Cena demokracije

V 20. številki tednika Mladine je bil na 51. strani objavljen komentar z naslovom »Cena demokracije«, kjer avtor/-ica problematizira moj prispevek o strokovni pomoči poslancem, objavljen v TV Dnevniku, 13.5.2018. Govori o senzacionalizmu, komercializaciji, se sprašuje o tem, ali je dobro, da kot javni uslužbenec prejemam plačo, h kateri da prispevajo davkoplačevalci. Nadalje se konkretno opredeljuje, da najemanje strokovne pomoči s strani poslancev ni in ne bi smel biti problem, da je imel prispevek tendencijo problematiziranja strokovne pomoči kot osebne koristi za poslanca, da je/bo televizija sama kriva za nezaupanje v politiko, da sem v prispevku obračunaval z demokratičnimi standardi države, z ustrojem delovanja Državnega zbora, in zaključi, da demokracija ni poceni.

Na podlagi zgolj in le številk, ki so, kot pravimo v novinarskem žargonu, tako imenovani »facti bruti«, sem hotel opozoriti na pomanjkljiv nadzor nad porabo sredstev, namenjenih za strokovno ter dodatno strokovno pomoč poslancem, o čemer je govoril tudi predsednik Računskega sodišča, izognil pa sem se, ker to ni bil namen prispevka v TV Dnevniku, vsakršnemu komentiranju in podajanju lastnih mnenj.

Glede na to, da je tednik Mladina v svojem komentarju na že omenjeni način problematiziral moj prispevek, sem upravičeno začuden, da je avtor/-ica komentarja tokrat uporabil-a »dvojne vatle«. Hiter pregled člankov, objavljenih v Mladini, namreč razkrije, da so se (vsaj osemkrat) v ne tako zelo oddaljeni preteklosti s problematiko, ki jo v mojem prispevku problematizira avtori/-ica komentarja, ukvarjali tudi novinarji in komentatorji tednika Mladina, in sicer na naslednji način: i) članek Klemna Košaka (11.12.2015) z naslovom »Poslanci z iPadi«, kjer avtor v tekstu omenja, da je »denar, ki naj bi bil namenjen strokovni pomoči, večkrat končal pri samih poslancih, funkcionarjih stranke ali njihovih prijateljih«, navaja opozorilo KPK o tem, »da gre pri izplačevanju sredstev za dodatno strokovno pomoč pogodbenim in začasno zaposlenim svetovalcem za prikrito financiranje političnih strank«, zapiše, da gre za sredstva, »ki jih dobi poslanska skupina od državnega zbora za strokovno pomoč pri svojem delu in ki ga nakaže politični stranki, ne da bi kdorkoli komurkoli pojasnjeval, za kaj bo denar na koncu porabljen in da gre pri tem za legalizirano netransparentno pretakanje sredstev« ii) članek Petra Petrovčiča (20.11.2015) z naslovom »6691 evrov«, kjer avtor v kontekstu stroškov prosilca za azil, te primerja s stroškom poslanca, predstavnika ljudstva iii) članek Denisa Vičiča (12.9.2014) z naslovom »Strokovnjaki za izkoriščanje proračuna«, kjer avtor v nadaljevanju pripiše ugotovitev revizije Računskega sodišča, da »državni zbor ni obvladoval tveganja nenamenske, negospodarne, neučinkovite in nepregledne porabe sredstev«, zapiše, da »ostajajo sumi KPK, da stranke prek sredstev za strokovno pomoč poslancem dejansko financirajo svoje delovanje« in zaključi z naštevanjem imen, katere stranke so zaposlile strokovne sodelavce iv) članek Denisa Vičiča (30.5.2014) z naslovom »Nepregledno, negospodarno, ne učink o vi -to«, kjer avtor sprva zapiše ugotovitev KPK iz leta 2012, da je »uporaba sredstev, namenjenih za dodatno strokovno pomoč poslancem, izpostavljena tveganjem za korupcijo, nasprotju interesov in prikritemu financiranju političnih strank oziroma povezanih oseb«, nato pa izpostavi ugotovitve revizije Računskega sodišča o strokovni pomoči, med drugim, da »Državni zbor ni obvladoval tveganja nenamenske, negospodarne, neučinkovite in nepregledne porabe sredstev« v) karikatura Tomaža Lavriča s satirično vsebino in članek STA (6.8.2013) z naslovom »So poslanci strokovno usposobljeni«, kjer je zapisano pojasnilo Računskega sodišča, da »nobena pravna podlaga ne določa podrobneje namena porabe sredstev za strokovno pomoč« vi) članek Denisa Vičiča (18.1.2013) z naslovom »Kako jim zaupati?«, v katerem avtor zapiše, koliko je katera stranka na ta način zaposlovala, v kontekstu vseh prejemkov poslancev govori o »privilegiranih«, »dodatno privilegiranih«, v stavku izrecno izpostavi, da so »še en sporen vir financiranja strank in simpatizerjev sredstva za dodatno strokovno pomoč«, in vsebino prične z besedo »grabežljivi«, ugotavlja, da »omejitev, kdo bo svetoval poslancem, tako rekoč ni«, navaja izrecne primere najemov strokovnih pomoči in jih problematizira, govori o » tveganju korupcije in kanaliziranja proračunskega denarja v stranko pri najemanju dodatne strokovne pomoči za potrebe poslanske skupine«vii) članek Petra Petrovčiča (28.9.2012) z naslovom »2,3 milijona evrov«, kjer avtor med drugim omenja, da poslancem »pripada strokovna pomoč, na vsakega poslanca vsak mesec v vrednosti mesečne bruto plače podsekretarja, kar znese nekaj več kot 2114 evrov« viii) članek Alija H. Žerdina (15.1.2001) z naslovom »Neznosna lahkotnost vladanja«, kjer avtor sprašuje o »racionalnem jedru ideje o tem, da ima vsak poslanec svojega strokovnega sodelavca«, v nadaljevanju popiše »korpus parlamentarnih strokovnih (po)moči«, ki so jo deležni poslanci, nato v kontekstu predloga širitve strokovne pomoči poslancem zapiše, da bi »z minimalno dozo demagogije lahko rekli, da se politični razred namerava rediti na račun davkoplačevalcev« in med drugim zaključi, da »če si vladajoča koalicija želi doseči socialni mir, mora z jasno gesto dokazati, da je začela varčevati pri sebi«.

V čem se torej moj prispevek razlikuje od vseh naštetih člankov, objavljenih v Mladini od leta 2001 do 2015? Avtorju/-ici komentarja sporočam edinole naslednje: v kolikor gre pri mojem prispevku zares za senzacionalistični, nedemokratični in skomercializiran pristop k novinarskemu delu, naj se v prihodnje sprva loti tovrstne analize tudi v lastni medijski ustanovi.