Kaj pomeni Janša na oblasti?

Janez Janša vzbuja strah, da lahko sebe ponudi za rešitelja

Se še spomnite Tomaža Majerja? Danes SDS po svojih medijih, jumbo plakatih, videooglasih in objavah na socialnih omrežjih svari pred begunci. Leta 2011 so v SDS trdili, da so branik pred Neslovenci. Tomaž Majer je bil prototip današnjih avtorjev v Novi24, anonimni pisec, ki je na spletni strani SDS »razkril,« da so Zorana Jankovića izvolili Neslovenci, priseljenska populacija iz blokovskih naselij, ki so jih iz štabov usmerjali »državljani srbskega porekla«. Pred še več leti so bili za sovražnike naše države razglašeni izbrisani, »komunistična kontinuiteta«, »tranzicijska levica«, »dediči Zločina«. Če gremo še dlje v zgodovino, do prvih volitev v državni zbor leta 1992, bomo naleteli na Janševo besedilo »Interpretacija volitev decembra 1992«. Janševa tedanja stranka je komajda prišla v parlament. Krivca za svoj poraz je Janša tedaj našel v Neslovencih. Za vse stranpoti slovenske politike naj bi bili krivi »novi državljani« in »državljani srbskega porekla«, ki so tedaj volili Združeno listo.

Janez Janša svoje politične nasprotnike že od osamosvojitve diskvalificira, zaradi česar v očeh svojih podpornikov nikoli ni poražen. Če je res hudo poražen, se mu je zgodila huda krivica. Janša je politik, ki nas deli. Med nami povzroča razdor, ki ni utemeljen na različnih argumentih, ampak na nepremostljivih razlikah, kot so rasa, nacionalnost ali spol. Deli nas in zbuja strah enih pred drugimi. Strah zbuja tako med svojimi podporniki kakor med nasprotniki. Prvi se danes bojijo vseh drugih, ne samo Neslovencev, ampak že tudi levičarjev, umetnikov in priseljencev, gejev in lezbijk, samskih žensk in nevladnikov.

Kdor ni njegov privrženec, pa se upravičeno boji Janše. Obe poziciji sta logična odziva na njegovo politiko, ki z lažmi, diskreditacijami in pritiski načrtno ustvarja ozračje strahu. Kakor ostale evropske države, ki jih je zajel val desničarskega populizma, je tudi Slovenija v tej predvolilni tekmi zapadla v še bolj moreče vzdušje – v predogled tistega, kar nas lahko še čaka.

Strah je očiten že sedaj. Nihče se zares ne upa upreti tej politiki, v strahu, da ne bo potem za večno etiketiran kot »komunist« ali »levičar« in deležen posledic. Mnogi so z izjemno odločnostjo februarja secirali afero »Solidarnost.« Ker so stranki Solidarnost, ki se ji na zadnjih volitvah ni uspelo prebiti v parlament, Socialni demokrati v skladu z dogovorom plačali 41.000 evrov, so uradne institucije, mediji in komentatorji na socialnih omrežjih primer pospremili z besedami, kot je »protipravna korist«, »obdolžilni predlog«, »zagrožena globa«, »nedovoljeno financiranje političnih strank«. A ko se je zdaj izkazalo, da je SDS prek posrednikov madžarskega premiera Viktorja Orbána prejela več milijonov evrov za eno najbolj nestrpnih političnih kampanj po osamosvojitvi, so mnogi, ki bi se na širjenje sovražnega govora lahko odzvali – od predsednika države, varuhinje človekovih pravic, Slovenske škofovske konference pa vse do računskega sodišča –, obmolknili.

Previdni so celo tisti, ki bi na izigravanje zakonodaje, ki takšno prakso prepoveduje, morali najglasneje opozarjati. Vse do zadnjega tedna pred volitvami na javni televiziji ni bilo novinarskega prispevka o Orbánovi pomoči SDS. Morda je celo razumljivo, zakaj te osnovne naloge niso opravili. V Sloveniji že imamo kolektivno izkušnjo z vladavino Janeza Janše. Ta je temeljila na politizaciji vse družbe, na ločevanju enih in drugih po področjih, v katera bi morala imeti politika omejen vstop. V medijih, v gospodarstvu, v kulturnih in raziskovalnih institucijah, sodstvu ali v obveščevalnih službah. Kdor se je temu upiral, je bil sankcioniran in sam etiketiran za političnega nasprotnika. Vladavina Janeza Janše je bila vladavina javno objavljenih seznamov ljudi, primernih za odstrel, in seznamov ljudi, namenjenih napredovanju. Morda je prav, da se tega spet spomnimo.

V času prve Janševe vlade so Fakulteti za družbene vede odvzeli sredstva, bil pa je ustanovljen Študijski center za narodno spravo. Svet za splošno izobraževanje, najvišji strokovni organ v šolstvu, ki ni ustrezal Janševi vladi, je prevzelo Društvo matematikov, fizikov in astronomov iz Kopra, zato ker so v njem delovali številni člani SDS. Za promocijo znanosti je bil izbran Frančiškanski inštitut. Z reformo šolske zakonodaje si je prva Janševa vlada podredila raziskovalne inštitute, politični podreditvi sveta za visoko šolstvo pa je sledilo ustanavljanje zasebnih fakultet, ki so jih dobili Janševi podporniki. Eden izmed njih je bil Peter Jambrek. Prejšnji teden je Dnevnik objavil intervju z Jambrekom. Jambrek je leta 2014 v intervjuju za Mladino dejal, da se je »na stara leta« spametoval in da takšnemu politiku, kot je Janša, na naslednjih parlamentarnih volitvah ne bi zaupal še enega mandata. Sedaj, ko se Janši spet nasmiha zmaga, si je premislil. »Nagibam se k temu, da bi vendarle volil Janševo stranko,« je poudaril. Jambreka ni strah, če bo vlado sestavil kdo drug, ga je pa očitno strah, če jo bo uspelo sestaviti Janši.

Razumljivo. Zaradi potrebe po »osebnostni kompatibilnosti« je prva Janševa vlada v prvih osmih mesecih zamenjala kar 300 vladnih predstavnikov v različnih javnih organizacijah. Službe so dobili neuspeli kandidati za poslance SDS ali sorodniki funkcionarjev stranke. Naslednja vlada Boruta Pahorja je v imenu nekakšne sprave kadre SDS pustila na svojih mestih. Pahor je v svoj kabinet, na položaj vladnega tiskovnega predstavnika, povabil celo Anžeta Logarja, člana SDS in nekdanjega podpredsednika podmladka te stranke. Ostali, kot so Romana Jordan Cizelj, tedanja evroposlanka iz vrst SDS, je bila razrešena s funkcije predsednice upravnega odbora sklada za financiranje razgradnje Nuklearne elektrarne Krško šele leto dni po tem, ko je na konflikt interesov opozorila komisija za preprečevanje korupcije. In seveda je tudi mnogo spornih reform iz tistega časa – kot je »Grimsov« zakon o RTV Slovenija, ostalo nedotaknjenih. Jasno je, koga nas je bilo strah.

V času druge Janševe vlade so v SDS tudi z izgovorom varčevanja prizadeli vrhunske umetnike, bivše partizane, taboriščnike iz Dachaua in Auschwitza, ki jim je vlada pokojnine znižala tudi za 25 odstotkov. Še bolje ta duh ilustrirajo mnoge osebne izpovedi. Leta 2004, se spominja zgodovinar Božo Repe, je k njegovemu sedaj že pokojnemu prijatelju, ki je bil vrhunski raziskovalec, pristopil kolega, navaden uradnik v eni od državnih institucij, in zmagoslavno rekel: »Sedaj bomo pa obračunali z vami, komunisti!« Leta 2006 je dr. Tomaž Mastnak zaradi takšnih čistk napisal zadnji esej za Sobotno prilogo Dela, v katerem si je zastavil vprašanje »Se mar maščujejo?«. Njegov odgovor je bil, da ti ljudje, ki sedaj obračunavajo s »komunisti«, niso nič posebnega. Ti ljudje, ki snujejo in izvršujejo pohode skozi institucije, so ljudje brez posebnosti. In ravno zato, ker so ljudje brez posebnosti, lahko uspejo in korakajo skozi institucije, le če so združeni v imenu politike. Kot da se ta čas ponavlja – pretekli teden nam je zaposlena v neki bolnišnici v Ljubljani, ki želi ostati anonimna, povedala, da je na jutranjem kolegiju šef zatrdil: »Vaše glave se bodo po volitvah malce sklonile.«

Janša, ki je leta 2012 drugič postal predsednik vlade, je hotel spet vladati na način, kot mu je koristil dotlej, to je s širjenjem strahu in zbujanjem izrednega stanja. Kot je pokazala raziskava ameriškega svetovalnega podjetja Gallup, so bili v letu nastopa druge Janševe vlade prebivalci Slovenije med najbolj pesimističnimi v Evropi. Bolj črnogledi so bili le Grki in Čehi. A da ne bo nesporazuma: širjenje tega strahu ni imelo le individualnih posledic. Janševa politika vladanja s pomočjo groženj, seznamov in poglabljanja strahu je Slovenijo enkrat že pahnila na rob preživetja. Tistega leta je Janša svoje kritike hotel utišati s slikanjem izrednih razmer. Leta 2012 je dvakrat javno povedal, da na ministrstvu za šolstvo čez nekaj mesecev ne bo denarja za plače, na ministrstvu za finance pa »načrtovanih vseh sredstev za plačilo obresti, ki jih bo morala država plačati«. Ko so izjave povzele tuje tiskovne agencije, je evropska komisija hotela v Slovenijo poslati trojko. Janševo doktrino šoka smo plačali tudi z novim rezanjem socialne države in z razprodajo državnega premoženja.

Trik, s katerim Janši kljub temu vedno znova uspe, pa je v tem, da hkrati z zbujanjem strahov sebe ponuja tudi kot rešitelja. Zdaj mu je za vzor Madžarska. Tudi na Madžarskem je Orbán družbo spolitiziral in vanjo vnesel strah. Njegova vlada je zatrla poleg politične opozicije še nadzorne institucije: omejila neodvisnost ustavnega sodišča, centralne banke, omejila sindikalne proteste in socialni dialog, omejila pristojnosti varuha človekovih pravic in ukinila socialne pravice revnim, pripadnikom romske manjšine, upokojencem in umsko prizadetim – ti morajo recimo živeti v »urejenih razmerah«, da so upravičeni do socialne pomoči. Šla pa je tudi nad šolstvo in kulturo. Na Madžarskem danes posebni kulturni komite umetniškim organizacijam, ki prejemajo državna sredstva, sporoča obvezne umetniške smernice, medijski svet, sestavljen iz strankarskih politikov, pa kaznuje malopridne medije. A po mnenju Janše je danes bolj strah prebivalce Bruslja ali Pariza kot pa prebivalce Budimpešte.

V Slovenskem času, prilogi tednika Ognjišče, je prejšnji teden izšel intervju z Janezom Janšo. Novinarka ga je vprašala tudi po madžarskem predsedniku vlade Orbánu in njegovih politikah, češ da nekateri danes sejejo strah pred Orbánom. Janšev odgovor je bil: »Vsakemu, ki ima polno glavo tega, kar v slovenskih medijih prebere o Orbánu, svetujem, naj si vzame dva dni časa. Prvi dan naj gre v Bruselj, drugi dan pa naj gre v Budimpešto. Ko prideš v Bruselj, so prva stvar, ki jo vidiš na letališču in po mestu, policisti in vojaki z brzostrelkami … Potem pojdite naslednji dan v Budimpešto. Tam ne boste srečali niti policista z dolgocevnim orožjem, kaj šele vojaka. Popolnoma normalno življenje, mesto, polno turistov, ljudje se počutijo varne, nobenih terorističnih napadov. Glede migracij lahko samo čestitamo Madžarom in Viktorju Orbánu, da so pravočasno poskrbeli za varnost in socialno zaščito lastnih državljanov.«

»Madžarska ni država, v kateri želite živeti,« pa je v prispevku za New York Times stanje v državi opisala publicistka Noémi Szécsi. »Država ni revna, je pa frustrirana in frustrirajoča s svojo pešajočo kulturo, zastarelimi manijami in obsesijami, napol funkcionalno birokracijo, rigidnim gospodarstvom in pokvarjenimi politiki.« Podatki pritrjujejo njeni in ne Janševi sliki. Madžarska je v evropskem vrhu po številu samomorov, huje je samo še v Litvi. Organizacija OECD zadnjih sedem let izvaja raziskavo kakovosti življenja v svojih članicah in partnerskih državah. V zadnji raziskavi s konca leta 2017 so objavili podatke za leta 2014-2016 in v njih je prav Madžarska po mnogih indikatorjih močno izstopala. Po ekonomskih merilih država ni nič posebnega, so ugotovili raziskovalci, gospodarska rast, plače, brezposelnost so se vrnile na predkrizno raven. Kljub temu pa Madžari danes niso nič kaj bolj zadovoljni z življenjem. Še huje, so najbolj nezadovoljni v Evropi in tudi najbolj prestrašeni. Še celo Grki, katerih ekonomski kazalci so zaradi krize res slabi, so danes srečnejši od Madžarov. Tudi Orbán je namreč svojo vladavino zasnoval na namišljenih sovražnikih. To je bil sprva Soros, potem migranti, nato EU oziroma »Bruselj« in celo OZN. V omenjeni raziskavi je 84,7 odstotka Slovencev dejalo, da se zvečer, ko gredo sami na sprehod po cesti, počutijo varne. Tako je odgovorilo le 50,7 odstotka Madžarov – danes najbolj prestrašenih ljudi v Evropi.

Janševa politika vladanja s pomočjo groženj, seznamov in poglabljanja strahu je Slovenijo enkrat že pahnila na rob preživetja.

Ni dvoma: vemo, kaj nas čaka, če bo orbanizacija prišla v Slovenijo. Med tistimi, ki se lahko bojijo Janše, so pripadniki in pripadnice LGBT-skupnosti, do katerih skrajni desničarji niti več ne skrivajo globokega prezira in sovraštva. Bojijo se lahko tudi neodvisni sodniki in tožilci, do katerih prvak SDS goji sovraštvo, saj je delujoča pravna država še edina, ki mu lahko prekriža načrte, zato jo zmerja s »krivosodjem« in napoveduje njeno demontažo. Na udaru so tudi zagovorniki pravice do splava, ki jo v SDS pojmujejo za jedro »kulture smrti« in ji skupaj z NSi že leta napovedujejo vojno. Upravičeno je lahko strah kulturniške svobodnjake in alternativce, ki jih je predsednik SDS ob kulturnem prazniku javno označil za »kreature, ki skrunijo vse tisto, kar je omogočilo, da smo kot narod stali in obstali«. Pa delavce, prekarce in socialno ogrožene, ki jim bodo konservativci v skladu s svojo neoliberalno miselnostjo še naprej nižali raven že tako nedostojnih pravic. Zaskrbljeni so lahko Romi in pripadniki narodnostnih manjšin – z izjemo madžarske, seveda. Bojijo se lahko nevladne organizacije, ki jim je Janšev pribočnik Branko Grims že napovedal prekinitev državnega financiranja.

In še marsikdo se lahko boji nove vlade Janeza Janše. Ko je Janša prvič izgubil oblast, so v SDS nemudoma začeli oblikovati seznam njihovih nasprotnikov, t. i. politično kadrovanih posameznikov, na katerega so med drugimi uvrstili pisatelja Ferija Lainščka, zgodovinarje Marto Verginella, Boža Repeta in Jožeta Pirjevca in direktorja murskosoboške bolnišnice Bojana Korošca. Dnevnikova publicistka Tanja Lesničar Pučko je tedaj takole opisala, kdo so tisti, ki se morajo bati Janše: »Greh je, da nisi SDS, da ne dihaš njihovih usmrajenih idej, ne ploskaš njihovim antidemokratičnim izpadom, ne spregleduješ njihovih notoričnih laži, ne pristajaš na njihove udbovske manipulacije. Greh je vsako udejstvovanje v civilnih pobudah, če seveda niso tista klerikalna kloaka, ki jo podpihuje SDS. Greh se imenujejo takšne kvalifikacije: podpisnik peticije o izbrisanih, podpisnik novinarske peticije, podpisnik peticije v prid Ziherlu in Miheljaku, podpornik arbitražnega sporazuma … Ob glavo boš zaradi mnenja.«

Od takrat so se razmere korenito spremenile – vendar nikakor na bolje. Janša je na valovih plime fašizma v Evropi s svojimi sledilci postal še bolj izključevalen in še bolj brutalen. SDS je več let naskakovala oblast s politiko zbujanja strahu. Obdržala jo bo s politiko upravičevanja še večje bojazni. Izkušnje fašistoidnih populistov po svetu so Janšo dokončno naučile, da lahko nekaznovano počne vse, kar si zaželi.

Spet madžarski denar za SDS

Skupaj še 783 tisoč evrov

Kot je ta teden poročal Večer, je SDS prejšnji mesec dobila novo pošiljko denarja iz Madžarske, od podjetij, katerih lastniki so povezani z madžarskim premierom Viktorjem Orbánom. Še pred začetkom volilne kampanje pri nas in nekaj dni po volitvah na Madžarskem sta Madžara Peter Schatz in njegova sodelavka Agnes Adamik dokapitalizirala svoji v Sloveniji ustanovljeni podjetji. Schatz je v podjetje Ripost založništvo vložil 380 tisoč evrov, Adamikova pa v svoje podjetje 403 tisoč evrov; skupaj torej 783 tisoč evrov.

Schatz in Adamikova sta bila nekoč sodelavca na madžarskem javnem radiu, nato sta začela sodelovati z Viktorjem Orbánom. Schatz denimo v Sloveniji na položaju predsednika nadzornega odbora Nova24, medija SDS, zastopa tudi Árpáda Habonya, glavnega svetovalca predsednika Orbána in njegove stranke Fidesz. Na Madžarskem njegov časopis Ripost prejme 90 odstotkov prihodkov od vladnih reklamnih kampanj. Ta mesec je bil Schatz v Makedoniji, kjer zagotavlja pomoč stranki VMRO nekdanjega predsednika Nikole Gruevskega, ki sta ga Janez Janša in Orbán po padcu njegove vlade večkrat javno podprla. Skupaj s Schatzem se je s predstavniki stranke VMRO v Makedoniji sestajala tudi Adamikova, oba sta ta mesec v Skopju kupila več medijev, ki so nekoč podpirali Gruevskega, tiskanih in elektronskih. Schatz je poleg tega prek svojega slovenskega podjetja v Makedoniji ustanovil spletno stran, identično portalu Nova24.

Tesno je vpet tudi v propagando stranke SDS. Junija lani je s 630 tisoč evri postal večinski lastnik podjetja Nova obzorja, ki izdaja tednik Demokracija in Škandal24; je solastnik tega podjetja skupaj s SDS, ki je 44-odstotna lastnica. S še dvema madžarskima podjetjema, tudi z Orbánovim svetovalcem Habonyem, pa je solastnik televizije in portala Nova24. V tega so tri madžarska podjetja junija 2016 vložila 800 tisoč evrov. Neznanka ostaja podjetje Adamikove Crecol media. Znano je, da Schatz in Adamikova sodelujeta. Tudi omenjeno dokapitalizacijo svojih podjetij sta vpisala skupaj, v Makedoniji pa sodelujeta s »hišno« odvetniško pisarno stranke VMRO.

Omenjena madžarska podjetja so v Nova24 in Demokracijo lani oziroma predlani vložila 1,43 milijona evrov, pod predpostavko, da je tudi Adamikova vpletena v to finančno operacijo, in skupaj z dokapitalizacijami iz aprila to pomeni, da se je k medijem SDS steklo že 2,2 milijona evrov. A niti ta znesek še ni dokončen. Nedavno objavljene bilance Schatzevega podjetja v Sloveniji razkrivajo, da je imelo samo lani kar 2,4 milijona poslovnih prihodkov, ki jih je tudi potrošilo. Kaj Schatzevo podjetje brez zaposlenih in brez sredstev počne v Sloveniji, komu in za kaj plačuje, ni znano. So se pa v SDS ta teden odzvali na Mladinino poročanje iz prejšnjega tedna, da Nova24 in Demokracija na družabnih omrežjih plačujeta oglase za stranko SDS – to pomeni, da se denar iz Madžarske že neposredno troši za stranko.

Na vprašanje POP TV so odgovorili, da poteka spletno oglaševanje »preko registrirane agencije, ki distribuira oglasna sporočila in ki jo z volilnega računa plačuje SDS«. Ta torej spletnih oglasov ne plačuje Facebooku, ampak za to plačuje agencijo, ta pa nato plačuje na primer Nova24 in ta plačuje Facebooku. Katera agencija pri tem pomaga SDS, ni znano, je pa iz registra razvidno, da je podjetje Crecol media registrirano za oglaševalsko dejavnost. Če recimo drži, da SDS tej agenciji plačuje za vse svoje oglase, se lahko vprašamo, zakaj je to podjetje aprila potrebovalo dokapitalizacijo 403 tisoč evrov.