Spodobni (neo)fašisti

Tudi na Češkem so se v glavnem iz katoliških in z njimi povezanih konservativnih krogov, vrstili pozivi k prepovedi uprizarjanja predstave Naše nasilje in vaše nasilje, v kateri je hrvaški režiser Oliver Frljić z igralci Slovenskega mladinskega gledališča tematiziral odgovornost Evrope za begunsko tragedijo.

Bolj kot tema predstave dežurne dušebrižnike v vzhodnoevropskih državah, tam, kjer je že gostovala, moti specifičen gledališki jezik, ki ga režiser uporablja za podajanje sporočil, da bi dregnil v nevralgične točke družb. Tako je ravnal v predstavah, ki jih je ustvaril na Hrvaškem, v Sloveniji in na Poljskem, in tako je ravnal tudi pri Nasilju, ko je v predstavo umestil prizor, v katerem Jezus posili muslimanko.

Češka je de facto ateistična država. Zato v ospredju protestov proti uprizoritvi Nasilja niso bili – kot na Poljskem ali Hrvaškem – katoliški aktivisti, temveč skupina, ki se imenuje Slušní lidé (Spodobni ljudje). Nekaj pripadnikov te skupine se je prejšnjo soboto udeležilo uprizoritve Frljićeve predstave v brnskem gledališču Goska na vrvici. Približno 10 minut po začetku so stopili na oder in za 40 minut ustavili uprizoritev. Zdenjek Pernjica, vodja skupine, ki jo češko notranje ministrstvo opredeljuje za »ekstremistično«, je dejal, da je bila predstava »videti prej kot pornografija, ne kot gledališče ... Že po 10 minutah je iz nje nastal kaos perverzij in odločili smo se stopiti na oder.«

Frljićeva predstava, ravno zato, ker je takšna, kot je, v izbiri gledaliških sredstev šokantna, za marsikoga nedostojna, zareže v družbeno tkivo na pravem mestu, kajti poudarja tiste ločnice v družbi, ki določajo prihodnost vzhodnoevropskih družb. Povedno je, da je v Nemčiji in Avstriji, kjer so Nasilje že uprizorili, javnost prepustila ocenjevanje predstave gledališkim kritikom, stroki, v državah, nastalih iz nekdanjih držav vzhodnega bloka, pa je Nasilje postalo lakmusov papir, ki izpričuje, katera izmed njih se bo v prihodnje pridružila, kot je pred dvema letoma za Mladino dejal Frljić, »evropski transverzali novega fašizma«. Ljudje, ki napadajo »našo predstavo, se ne zavedajo, da s svojim ravnanjem postajajo del njene dramaturgije«.

Frljićevo Nasilje ne razkriva samo starih oblik kulturnega boja, temelječih na ideologiji, temveč tudi njegove nove oblike, ki posegajo globoko v politiko identitet, kamor pa, poleg izključevanja ljudi iz družbenega tkiva na podlagi rasne, verske ali narodne pripadnosti, sodijo tudi nestrpnost do drugega zaradi drugačnega načina življenja in navsezadnje umetniškega izražanja. Tudi zato so odzivi čeških »spodobnih« zaradi Frljićeve »izrojene umetnosti« – podobno retoriko smo slišali tudi v Sloveniji – bolj skrb zbujajoči kot ogorčenje poljske cerkve. Umetnostni kritik Tomaž Brejc v zapisu na Facebooku zato opozori, da je »izrojena umetnost« (entartete Kunst) hitlerjanska oznaka. »Tudi v tridesetih letih se je začelo tako, pritlehno, da se mnogim ni zdelo niti vredno odgovoriti, češ da gre samo za provokacijo. Toda če družba dopušča takšne izjave in jih ne sankcionira, je že globoko v območju fašizma, le da si tega nočemo priznati.«

Igralci SMG so, čeprav so »spodobni« ljudje za 40 minut ustavili uprizoritev in jih kasneje opljuvali, predstavo odigrali do konca.