Intervju: Marko Stabej

Kot (nekdanji) slovenist in komparativist seveda pozorno spremljam polemiko okoli slovničnega ukrepa, ki si ga je privoščilo vodstvo Filozofske fakultete v Ljubljani (FF).

Ta fakulteta ima po svoji tradiciji katedre ne le za ducat ali več tujih jezikov, ampak tudi primerjalno jezikoslovje (in književnost). Zato me ob vseh polemikah hudo preseneča, da nihče ne poseže po tej temeljni primerjalni znanstveni metodi. Kako neki pa te reči rešujejo v tujih, evropskih jezikih?

Angleščino raje pustimo ob strani, saj je očitno postala svetovni jezik tudi na račun svoje skrajne »opiljenosti«, kar se nanaša še zlasti na določanje slovničnega spola.

V nemščini obstajajo ženske oblike za velikansko večino poklicev ali nazivov. Pa se je veeno zgodilo, da so morali Švicarji pred leti spremeniti zvezno ustavo, ker v njej ni bilo nemške ženske oblike za članico zveznega sveta. Obstajala je samo beseda Bundesrat, kar pa pomeni hkrati telo in člana telesa v moškem spolu. Pa so v ustavo vnesli še žensko obliko: Bundesrätin. In bila je izvoljena prva zvezna ministrica.

Našim vrlim slovenistom gre kar zameriti, da ne povedo temeljne primerjalne resnice: Slovenščina je eden zelo redkih (slovanskih) jezikov, ki ima ženske oblike za velikansko večino poklicev, naslovov ipd. Ali je tem jezikoslovcem znano, da v največjem slovanskem jeziku, se pravi v ruščini, nimajo niti desetine teh možnosti?! Na partijskem kongresu je Mihail Gorbačov dal besedo »tovarišču« temu in temu (neznano nemško ime), na govorniškem mestu pa se je nenadoma pojavila brhka traktoristka iz Kazahstana.

V tem pogledu imamo veliko prednost tudi pred srbščino. Tam preprosto ni ženske oblike za sudija (sodnik) in za mnogo mnogo drugih primerov. Hrvatje so nam pri tem bliže: imajo besedo sudac, ampak tudi sutkinja. In še vrsto podobnih rešitev.

Da, o teh zadevah je treba še in še razpravljati. Tudi ukrepati je morda kdaj treba. Pri tem pa je vseeno treba imeti pred očmi in v mislih tisto, čemur pravimo narava reči (rerum natura). Tu pa izvemo, da v velikanski večini nam znanih jezikov velja isto, iz pradavnine podedovano pravilo, da namreč moška oblika avtomatično pokriva in vsebuje v sebi tudi žensko. Kaj pa naj naredimo z besedama človek in ljudje? Imamo pa tudi velik kup poimenovanj, ki obstajajo samo v ženski slovnični obliki: pravosodje denimo pozna samo pričo.

Zato se mi dozdeva, da imamo Slovenci še razmeroma najmanj nujne potrebe po radikalnih ukrepih v svojem izredno prožnem in bogatem maternem jeziku. Raje se pobahajmo z našim jezikovnim bogastvom.