Najhujše zlo je to, da se delaš, da nimaš nič s tem

Hannah Arendt je v enem svojih prvih del, doktoratu, zapisala: »Moderni ljudje umremo dvakrat. Prvič, ko nam postane vseeno za ta svet.«

V sodobni povojni zgodovini v Evropi še nikoli nismo bili bliže rekonstrukciji najhujših režimov iz prejšnjega tisočletja. Živi mrtveci hodimo po Evropi.

Koliko sreče je bilo leta 1989, ko je padel Berlinski zid. A na meji med nekdanjima Nemčijama je v vsej zgodovini avtoritarnega vzhodnonemškega režima umrlo manj ljudi, kot jih danes Evropejci v nekaj mesecih pobijemo z obmejno ureditvijo, v katero smo vpletli tudi vojske in policije sedanjih avtoritarnih režimov.

A niti spomin na zid ni več dovolj močan. Rekli smo nikoli več zidu.

Ograja je zid. Druga metoda. Drug material. Isti zid.

Kako nam je lahko vseeno? Zakaj pozaba?

To je zdaj naša smrt. Prva smrt. Ker nam je postalo vseeno za svet, to je pot. Pot v holokavst. Seveda so v Nemčiji vedeli, da Jude pobijajo. Vsi so vedeli, da njihovi sosedje izginjajo. Tako kot danes vemo, da v Kolpi umirajo begunci. O tem se govori, težava je. Kaj se govori? Kdo naj plača za njihov pogreb. Občine pravijo, naj to naredi država. Vse to poteka javno. Država ne reče nič.

Njihova trupla so v hladilnici. To so naši mrtvi. To smo mi.

To je pot v holokavst. Najhujše zlo ni tako radikalno, kot se nam dozdeva. Najhujše zlo je neprimerno bolj milo. Bolj človeško. Najhujše zlo – je to, da se delaš, da nimaš nič s tem. Da, te smrti se dogajajo v našem imenu. A izvajajo jih drugi.

Jaz zgolj molčim in se ukvarjam s svojimi težavami.

"Ko Svet postane Zemlja, smrt ni nič posebnega."
(Hannah Arendt)

To je človeško besedilo. Da bi razumeli zlo. Veliko bolj zapleteno je. Ne gre za enega, sto, tisoč, deset tisoč zlobcev, ki so to zakuhali. Holokavst je odgovornost milijonov. Tako kot je danes spreminjanje Evrope odgovornost milijonov. Saj vemo, kaj se dogaja. Vemo, kaj prinaša sovraštvo, s katerim si lajšamo vest. Sovraštvo je priročno. Ni se nam treba spoprijemati z lastno brezbrižnostjo, lastnim zlom.

"Moderni človek v času normalnosti misli, da ga vodi strah pred smrtjo, in se tako tudi obnaša."
(Hannah Arendt)

Potrebujemo misel, da bo slabše, če se bomo vedli bolj človeško. Da bo slabše za nas. Občutek ogroženosti je naše zadoščenje. Potrebujemo strah, da lahko doživimo svojo prvo smrt.

Seveda nekateri vedo, da to potrebujemo. Zato ta naš strah in hkrati brezbrižnost izkoriščajo. Ampak mi smo zraven.

Kaj je pot v holokavst? Po Nemčiji so se konec leta 1941 razširile govorice, da nemški vojaki v Sovjetski zvezi množično morijo judovske moške, ženske in otroke. V posvečenem narodu se je pojavilo močno nezadovoljstvo – ljudje so nasprotovali temu, da bi enako pobijali tudi nemške Jude. Nacisti so se tega nezadovoljstva prestrašili, zato so poiskali drugo metodo.

Pot v holokavst je zaradi tega grozljiva. Ker so vedeli. Tako kot vemo danes. Tako kot vedo tisti, ki danes uporabljajo to pot, kam pelje.

Sovraštvo je ta pot. Razdiraška politika je ta pot. Ograja, ki je nadomestila rezilno žico, je ta pot. Pot v našo prvo smrt. Pot, ki iz Sveta dela Zemljo.

*Besedilo je vzeto iz naše aktualne posebne številke. Posebno izdajo Mladine Pot v HOLOKAVST lahko kupite pri vašem najbližjem prodajalcu ali v naši spletni trgovini.