»Zaostala« cerkev

Na začetku maja je v župnijski cerkvi v Špetru, naselju sredi Beneške Slovenije, potekal obred podeljevanja zakramenta prvega obhajila. Nekateri starši prvoobhajancev so ob tej priložnosti duhovnika in katehetinjo zaprosili, da bi deli obreda potekali tudi v jezikih, ki jih govorijo otroci, katerih materni jezik ni italijanščina. Predstavnika cerkve sta njihovim prošnjam ugodila in predlagala, da bi otroci priprošnje prebrali v jeziku staršev, torej tudi v hrvaščini, španščini, celo romunščini, ne pa – v slovenščini.

Da slovenščina ne sodi v špetrsko cerkev, so otroci s slovenskimi koreninami doumeli že med pripravami na obred, saj je katehetinja na vprašanje prvoobhajanke slovensko govorečih staršev, ali bi molitev lahko prebrala v slovenščini, odvrnila, da »slovenščino govorijo v Kobaridu, v Špetru pa je tako in tako nihče ne razume«. Sicer pa, je še dodala učiteljica verouka: »Jaz sem katehetinja, jaz odločam, kako bo.«

Starši slovensko govorečih otrok so nemudoma, še pred obredom, zahtevali sestanek z duhovnikom in katehetinjo, a po srečanju z njima spoznali, da ne gre le za »spodrsljaj« ali »nesporazum«, saj je katehetinja odpor do rabe slovenščine pri obredu še stopnjevala z besedami, da v Špetru »nihče ne govori slovenščine, ampak neko njeno povsem drugačno narečje«. In dodala, da »zahtevi otroka ni mogoče ugoditi, saj njegova mati ni rojena v Sloveniji«.

Starši so ji zaman pojasnjevali, da je »tukajšnje narečje povsem podobno slovenščini«, katehetinja je vse njihove primerjave narečne slovenščine s knjižno zavračala s kategoričnim: »Ni res!« Na koncu se je župnik, da bi se izognil zapletom s slovenščino (in katehetinjo), odločil, da bodo vsi prvoobhajanci molitve prebrali v italijanščini, nekaterim materam, ne tudi slovenskim, pa dal možnost, da preberejo molitve otrok v svojem jeziku.

Celotna zgodba o prepovedi slovenščine v špetrski cerkvi bi lahko – kot že marsikatera druga – ostala v prostoru onkraj Benečije neopažena, če ne bi o njej v pismu, objavljenem v Novem Matajurju in Domu, časnikih Slovencev v Italiji, poročala Špetrčanka Giulia Strazzolini. V časopisu Dom je začudenje nad tem, da lahko v kraju, ki se že 30 let ponaša z dvojezično osnovno šolo, lokalne cerkvene oblasti prepovedo rabo slovenščine pri obredu, izrazil tudi beneški duhovnik Marino Quarizza. Po njegovem bi morala lokalna cerkev v Špetru prispevati k temu, da se »okrepi medsebojno spoštovanje med ljudmi«, ker pa je ravnala tako, kot je, je po njegovem nujno, da »starši šolarjev sami zahtevajo spoštovanje svojih temeljnih, najpomembnejših pravic«, torej vztrajajo pri rabi slovenskega jezika, kajti »v tem smislu je naša krajevna cerkev zares zaostala. Ni ji mar za ljudi, temveč jo vodijo le ideološka načela.«

Prepoved rabe slovenščine pri prejetju prvega obhajila v Špetru je še en udarec Slovencem v Benečiji, ki si že vrsto let, žal neuspešno, prizadevajo, da bi lokalne cerkvene oblasti verouk zagotavljale tudi v slovenskem jeziku. Odzval se je Svet slovenskih organizacij, ena izmed dveh krovnih organizacij Slovencev v Italiji, in dejanje špetrske župnije označil za »nesprejemljivo in skregano z današnjo realnostjo, ki je usmerjena v priznanje in ovrednotenje avtohtone prisotnosti Slovencev v Benečiji. To bi moralo biti še posebno prisotno v sklopu cerkve.«