. Na nacionalki, na primer, so SDS naklonjeni novinarji in novinarke ta podatek v paniki, a po preizkušenem receptu na hitro »uravnotežili« s financiranjem neparlamentarne Solidarnosti, ki je dobila sredstva od SD zaradi skupnega nastopa na volitvah. Čeprav gre tu za transparenten javni denar, le isti uradnik, ki je nekoč podpisal, da je to v redu, danes trdi, da ni. Da o tem, kako sicer poročajo o Janši (še večkrat pa ne poročajo, čeprav bi morali), niti ne izgubljam besed. Nacionalki se na Janševo oblast ni treba pripravljati, saj se mu podreja še od časa osamosvojitve ne glede na to, ali je Janša na oblasti ali ne. Naj jo še tako tepe. Nacionalka je trpinčena žena, ki se vedno znova vrača k možu, ki jo terorizira.

To, da je prek Janše v Sloveniji medijski imperij ustvaril avtokratski vodja sosednje države in da v bistvu skuša oblikovati volilni izid po svoji meri, je postalo nekaj normalnega, čeprav bi temu marsikje rekli narodna izdaja ali vsaj preiskali zadevo, kot preiskujejo Trumpa zaradi domnevne ruske pomoči.

Pri teh volitvah ne gre zgolj za to, ali bo Slovenijo vodila desna ali leva vlada. Gre za vprašanje, ali se je končno sposobna vsaj začeti otresati posebnega klinča z Janšo.

Tiho vnaprejšnje prilagajanje je navsezadnje razvidno tudi iz tega, da se denar za oglaševanje od zasebnih in državnih podjetij ter celo občin seli k orbanovsko-janševski navezi.

Janšo sta prišla podpret dva evropska politika, oba z nazornimi sporočili. Manfred Weber iz bavarske CSU je v imenu Evropske ljudske stranke javno izrazil željo, da bi Janša postal predsednik vlade. Vzel si je tudi nekaj dodatnih minut in mimogrede podprl še NSi, če bo ta tokrat dovolj pridna in bo pomagala Janši na oblast. Obisk ponazarja, kako malo so vredne libertarne vrednote v današnjih EPP in EU. Že samo bežen pregled programa EPP kaže temeljna nasprotja s SDS in podobnimi strankami, da o političnih praksah niti ne izgubljam besed. A to ni pomembno. Pomembna je preračunljivost vrha EPP in zlasti nemške CDU-CSU, ki je glavna v skupini in brez katere se tam (in v EU) ne zgodi nič. Čeprav je Pegida zanjo doma nesprejemljiva, to še ne pomeni, da isto velja za podobne stranke v Srednji in Vzhodni Evropi. Najbrž ima Merklova Janše, Orbana in podobnih politikov osebno res dovolj. In nekaj previdnosti je potrebne zaradi nemške nacistične preteklosti.

A kdo vlada tam na obrobju Evrope, je tako vseeno, glavno, da je »naš« in nam v seštevku v EU prinaša večino. Saj tudi Weber ne bo živel na Poljskem, Madžarskem, v Sloveniji ali na Hrvaškem. Še na dopust bo verjetno raje šel pod špansko sonce s sicer podobnim režimom. Kaj v vrhu EPP dejansko menijo o malih nacionalističnih avtokratih z obrobja Evrope, bo tako ali tako povedal vedno dobro razpoloženi Juncker, ko jih bo na priložnostnem sprejemu malce potrepljal po ličkih in ljubeče rekel: »Oh, moji diktatorčki!« V vsaki družini se najdejo nevzgojeni otroci, ampak tudi ti so naši, mar ne? Da nam le ne zrastejo čez glavo.

Ob Orbanovem obisku se mi je kot zgodovinarju v resnici kar milo storilo. Kako ganljivo srednjeveško! Dobri stari madžarski kralj Matjaž se je zbudil in spet skrbi za rešitev katoliškega slovenskega naroda. Z vsemi močmi je v boju pripravljen podpreti svojega lokalnega grofa. Na vzhod grofije, kjer živijo Madžari, bo poslej pritekalo še več zlatih cekinov, od tega pa bodo korist imeli tudi tamkajšnji Slovenci. Če bo grof s križarskim pohodom uspešen, bo za Slovence skrbel še bolj, vse tja do Kopra. Čeprav tam ni Madžarov. So pa madžarski interesi. Tako velikodušne bratske podpore nismo bili deležni vse od leta 1948, ko so Madžari – po spletu zgodovinskih okoliščin tedaj skupaj s Sovjeti – prav tako želeli poslati pomoč takratnim »zdravim silam« v slovenskem narodu. Resda ne v denarju in z mediji, pač pa s tanki. Le da so takrat imeli večjo smolo kot danes, saj jim »zdravih sil« med Slovenci ni uspelo najti. So pa svojo kulturo, ki je takrat sicer imela drugačen ideološki predznak, prav tako kot danes zavarovali z bodečo žico. In za vsak primer še z minami.

Kako poteka janšistično ustvarjanje tretje republike, zaradi katere je leta 2013 nastalo množično gibanje v obrambo demokracije, danes res ne more biti več stvar dvomov. Metode so znane in preizkušene. Z izključevanjem vseh drugače mislečih, z izrinjanjem teh iz javnega življenja, kjer je mogoče, pa tudi iz služb. S poklicnimi in osebnimi diskvalifikacijami. S koncentriranim medijskim linčem. Z obračunavanjem s sorodniki prizadetih. (To sem, mimogrede, poleg drugega doživljal tudi sam, ko je esdeesovski učitelj v času Zverovega ministrovanja izvajal mobing nad mojo tedaj mladoletno nečakinjo, za nagrado pa je bil imenovan za svetovalca na zavodu za šolstvo. Čeprav sem o tem pisal javno in pristojnim institucijam, šel na šolo, govoril z ravnateljem, in čeprav to ni bilo edino takšno dejanje tega učitelja, ni bilo nobenega učinka.) S podrejanjem vseh družbenih podsistemov. Z nadzorom nad javnimi mediji in vzpostavljanjem svojega medijskega sistema. Z ideologizacijo šolstva. Z zlorabljanjem političnih položajev (kot, denimo, v primeru Mercatorja). Z državno financirano mrežo svojih »civilnodružbenih organizacij« (prave NVO bodo seveda, kot te dni obljublja visoki predstavnik SDS Branko Grims, po madžarskem zgledu izgnali). Še zlasti z veteranskimi združenji in podobnimi organizacij, ki so potem jurišni odredi ideološkega boja (po možnosti tudi s pravimi paravojaškimi enotami). S širjenjem nepotistične mreže. Z vzpostavljanjem vzporednih sistemov tam, kjer ni možnosti za takojšnje zavzetje tistih, ki že obstajajo.

Vsaj dva primera obvladovanja pomembnih segmentov družbe sta danes vzorčna. Slovenska vojska in železnice. O razsežnostih popolnega nadzora nad obema sistemoma, v katerih so menjajoči se vodilni povsem brez moči, dobivamo v javnosti le drobce informacij. Najpogosteje takrat, ko izbruhne notranji spor kot pri Janševih »sindikalistih« na železnici. Ali pri porazno izpeljani mednarodni vojaški vaji. V vojski je sicer stvar zaradi specifike področja in velike fluktuacije kadrov bolj zapletena, a v bistvu enaka. Zgodovinske študije bodo nekoč gotovo pokazale, kako so znotraj na videz demokratične slovenske družbe lahko leta in leta mirno delovali mikro totalitarni sistemi. Čeprav si tisti, ki zmore besedilno analizo, vsaj v zvezi z železnicami kar jasno sliko lahko ustvari iz knjige Stavka, ki je iztirila rdeči režim. Knjiga je imela seveda povsem drugačen namen.

Kako je mogoče, da se kaj takega dogaja v družbi, ki je dostojanstveno opravila s podobnimi praksami prejšnje ureditve še pred njenim koncem? In kako je mogoče, da v tem kontinuiranem, več kot 15-letnem ravnanju slovenska javnost ne prepozna kulturnega boja, čeprav se njegov obraz tako rekoč ni spremenil? Le klasični »komunajzarji« so navidezno postavljeni v ozadje, v ospredje prihaja nova ciljna skupina, begunci. Gre za prozoren, a učinkovit spin. Begunci, pa tudi ekonomski imigranti ogrožajo slovenski narod in (katoliško) tradicijo, to pa je treba vsekakor preprečiti in ohraniti rasno in versko čistost. Tisti, ki do beguncev kažejo empatijo in zagovarjajo večkulturnost, seveda niso »pravi« Slovenci in jih je ( jih bo) zato treba izločiti iz narodnega občestva. Glede na trenutne politične potrebe tudi določiti, kdo so.

V Sloveniji želi ostati le za vzorec beguncev in ti v resnici ne ogrožajo prebivalcev ob meji, drugi pa z njimi tako nimajo stika. Begunska kriza je kljub povečanemu številu beguncev obvladljiva v slovenskih in evropskih razmerah (pustimo ob strani, s kakšnimi metodami in evropskimi kupčijami s Turčijo in drugimi balkanskimi državami, pri nas pa za ceno trupel v Kolpi). Begunci so le orodje za dosego domačih ciljev. Obračunati je treba s tistimi, ki jih podpirajo. Ustvariti družbo pogromaštva, v kateri je lahko nato ciljna skupina kdorkoli. Šele na tem bo mogoče vzpostaviti tretjo republiko.

Da je kulturni boj permanenten, begunci pa le njegova trenutna faza, bi mediji, če bi le hoteli, pokazali brez težav. Koliko zakonskih predlogov, preiskovalnih komisij, poslanskih vprašanj, da o koordinirani strankarski medijski gonji niti ne govorim, skratka vse, kar je SDS izvajala v teh štirih letih (in leta prej), ni imelo kulturnobojniške konotacije? In sedaj je zaradi nekaj zadržanih tvitov kar naenkrat vse pozabljeno, z volilno kampanjo pa spet začenjamo od nič.

Za to sta dva razloga, psihološki in taktični oziroma situacijski. Psihološkega bi moral obrazložiti kakšen klinični psiholog, sam ga lahko samo ponazorim s primerom. Leta 2004, po Janševem edinem volilnem zmagoslavju, je k mojemu sedaj upokojenemu prijatelju, ki je bil vrhunski raziskovalec, pristopil kolega, navaden uradnik v eni od državnih institucij, in zmagoslavno rekel: »Sedaj bomo pa obračunali z vami, komunisti!« Prijatelj je bil s tistim človekom ves čas v dobrih odnosih in tudi sicer ni nikoli nikomur storil nič žalega. Imel je svoje prepričanje, ki pa ga ni poudarjal, niti se ni javno angažiral. Popolnoma nobene podlage za kakršnokoli maščevalnost torej. Pa saj ni šlo za to. Šlo je za vzklik, ki simbolizira frustrirano formo mentis Janševega trdega jedra volivcev, 20 in več odstotkov. To ga ne glede na vse ohranja pri političnem življenju. Z njimi ni mogoče zmagati na volitvah, so pa dobra podlaga, na kateri je vedno mogoče graditi. Za drugo so v slovenskih razmerah dovolj 14-dnevno samozatajevanje pred volitvami, ciljno usmerjeni politični PR in nato pravi odmerek pritiskov pri sestavljanju koalicije, če ne drugače, s pomočjo od zunaj.

Drugi razlog je v tem, da se je Janševa vzporedna tretja republika zaradi razvoja političnih razmer gradila počasi in s presledki. Začelo se je s polletno Bajukovo vlado leta 2000, vrhunec pa doseglo v času druge Janševe vlade od februarja 2012 do marca 2013. V letih 2004–2008 je sicer pokazal pravi obraz, a so se razsežnosti v celoti videle šele kasneje. Tudi obračuni so bili tedaj ciljni, usmerjeni na posameznike in ne vsevprek. Evropska unija je bila takrat bistveno drugačna in sedanja madžarska, poljska, avstrijska, hrvaška in še kakšna »normalnost« so bile tedaj nepredstavljive. Slovenija je bila šele dobro sprejeta v EU, stranke niso poznale bruseljskih razmer. Poleg tega je naša država predsedovala EU in je bilo treba biti previden. Kar pa ne pomeni, da ni nastajala esdeesovska mreža v državnih institucijah in podjetjih ter širokem pasu paradržavnih zavodov, svetov, agencij in kar je še tega, ki ponujajo neskončne možnosti za neopazno zaposlovanje svojih. Skupaj s tistimi, ki so ob izteku mandatov s političnih funkcij zgolj premeščeni na uradniške, tako nastane več kot solidna podlaga za nadaljevanje gradnje tretje republike z državnim denarjem tudi v opoziciji. Nekaj dodajo še politične in kadrovske kupčije, ki jih s pridom uporabljajo vsi politiki, SDS in SD pa imata s tem daleč največ izkušenj (in medsebojnega razumevanja). Ko gre za interese, pač ni ne načel in ne ideologije. In glej čudo, tudi ne kulturnega boja.

Zagotovo bi moralo biti povprečno razgledanemu človeku, medijem pa še posebej, danes jasno, kako janšizem deluje; tu pač ne more biti izgovorov in relativizacije. Pričakovanje, da bo šlo mimo vas, da bo udarilo po drugih, po vas pa ne, ni več naivnost, pač pa neumnost. Ali si za demokracijo ali pa nisi, za nekaj vmes ni več ne prostora in ne časa.

Družba, v kateri tako imenovana specialna vojna traja že 27 let, gotovo ne more napredovati.

Prebiram, kako žalostno je, da levica nima druge skupne točke kot protijanšizem in zato njeni volivci na vsakih volitvah trepetajo. Res je. Levica se v Sloveniji ni zmožna poenotiti ob treh ali štirih najosnovnejših programskih točkah, ki jih imajo stranke sicer vsaka zase zapisane v programih. A je treba vedeti, zakaj. Ne gre zgolj za bolestne egotripe moških predsednikov, čeprav so gotovo na prvem mestu. SD, kakršna je danes, je ustvaril Borut Pahor. Treba se je spomniti njegovega političnega izvora. Pahor je bil v skupini »mladokomunistov« v Kučanovi reformistični ekipi. On, Bojan Požar, Milan Balažic in še nekateri so bili tedaj ali pripravniki ali odsluženi mladinski funkcionarji, ki so po načelu, da mora partija poskrbeti za svoje, dobili službe v političnem aparatu. V konkretnem primeru v strokovnem aparatu CK ZKS. Potem pa so se v pomanjkanju kadrov ob osipanju organizacije povzpeli med politike. Enako je bilo tudi z Janšo, le da je šel v preveč radikalno smer (pa tedaj ne desno!) in je podobno priložnost zapravil. Njihov izključni motiv je bila kariera, tedaj po možnosti v nižji jugoslovanski diplomaciji, potem v slovenski politiki. Bili so, in so še danes, popolnoma brez vrednostne orientacije. Da o moralnih zadržkih niti ne govorimo. Če bi bilo treba, bi za kariero počeli karkoli in služili komurkoli – kar sicer nekateri tudi so. To seveda nima nobene zveze s socialdemokracijo, zato so danes povečini med sabo na smrt sprti. A današnja SD se s Pahorjem identificira. Programsko in personalno. Drug drugega hranita in sta drug od drugega odvisna. Desus je interesna stranka (Erjavca in skupine ljudi okrog njega, ne upokojencev). Vedno je bila na razpolago za pravo ceno. SMC je ideološko zmerna konservativna stranka in ne levica. Če bi bil slovenski politični prostor normalen, bi se kot taka lahko tudi vzpostavila in bila uspešna, tako pa je v nenaravni delitvi političnih sil »levica«. Stranka Marjana Šarca, ki bo, kot kaže, odločilna za sestavo nove vlade, je programsko in sicer uganka. Pravi, da z Janšo v koalicijo ne gre, s kom drugim iz SDS pa morda lahko. Tudi če pustimo ob strani utopičnost take teze, ki bi bila uresničljiva le po Bajukovem receptu, je temeljno vprašanje: s kom iz SDS pa? Kdo je tam tako drugačen, da se odmika od opisanega vzorca političnega delovanja?

Bistvo slovenskega političnega prostora je torej, da imamo na eni strani »neideološko«, »pragmatično« levico brez orientacije, ki se lahko prilagodi čemurkoli in komurkoli, na drugi pa organizirano avtokratsko strukturo na trdi in nepremakljivi ideološki podlagi.

Kaj se bo zgodilo, če bo Janša spet vodil vlado, je predvidljivo. To smo pač doživeli dvakrat neposredno in enkrat posredno. Na osebni in družbeni ravni. Le da glede na spremenjene okoliščine v EU tedanje dogajanje lahko potrojimo ali početverimo. Ne mislim, da bo zaradi tega Slovenijo kar povozil valjar, kakršen je Madžarsko. Ne popuščajo strahu kar povprek vsi. Slovenija ima proporcionalni politični sistem. Levica se ni kompromitirala tako kot na Madžarskem. Libertarni del slovenske družbe je, če se zgane, kljub heterogenosti močan. Ostalo je nekaj kritičnih medijev. Učinek družabnih omrežij je mogoče obrniti, saj jih desnica uporablja prozorno in mehanicistično. Politika izčrpavanja ima meje, čeprav utrujene ali dvomljive kadre v janšistični mašineriji sproti zamenjujejo s svežimi, brezpogojno vdanimi jurišniki.

A le zakaj še štiri taka leta? Pri teh volitvah ne gre zgolj za to, ali bo Slovenijo vodila desna ali leva vlada. Gre za vprašanje, ali se je končno sposobna vsaj začeti otresati posebnega klinča z Janšo, v katerega je pomemben del volivcev in družbenih podsistemov od vojske, medijev, sodstva in še nekaterih ujet že skoraj 20 let. Seveda ni iluzij. Tudi ko Janše nekoč ne bo več v politiki, bo trajalo leta, da se bo ustvarjeni sistem razkrojil. Podobno, kot je neka družina lahko ujeta v patološki vzorec zaradi enega samega člana in ga ne zna presekati. Gre za poseben družbeni pojav, ki ga ni mogoče zgolj poenostavljeno razložiti z očaranostjo nad avtokrati – ti so bili Slovencem vedno blizu. Pojav, ki pa razvojno blokira Slovenijo, jo histerizira, preprečuje vsebinsko razpravo o ključnih družbenih vprašanjih, normalizacijo političnega prostora in družbe v celoti. Družba, v kateri tako imenovana specialna vojna traja že 27 let, gotovo ne more napredovati.

Slovenski mediji (enako slovenske stranke) si do Janše in SDS nikoli niso upali vzpostaviti odnosa, kakršnega so nemški do Pegide, čeprav je tam šlo »samo« za vprašanje kulturnega boja in večinoma brez hipotek pri politikih, kakršne ima Janša.

Te volitve bo, bolj kot kadarkoli prej, odločil ravno kulturni boj. Samo upamo lahko, da tudi sestavo koalicije. Gre za boj med demokracijo in avtokracijo. In ločnica je, kljub vsej kritičnosti do drugih strank, ali proti Janši ali z njim. Vprašanje je le, ali bodo mediji, volivci in stranke, ki bodo sestavljale koalicijo, to prepoznali in demokracijo ubranili.