Čipke in žlikrofi

Gostišče Barbara
Kosovelova 3, Idrija
Tel.: 05 377 11 77
Nad Antonijevim rovom lahko od ponedeljka do četrtka posedate od 9. do 22., ob petkih od 9. do 23., ob sobotah od 10. do 23. in ob nedeljah od 11. do 22. ure.

Ambient:
nad muzejskim rudniškim rovom odprta pred kratkim prenovljena prostorna gostilna, v kateri odmeva zvok neidentificirane generične radijske postaje

Napitki:
preskopa vinska karta, ki je pravzaprav le seznam nekaj vrst vina; pivopivci se lahko pošlepate na kolekcijo žirovske pivovarne Crazy Duck

Dostopnost:
ob gostilni je nekaj parkirnih mest za goste, tudi gibalno ovirani se v nadstropje lahko povzpnejo po rampi

Fino:
žlikrofi, predvsem z ocvirki smukavc

Ne tako fino:
postrv v obeh oblikah pečenka

Narezek je 5, postrvji karpačo in polenta z jurčki 6, smukavc 3,5, pečena postrv in pečenka 11, knapovski meni treh vrst žlikrofov je 18, sladki žlikrofi pa 5,2 evra.

»Jejha, lejte jo, še ena čipkasta zebra! Če to ni ljubko!« se je na sprehodu po središču Idrije, ki si ga je tokratna ojačana Konzumova terenska ekipa privoščila pred inšpekcijskim obiskom, nad simpatičnimi etnovzorci idrijskih prehodov za pešce čisto raznežil šef odprave. Nasploh nam je bila Idrija všeč – v cukrarni Emilija smo ob resnih domačih sladicah nabasali na staro znanko, ki je dejavnost s kmetije Naš raj (Mladina, 37/2016) razširila v mesto, dvorišče gradu Gewerkenegg je sredi vročega dne ponujalo prijeten hlad, gostišče Barbara nad muzejskim rovom rudnika živega srebra pa je po videzu in ambicioznem dizajnerskem posodju, ki so ga nosili mimo nas, tudi obetalo postreči čisto spodobno južino.

Ta se je do polnega potenciala realizirala predvsem na regionalni fronti, pri idrijskih žlikrofih, torej. Šolske, fletno mičkene primerke znamenite testenine v Barbari na mizo prinašajo v različnih izvedenkah, zato se nam je zdelo smiselno naročiti scenosled, ki mu rečejo knapovski meni in v katerem brez konkurence zmaga prva rihta – žlikrofi, radodarno potreseni s hrustljavimi vročimi ocvirki; odlična je bila tudi temna, močna in mehkih mesnih koščkov polna bakalca, do preveč smetanaste verzije jurčkove omake pa smo ostali rahlo zadržani – okus (in količina) jurčkov je recimo veliko bolj prišel do izraza, ko so bili preliti prek polente. Krasen (če bi vanj padel še kakšen ocvirek več, bi bil pa še boljši) je bil smukavc, tradicionalna gosta zeljna juha, ki bi jo človek sicer raje kot iz ogromnega, vijug polnega dizajnerskega krožnika jedel iz kakšne preprostejše posode, proti vsem pričakovanjem so bili nadpovprečno sočni in mehki tudi polnjeni lignji.

Po drugi strani ga v Barbari tudi fino osmodijo: narezek je čista fabriška revščina, še najbolj razočarani smo bili nad industrijskim blok sirom, ki se je znašel na njem, čeprav so k žlikrofom z ocvirki in polenti prilagali rezine veliko bolj domačnega in okusnejšega sira. Postrv v dveh oblikah – v na debele kose narezanem fileju brez česarkoli (razen kupčka soli v kotu krožnika in koktajlsko tankih rezin limone, s katerimi nismo vedeli kaj početi), ki so ga oglaševali kot karpačo, ter v obliki do žagaste suhobe prepečene cele ribe – bomo skušali čim prej pozabiti. Tako kot so v Barbari očitno malo pozabili na svinjsko pečenko, katere utrujenost so potem na krožniku za silo sanirali s preobiljem zgoščene omake.

Brez dvoma lahko pohvalimo Barbarino ambicioznost – ta se ne vidi le v posodju, ampak tudi v iskrenem trudu, vloženem v razvoj dveh vrst čokoladnih žlikrofov, ki so s polnili in omakami vred videti čisto simpatično, vendar se vseeno zdi, da se bo z njimi še treba malo poukvarjati – a ker se jim zatika v osnovnih disciplinah (narezek, pečenka, vino), je naše zaključno priporočilo bralstvu takole: ko boste v Idriji in če boste v Barbari, izberite žlikrofe (še najraje z ocvirki) in se boste imeli čisto fajn.