Janko Pleterski (1923–2018)

Odšel je dr. Janko Pleterski. Kot kaže, bom moral napisati nekaj nekrologov za medije, za znanstveno revijo opisati njegovo znanstveno delo, govoriti na žalni seji … Beseda »moral« ni primerna, a druge v tej situaciji žal ne najdem. Saj ne, da bi bilo nepričakovano. Umiral je dolgo in strašno trpel, njegov še popolnoma prisebni svetovljanski duh je bil ujet v kletko pešajočega telesa, na koncu čisto gluho in slepo. Še zadnjič se je tik pred smrtjo družbeno angažiral. Po neuspelem poskusu, da bi si sam vzel življenje, je na pretresljiv način s pomočjo sina in sostanovalca v domu, Rafaela Zupančiča - Rafa, prek katerih je v zadnjem obdobju komuniciral s svetom, sprožil razpravo o pravici do evtanazije. Čeprav je vedel, da sam tega ne bo dočakal. Tako kot je vedel, da mnogi njegovi znanstveni in družbeni razmisleki ne bodo doživeli uresničitve, pa si je kljub temu za njihovo razumevanje prizadeval do konca. V Knjigi pisem, objavljeni pred le tremi meseci (z letnico 2017) pri založbi Sophia, je še zadnjič razmišljal o slovenski državnosti. Knjigo je sam po vzoru Alphonsa Daudeta poimenoval Pisma iz mojega mlina. Šlo je za intelektualni testament, ki ga zmore le malokdo. Dr. Matjaž Kmecl jo je označil za »melanholijo prvega ešalona«, ki mu je Pleterski pripadal. Rodu, ki se je »v najbolj zagatnem trenutku slovenskega obstajanja uprl obglavljanju Slovencev kot naroda, poniževanju in vlogi menjalnega drobiža, ki so mu jo namenili ’veliki’; vse do danes je ostal zvest takemu ponosnemu uporništvu.«

Zadnji mail, ki sem ga Janku pisal, je bila iskrena pohvala za knjigo. Tedaj že nekaj časa ni mogel več sam komunicirati, prijazno je v njegovem imenu odgovoril sin Andrej. Zadnji javni intervju je dal za Mladino in po mojem spominu v njej tudi objavil svoje zadnje pismo bralca. Le malo pred tem, januarja 2018, je kljub težavam in dvomom, česa je še sposoben, poslal pisni intervju, ki sva ga z njim opravila s kolegico dr. Marto Verginello. Do zadnjega ga je dopolnjeval in se (samo)spraševal, ali je še zmožen odgovoriti na svoji intelektualni ravni. Bil je, brez dvoma, kot se boste lahko prepričali v naslednji številki Zgodovinskega časopisa.

Pleterski se je raziskovalno ukvarjal s številnimi temami, v ospredju so bile tri: slovensko nacionalno vprašanje od političnega formiranja do države, odnos med razrednim in nacionalnim ter vprašanje obeh večnacionalnih skupnosti, v katerih so Slovenci živeli, torej najprej Avstro-Ogrske in potem Jugoslavije. Izjemno so ga, tako znanstveno kot politično, angažirala tudi vprašanje notranjega razkola Slovencev, vprašanja narodnega izdajstva, kolaboracije, odpora in revolucije. Nikoli ni dvomil o razmerjih med njimi. A jih je v nasprotju s številnimi drugimi premišljeval tako z osebno izkušnjo kot globoko znanstveno analizo. »Za zdaj še suveren, a razdvojen, poševno stoječ stolp«, kot je v omenjenem intervjuju imenoval slovensko državnost po letu 1991, je bil po njegovem mnenju posledica »zgodovinskega zanikanja druge izmed treh v našem narodnem bitju dogodenih samoodločb« (prva je bila odločitev za Jugoslavijo leta 1917 oz. 1918 , druga odločitev za samostojno Slovenijo leta 1990 oz. 1991, op. p.), »torej tiste za svojo državnost v federativni novi Jugoslaviji leta 1943 (Kočevje, Jajce)«. To zanikanje se je, kot je zapisal, opiralo »na poševno razlago, da se je pri nas, namesto mednarodne druge svetovne vojne in protiokupatorske rezistence v njenem sklopu, dogajala nekakšna domača, državljanska vojna. Torej vojna med tako imenovanim protipartizanskim taborom in partizani. Ta tabor je našo državo sicer prepustil osvajalcem, a boj naj bi bil vseeno slovensko državljanski. Domobranci so pa vztrajno razglašali, da oni za Hitlerja na prizadetih tleh pobijajo tam navzoče zločinske bandite, oziroma ’tolovaje’.«

Osebni udarec zanj je bil, ko ga je Janez Janša leta 1993 obtožil, da je zadrževal osamosvajanje Slovenije, skupina osamosvojiteljev pa je poniglavo, v plastični vrečki, vrnila državna odlikovanja, ker je njega in dr. Ljuba Bavcona pred tem odlikoval predsednik Milan Kučan.

Pleterski se je po upokojitvi angažiral tudi politično in je razumevanje teh razmerij tako tudi ubesedil. Kot član Stanovnikovega predsedstva SRS je spisal besedilo o narodni pomiritvi, prvi politični tekst na to temo. Ki pa, kot je sam ugotavljal, ni imelo nobenega političnega učinka, čeprav ga je predsedstvo sprejelo in je imelo učinke tudi v cerkvenih krogih.

Pleterski je imel za svoje največje delo doktorsko disertacijo (Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo: politika na domačih tleh med vojno 1914–1918, ki je izšla leta 1971). Upravičeno je bil prepričan, da je vse njegovo nadaljnje delo izrastlo iz nje, tematsko, prostorsko in tudi časovno raziskovalno, a vse z mislijo, obrnjeno v prihodnost. Za knjigo si je prislužil naziv častnega doktorja univerze v Celovcu. Njegovo politično najbolj odmevno delo pa je bila knjiga Narodi, Jugoslavija, revolucija (v srbohrvaščini leta 1985, slovenščini 1986). Zanjo je, v turbulentnem začetku kulturnih, intelektualnih in političnih polemik, ki so vodile v razpad Jugoslavije, dobil Ninovo nagrado. Knjiga ga je »potisnila na politično dno«, kot se je izrazil, saj ga je, brez javne polemike, a po kuloarjih in prek medijev, napadel najbolj znani jugoslovanski zgodovinar dr. Branko Petranović, ki je tedaj že podlegal srbskemu nacionalizmu. Pleterski Jugoslavije ni dojemal zgolj teoretično. Skupaj s sinom jo je tudi prehodil, od Triglava do Vardarja.

Drugi politični in osebni udarec zanj je bil, ko ga je Janez Janša leta 1993 obtožil, da je zadrževal osamosvajanje Slovenije, skupina osamosvojiteljev pa je poniglavo, v plastični vrečki, vrnila državna odlikovanja, ker je njega in dr. Ljuba Bavcona pred tem odlikoval predsednik Milan Kučan. In to zaradi tega, ker je februarja 1987 javno kritiziral 57. številko Nove revije. Kritiziral jo je kot kritični intelektualec, ki je pred tem neprimerno globlje od piscev preučil slovensko in jugoslovansko narodno vprašanje. Ker kritizirani tekst ni upošteval pravice vseh narodov Jugoslavije do samoodločbe, ki so jo Slovenci zahtevali zase (isto hipokrizijo doživljamo danes!), in v bistvu posredno zagovarjal velikosrbski trialistični koncept Jugoslavije (ki je bil tudi predmet pogovorov slovenskih in srbskih razumnikov, op. p.). Pleterski je tudi opozoril, da lahko Italija po osamosvojitvi Slovenije zasede rapalsko mejo, kar se na srečo ni zgodilo. A ne zaradi premisleka tistih, ki so ga neusmiljeno napadali, pač pa po spletu mednarodnih in notranjeitalijanskih okoliščin. Naj povem odkrito. Moj prvi dvom je – ob tedaj splošnih simpatijah do nastajajočih novih političnih elit – nastal prav ob tej polemiki. Pokazale so, da razen vizije nacionalne države – če bo tako naneslo, zgolj tudi v obliki malo razširjene Kranjske – nimajo nobenega resnega premisleka, kaj s to državo sploh početi. Tedanji politični obračun s Pleterskim in današnje stanje to zgolj potrjujeta. »To, kar se je s slovensko državo, alias nacijo, pri nas po osamosvojitvi politično uveljavilo, je res brez nujne samozavesti,« je nekoč bridko zaključil.

Janko Pleterski je bil (poleg mojega pravega mentorja, dr. Dušana Nećaka) zgodovinar, ki je name najbolj vplival. Nekaj let je bil, v času, ko sem se raziskovalno oblikoval, kot predsednik sekcije za vprašanja zgodovinopisja Marksističnega centra CK ZKS tudi moj »šef«. Pod njim sem se naučil analizirati besedila in izražati svoje poglede ostro, a jasno, kultivirano in z argumenti. Stati za svojimi stališči, čeprav niso všečna. In sprejemati posledice za to. Prebrati med vrsticami, kar so avtorji (in še posebej politiki) povedali nezavedno. Pleterski, na primer, ni bral le slovenskih besedil znanstvenih tekstov, pač pa tudi njihove povzetke v tujih jezikih. Prav tu mi je večkrat nazorno pokazal, kaj hoče pisec povedati za domačo in kaj za tujo javnost. Če to vidiš v znanosti, je »branje« politikov otročje lahko. Bil je erudit z diplomatsko šolo, brez težav je predaval in razpravljal v nekaj jezikih, po potrebi preskakoval iz enega v drugega. Bom še enkrat odkrit. Vsi, ki so ga kritizirali, ne le novokomponirani šentflorjanski politiki, pač pa tudi kolegi iz stroke, niti približno niso dosegali ravni njegove razprave in argumentacije. Novomeška legenda, profesor Janko Jarc, je nekoč Bogdanu Osolniku dejal: »Če poznam Pleterskega? Na tisto, kar on napiše, lahko vzameš le še strup!« Naj končam z besedami, ki jih je izrekel v enem od intervjujev za Mladino: »Nekoč, ko sem bil mlad, sem morda bil revolucionar, sedaj sem star in vse življenje ne moreš biti revolucionar. Si pa lahko ves čas na strani svoje revolucije.« Janko, kjerkoli že si, ostani na strani svoje revolucije.