Protest za začetek konca populizma

Shod proti politiki sovraštva je pokazal, da je jedro slovenske družbe dovolj vitalno in trdno, da se upre hujskačem 

Vstajniški duh leta 2012 je znova preplavil ulice slovenske prestolnice; na Trgu republike v središču Ljubljane se je na shodu proti politiki sovraštva zbralo približno 4.000 ljudi. Prišli so, da se postavijo po robu skrajnemu populizmu, ki spodjeda temelje slovenske demokracije, nosilcem izključevanja pa sporočijo, da se jih ne bojijo. Prišli so, ker so bili mnogi med njimi že tudi sami tarče sovraštva, vendar se mu ne mislijo ukloniti.

"Bili smo deležni ustrahovanja, fizičnega nasilja, kolektivnega posilstva … Morali bi živeti v strahu, a sama zavračam takšno življenje," je v svojem nagovoru poudarila pisateljica in lezbična aktivistka Urška Sterle. Za vse bolj agresivno desnico, ki se že dlje časa pripravlja na prevzem oblasti, so tarče prezira, sovražnega govora in sistematičnih pritiskov vsi, ki se ji drznejo postaviti po robu; vsi, ki ne ustrezajo njeni zastareli predstavi "pravega" Slovenca; vsi, ki so prešibki, da bi se ji uprli. "Ko rečejo, postrelite migrante – to sem jaz; ko rečejo, parazitski umetniki, saj to sem jaz; ko grozijo gejem, to nisem jaz, ampak moj otrok bi pa lahko bil; ko rečejo, debela prasica, to sem jaz," je svoje občutke ob naraščajoči nestrpnosti, ki bo stihiji pristojnih institucij postaja norma, povzela režiserka Ivana Djilas.

"Bili smo deležni ustrahovanja, fizičnega nasilja, kolektivnega posilstva … Morali bi živeti v strahu, a sama zavračam takšno življenje." (Urška Sterle)

V dneh pred protestom je bil posebej nizkih udarcev deležen Filip Dobranić, član aktivistične skupine Danes je nov dan, ki je skupaj s široko paleto civilnodružbenih gibanj in osveščenih posameznikov oblikovala koalicijo Brez sovraštva, ki je organizirala omenjeni shod. Toda za razliko od kandidatke SDS za poslanko Lucije Ušaj, ki je s svojim sovražnim govorom na Twitterju sprožila svojevrstni javni linč aktivista Dobranića, se slednji ni skrival za socialnimi omrežji. Temveč je prišel na Trg republike, da zbranim sporoči, da se na nasilje ne smejo odzvati z nasiljem – četudi se to, kar se je zgodilo njemu, že jutri lahko zgodi vsakomur. "Ne pozabimo, ko se širi sovraštvo, se širi čez celotno skupnost." Predstavnika dijaškega društva Novi dijak Žan Florjanič pa je poudaril, da "si ne smemo dovoliti, da postanemo ena šibkih provincialnih deželic, ki so klonile pod pritiski populizma – moramo biti novo sporočilo… Bili smo tolerantni do netolerantnih pridigarjev, ki stojijo na napačni strani zgodovine. A danes smo tu. Danes smo brez strahu."

Brez strahu je tudi sirski begunec Ahmed Šami, ki je v dobrih dveh letih boja z državno birokracijo za pravico do mirnega sobivanja v Sloveniji postal eden najbolj prepoznavnih simbolov človečnosti, s tem pa tudi tarča simbolnega boja desnih populistov; stranka SLS ga je celo uvrstila na svoje volilne plakate. "Nimam družine, nimam hiše, nimam službe, ničesar nimam - a ni me strah zase, temveč za druge," je v čustvenem nagovoru povedal Šami. In poudaril, da je tistih 2.000 evrov, ki naj bi jih po trditvah "domoljubov" prejel vsak mesec, navaden fake news - v resnici nima niti za cigarete, medtem ko "sem bil v Siriji bogataš. V Slovenijo sem prišel, ker tam ni bilo več mogoče živeti; moja družina je razseljena po štirih državah." V nečem pa imajo populisti vendarle prav – Slovenija res ni le Ahmad, kot opozarjajo plakati SLS. Če bi bila, bi bila namreč neprimerno manj zatohla in tesnobna.

To je resnica slovenskega neoliberalizma, ki prek kvizlinških populistov širi svoje izkoriščanje čez vso družbo in izključuje vse, ki niso po volji plenilski eliti. Toda shod na Trgu republike je pokazal, da je končno trčil ob mejo, čez katero ne bo mogel; skrajno sovraštvo je zadelo ob skrajno človečnost. "Zdaj imamo dolžnost – tudi če smo brez moči, denarja in vpliva – da se spomnimo stare modrosti, da ti nihče ne more preprečiti, da se žrtvuješ in da razlikuješ med dobrim in zlim," je množico opomnil madžarski filozof Gaspar Miklos Tamas. Ki je na lastnem primeru kot nasprotnik madžarskega avtokrata Viktorja Orbana, sicer izpričanega podpornika stranke SDS Janeza Janše, okusil, kako daleč je pripravljeno iti v domoljubje zamaskiran fašizem. Dolžnost upora bo na preizkusu že čez nekaj dni, ob državnozborskih volitvah. Nemara pa tudi po njih - a kot je pokazal ljubljanski protest, je jedro slovenske družbe še zmeraj dovolj vitalno in trdno, da lahko kljub vsemu v prihodnost zremo brez strahu.