Človekove pravice so v športu drugotnega pomena, saj je prioriteta kapital

Športna diplomacija pred pričetkom svetovnega prvenstva v nogometu

Nogometni zanesenjaki že navdušeno odštevajo dneve in ure do pričetka 21. svetovnega prvenstva, ki bo med 14. junijem in 15. julijem potekalo v Rusiji. Kljub številnim pomislekom, zadržkom ter pozivom k bojkotu mundiala s strani mednarodne javnosti, prvenstvo bo. Svetovni voditelji in vodilne osebe nogometnih zvez so izpraševale rusko (ne)spoštovanje človekovih pravic, predvsem istospolno usmerjenih ter opozorile na morebitne varnostne grožnje, ki jo poosebljajo ruski huligani na domačem terenu. Za razliko od prvenstva pa lahko z gotovostjo trdimo, da sobotne (prijateljske) tekme med Argentino in Izraelom v Jeruzalemu ne bo. Splet dogodkov je privedel do odpovedi tekme s strani argentinske nogometne zveze.

Tekmo so sprva nameravali odigrati v Haifi, a so izraelske oblasti tekmo naknadno prestavile v Jeruzalem. Z zlorabo športnega dogodka je država Izrael skušala še dodatno legitimirati Jeruzalem kot svojo prestolnico. Po lunatični selitvi veleposlaništva ZDA iz Tel Aviva v Jeruzalem, se Izrael s pomočjo športne diplomacije poskuša prikupiti mednarodni skupnosti ter s pomočjo športnih dogodkov oprati vest za več kot 115 ubitih ter več tisoč ranjenih palestinskih protestnikov.

Predsednik palestinske nogometne zveze Jibril Rajoub je sprva apeliral na argentinsko zvezo, da odpove nastop na tekmi, ker pa do tega ni prišlo je pozval Palestince, da pred in po tekmi zažigajo plakate ter drese s podobo nogometnega super zvezdnika Lionela Messija. V strahu za varnost nogometašev so se pri argentinski nogometni zvezi vendarle odločili, da na zadnji predvideni pripravljalni tekmi pred mundialom ne bodo nastopili. Žal so šele grožnje prepričale Argentino, da bojkotira tekmo, ki ima jasno politično sporočilo.

Konformizem in strinjanje z izraelsko represijo nad Palestinci pa je letos pokazala tudi kolesarska Dirka po Italiji. Priljubljeni Giro je uvod doživel v Jeruzalemu, šele po tretji etapi in 12 milijonih, ki jih je organizatorju nakazal Izrael pa se je kolesarka karavana preselila v Italijo. S pomočjo športne diplomacije in kapitala je Izrael ob 70. obletnici ustanovitve uspel v 'sveto deželo' pripeljati kolesarsko Dirko po Italiji. V znak solidarnosti s Palestinci, so sindikati ter nevladne organizacije na italijanskem delu dirke, s številnimi palestinskimi zastavami opozarjali na krutost izraelskega režima.

Športna diplomacija postaja vse pomembnejša, kar bomo lahko videli tudi v Rusiji, kjer bodo predsedniki, premieri, kralji in gospodarstveniki ob ogledu tekem nogometnih reprezentanc sproščeno kramljali ter sklepali recipročne posle.

Giro in svetovno nogometno prvenstvo v Rusiji sta zgolj dva primera, ki nakazujeta, da komercializiran šport, ki je podrejen kapitalu, po potrebi zamiži na obe očesi ter športni super dogodek priredi v avtoritarni, domnevno celo demokratični državi, kjer so kršene temeljne človekove pravice in svoboščine. S podrejanjem kapitalu se tudi šport, tako kot mednarodna politika seli v sfero, kjer veljajo dvojna merila, dvojni standardi, kjer je nekaterim dovoljeno več kot drugim, saj imajo denar, moč in vpliv ter tako lahko kupijo športne dogodke, kjer se želijo mednarodni skupnosti predstaviti v pozitivni luči.

Zapleten odnos med Iranom ter Savdsko Arabijo se izkazuje tudi prek športne diplomacije. V začetku letošnjega leta so zahodni mediji ter politični predstavniki z veseljem pograbili novico, da je Savdska Arabija ženskam dovolila obisk nogometne tekme na stadionu. To so interpretirali kot še en korak v nizu reform, ki jih je Savdski režim pripravil v želji po modernizaciji države. S tem je Riad skušal mednarodno skupnost prepričati, da je bolj odprt, modernejši, manj konservativen kot 'represivni' Iran, ki ženskam ne dovoli, da bi si na stadionu ogledale moške nogometne tekme. Gre zgolj za lažno predstavo, športno diplomacijo par excellence, saj ženske v Savdski Arabiji nimajo državne reprezentance, Iranke pa že vrsto let z reprezentanco igrajo mednarodne tekme. Kdo je potem na slabšem? Tiste, ki si tekme ne smejo ogledati v živo, ali tiste, ki se s športom sploh ne smejo ukvarjati.

Zapleten odnos med Iranom ter Savdsko Arabijo se izkazuje tudi prek športne diplomacije. V začetku letošnjega leta so zahodni mediji ter politični predstavniki z veseljem pograbili novico, da je Savdska Arabija ženskam dovolila obisk nogometne tekme na stadionu.

Bojkot tekme med Argentino in Izraelom bi lahko 'povzročil' tudi Messi, ki je eden od najbolj priljubljenih nogometašev na svetu in ima pomemben ter močan družbeni vpliv, poleg tega pa je tudi Unicefov ambasador. Skrb za palestinske otroke in mladostnike pa je očitno drugotnega pomena, saj prioriteto predstavlja kapital, ki usmerja športne in družbene trende. Mundial v Rusiji prav tako kaže dvoličnost in sprenevedanje mednarodne skupnosti, ki po eni strani obsoja rusko politiko ter ji predpisuje sankcije, po drugi strani pa z organizacijo prvenstva legitimira Putinovo politiko, ki je močno prisotna tudi v športu, kar smo lahko videli tudi na primeru državno vodene zlorabe dopinga ruskih športnikov.

Športna diplomacija postaja vse pomembnejša, kar bomo lahko videli tudi v Rusiji, kjer bodo predsedniki, premieri, kralji in gospodarstveniki ob ogledu tekem nogometnih reprezentanc sproščeno kramljali ter sklepali recipročne posle. Skupni imenovalec vsega dogajanja pa predstavlja komodifikacija oz. poblagovljenje vseh delov družbe, od ljudi do dogodkov.