Ni Ahmad, je pa Kemal

Po Esmeraldi in Gorskem zdravniku smo pod Alpami doživeli prihod še enega megazvezdnika tujih telenovel, tokrat Turka Buraka Özçivita oziroma »Kemala«, kakor so mu kričale oboževalke serije Moja boš, v kateri upodablja osrednji lik. Histerija ob njegovem prihodu je bila nepopisna, najstniške, pa tudi upokojenske bakhantke so se v ekstazi prerivale, omedlevale, jokale in zmedenemu Turku, ki zna le nekaj besed angleščine, vpile ženitne ponudbe.

Med njimi je bila tudi Mateja Zidanšek, javnosti znana kot soproga Marka Zidanška, predsednika stranke SLS. Iste stranke, ki je volilno kampanjo gradila na jumbo plakatih, s katerih je rajo strašila z migrantskimi hordami z Jutrovega, in jih opremljala z zatrjevanjem, da »Slovenija ni le Ahmad«. Pri čemer je seveda imela v mislih sirskega begunca Ahmada Šamija, ki že dlje bije boj s slovensko birokracijo.

Toda drugače od Buraka/Kemala, nekdanjega manekena, danes žajfastega junaka, Šami v Slovenijo ni prišel, da bi odiral naivneže, temveč da bi delal: »Veliko bi lahko dal slovenski družbi in državi. Kar nekaj uporabnega znanja imam. Sem avtoklepar, mehanik, voznik, frizer, brivec; lahko bi bil prevajalec. Rad delam, brez dela ne obstajam. Rad bi pomagal po najboljših močeh.«

Slovenija torej odprtih rok sprejema pravzaprav nič krivega petorazrednega turškega glumača, vztrajno pa podi nazaj čez Bospor reveže, ki bežijo v strahu za življenje. Med njimi tudi resničnega »Kemala«. Gre za psevdonim enega izmed političnih beguncev, ki so se k nam umaknili pred dolgo roko turškega avtokrata Erdogana. Resnični »Kemal« trepeta ob misli na slovenske birokrate, ki še vedno tehtajo, ali ga nemara vendarle ne bi poslali nazaj v deželo telenovel, kjer na tej strani zaslona mučijo in mečejo v zapore vsakogar, ki ni po volji novodobnemu sultanu. A to je svet, o katerem slovenski feni in fenice žajfastega Kemala ne želijo vedeti ničesar.

Ko ljudje ne ločijo več med dobro plačanim igralcem in junakom telenovele, je kristalno jasno, da je meja med resničnostjo in lažjo dokončno zabrisana, dejstva pa postanejo nepomembna, moteča. Kot na primer to, da se je novi princ ljudskih src, moška in bradata različica Esmeralde, postavni in neustrašni žajfasti Kemal v svoji meseni inkarnaciji kot državljan Özçivit izognil služenju vojaščine s plačilom visoke vsote državi. Ko pa je Erdogan začel neusmiljeno obračunavati z resničnimi in namišljenimi nasprotniki, je Burak v podporo sultanu na Facebooku objavil sliko, na kateri pozira v vojaški uniformi in s puško v rokah, zraven pa zapisal: »Naj Alah varuje našo armado. Naše molitve in srca so z vami.«

Za takšne se v Sloveniji polaga rdeča preproga – za druge je žica.

Kot so ugotovili že politični populisti, so dejstva slaba za posel. Turška produkcija žajfnic je že druga največja na svetu, Burak Özçivit pa poslovnež, ki spretno služi s prodajanjem blagovne znamke plemenitega Kemala. Tudi njegov obisk pod Alpami je bil le posel, od vsega tistega hlipanja in vpitja pa so nazadnje največ odnesli trgovci, ki so gostili množice njegovih častilk in častilcev. Kajti če so dejstva zastonj, sanje niso – za možnost, da jim turški Adonis pokloni na hitro načečkan podpis, so morali v Mariboru in Celju obiskovalci kupiti za 100 evrov bonov pri organizatorju obiska; za fotko je bila cena 150 evrov, za sliko in avtogram pa 250 evrov. Pri čemer je, kot zapisano, šlo le za možnost. Z nakupom bonov so si verniki in vernice pridobili zgolj pravico, da sodelujejo v žrebanju, s katerim so določili 50 izbrancev, ki so dobili podpis, in 20 blaženih, ki so se z Burakom lahko slikali – ter se ga pri tem morda celo čisto nalahno dotaknili. Cene niso bile ravno po meri nižjega in srednjega razreda, 250 evrov je slaba četrtina povprečne slovenske plače.