»Ni za slikat, je za jest!«

Domačija Pri Damjanu
Slope 12
Tel.: 041 753 218
Damjan ob četrtkih in nedeljah reže pršut in kuri pod čripnjo od 12. do 22. ure, ob petkih in sobotah pa potegne do polnoči.

Ambient:
fletno prenovljena domačija na koncu vasi, ki poleg senčne terase ponuja tudi nastanitvene kapacitete

Napitki:
lahkoten, ne preveč aromatski sauvignon za začetek in korekten cuvee merlota in caberneta za čripnjo

Dostopnost:
ko se boste kakšna dva kilometra naprej od Rodika izgubili, kar vprašajte za pravo pot, nekaj parkirnih mest je, tudi za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
jurčki in šparglji domače mesnine

Ne tako fino:
malo več izbire pri vinih bi dobro delo

Ogromen narezek je stal 9, jurčki in njoki z golažem 7, piščanec 10, roba izpod peke 13, sladice pa po 3 evre.

»Daj, ugasni to guglovo teto in njen stej-on-sloup, pojma nima. Tele punce raje vprašajmo – one ziher vejo, kje smo in kam gremo!« je nad zapletenimi in neja -snimi navodili navigacijske naprave obupal prvi kopilot tokratne Konzumove odprave na podeželje. Na srečo so potem dekleta, ki so se z rolerji dričala po vratolomnih slopskih terenih, takoj pokazala pravo pot do Damjanove domačije, kjer je gospodar tudi takoj sugeriral ravno pravo mizo na terasi – prijetno osvetljeno s poznopopoldanskim soncem, katerega temperaturo je blažila nežna sapica.

Damjan se je nasploh izkazal kot človek s pravim občutkom za mero, in to pri občem gostoprimstvu (pri mizi je postal ravno toliko, da je povedal nekaj zanimivosti o lastni prosti reji petindvajseterice pujsov in razdrl dovtip ali dva) in preprosti, a natančni in doterani kuhariji, ki jo je demonstriral skozi celotno špuro, začel pa z na kot papir tanko narezanimi čvrstimi, čisto svežimi surovimi jurčki ter izjemnim šopom domačih špargljev, ki jih je na žaru pekel točno toliko, kot je bilo treba, da so zunaj dobili prijetno dimasto aromo, v sredini pa so ostali še rahlo hrustljavi. Mojstrovina! Ki pa nam jo je takoj uspelo še svojeročno nadgraditi – ko smo jeli na še tople šparglje polagati tanke rezine domačega špeha, so se te instantno začele mehčati in postajati prozorne, mi pa mrmrajoče mlaskajoči. Krožnik domačih mesnin je Damjanu nasploh lahko v diko in ponos: sočen 30 mesecev staran in na roko nafetkan pršut, dišeča klobasa in mehke rezine suhega kareja so vsak zase in vsi skupaj demonstrirali gospodarjevo mesoznansko mojstrstvo, h kateremu pravzaprav sodi tudi sladkast divjačinski golaž, prelit čez mehke krompirjeve njoke.

A pri Damjanu se dobro pripravlja tudi zelenjava – poleg nepozabnih špargljev je bil tu še sladkast, lepo začinjen dušen mlad grah in lepo zelena, previdno začesnana prikuha iz špinače – oboje pa je bilo za spremstvo hrustljavo ocvrtemu, kompaktnemu domačemu piščancu in izpod peke potegnjeni teletini ter svinjskim rebrcem. Na teh – da so po šolsko drsela s kosti, se nemara razume samo po sebi – je bilo še najti sledi bordiranja s panceto, na mehkih kosih teletine pa sicer ne, a jim manka sočnosti kljub temu ne moremo očitati. Če že kaj, potem bi izpodpečno doživetje bilo še boljše, ako bi do Damjana prikruzali kakšno uro prej in bi bilo vse skupaj še bolj toplo. A nič ne de – raje tako, kot da bi se šli kakšno silno pogrevanje. Sploh, ker bi se utegnilo zgoditi, da bi bili ob morebitnem zgodnejšem prihodu prezgodnji za redko videno sezonsko otvoritev – ko smo ravno naročali sladice, se je pri vratih pojavil lik s prvo letošnjo nabirko borovnic. Jasno, da smo domačo kremšnito, kokosovo rezino in jagodno-skutni štrudelj vzeli za domov, na lokaciji pa raje snedli le s cukrom potresene in z malo limone pokapane modre dišečke. Bolj sveže ne gre. Tako kot boste težko našli bolj pristnega in iznajdljivega oštirja, kakor je slopski Damjan – tudi zato je njegov citat našel pot v naslov tega zapisa.