Embalažne vojne

Komunalna podjetja po vsej Sloveniji bijejo plat zvona. Na njihovih dvoriščih nastajajo kupi odpadne embalaže, ki je za to pooblaščena podjetja nočejo v celoti odvažati na predelavo. »Zaradi trenutnega stanja bi morali na vseh ravneh doneti alarmi,« ni do šale Janku Kramžarju, direktorju ljubljanske Snage. »Potrebno je interventno ukrepanje, da se prepreči okoljska katastrofa. Lahko se zgodi požar, lahko se nam zaredijo glodavci. Če se nam kaj od tega zgodi v našem Centru za ravnanje z odpadki, lahko to 50 občinam povzroči hude preglavice pri ravnanju z odpadki.«

Spomin na številne požare v obratih za ravnanje z odpadki v zadnjem času je še preveč svež, da bi nastalo situacijo jemali zlahka.

Težave prostega trga

Ko v trgovini kupite lonček z jogurtom Ljubljanskih mlekarn, ste s ceno, ki ste jo plačali, že plačali tudi to, da bo za ta lonček ustrezno poskrbljeno, ko ga boste odvrgli v zabojnik za odpadno embalažo. V Sloveniji, tako kot v celotni EU, namreč za ravnanje z odpadno embalažo velja tako imenovana »razširjena odgovornost proizvajalca«, po kateri morajo podjetja, ki dajejo embalažo na trg, poskrbeti tudi za njeno odstranitev. Gre za spoštovanje enega ključnih načel evropske okolje politike – onesnaževalec plača.

Podjetja seveda tega praviloma ne počno sama, temveč sklenejo pogodbo z družbo za ravnanje z odpadno embalažo, ki se s tem zaveže, da bo pri komunalnih podjetjih prevzela toliko odpadne embalaže, kot je je podjetje dalo na trg, in poskrbela za ustrezno obdelavo.

V Sloveniji je trenutno registriranih šest družb za ravnanje z odpadno embalažo. »Odkar se je na področju ravnanja z odpadno embalažo vzpostavila konkurenca, so težave,«pravi Sebastijan Zupanc, direktor Zbornice komunalnega gospodarstva. »Več kot je teh družb prihajalo na trg, večje so bile težave.«

Na eni strani se namreč družbe borijo za to, katera bo imela sklenjene pogodbe z več zavezanci in s tem večje prihodke, na drugi strani pa za to, kdo bo imel manj obveznosti do komunalnih podjetij in s tem stroškov. »Danes imamo šest družb za ravnanje z odpadno embalažo, ki se na trgu tepejo za zavezance in jih želijo privabiti s čim nižjo ceno. In ker imajo zato manj prihodkov, skušajo prevzemati tudi manj obveznosti.«

Onesnaževalec ne plača

Za težave pri ravnanju z odpadno embalažo je sicer v veliki meri odgovorna tudi država, ki se ji je pri uvajanju načela »onesnaževalec plača« na tem področju nekoliko zalomilo. Za ravnanje z odpadno embalažo morajo plačevati zgolj podjetja, ki dajo na trg več kot 15 ton embalaže na leto. Manjši »onesnaževalci« so torej plačila oproščeni, njihov delež naj bi z embalažnino pokrila večja podjetja.

A ti manjši onesnaževalci niso tako majhni, razlaga Sebastijan Zupanc. »Vinar, ki na leto proizvede 50 tisoč litrov vina in jih ustekleniči v buteljke, ni zavezanec za plačilo embalažnine.«

Meja 15 ton je postavljena občutno previsoko za vzdržnost sistema. Računsko sodišče je ugotovilo, da je od celotne količine embalaže, ki se vsako leto znajde na slovenskem tržišču, embalažnina plačana za manj kot polovico.

»Odkar se je na področju ravnanja z odpadno embalažo vzpostavila konkurenca, so težave.« – Sebastijan Zupanc, Zbornica komunalnega gospodarstva

Ministrstvo za okolje od družb za ravnanje z odpadki kljub temu zahteva, da poskrbijo za vso zbrano komunalno odpadno embalažo, tudi za tisto, za katero embalažnina ni bila plačana. Podjetju Interseroh se to ni zdelo pravično. In januarja mu je pritrdilo tudi upravno sodišče. Dolžno je poskrbeti le za tisto embalažo, za katero mu zavezanci plačajo.

»Na področju ravnanja z odpadno embalažo je v Sloveniji veliko anomalij in nedorečenosti,« pravi direktorica Interseroha Darja Figelj. »Zakon o varstvu okolja je popolnoma jasen – vsak onesnaževalec mora poskrbeti za ravnanje z odpadno embalažo, ki jo da na trg. V praksi pa imamo sistem, v katerem plačujejo zgolj nekateri, ministrstvo pa s prisilnimi ukrepi gospodarske družbe prisili v odvoz.«

Odločitev upravnega sodišča je pomenila, da so se druge družbe za ravnanje z odpadki znašle v neenakopravnem položaju z Interserohom. In tudi same napovedale, da bodo prevzele le toliko odpadkov, kolikor jim plačajo embalažnine.

V Sloveniji na leto pridelamo približno 90 tisoč ton komunalne odpadne embalaže. »Če družbe za ravnanje z odpadno embalažo dejansko prevzamejo le tisti del, za katerega je plačana embalažnina, bi to pomenilo, da nam bo na dvoriščih komunalnih podjetij do konca leta ostalo 40 tisoč ton,« opozarja Sebastijan Zupanc.

Negativna posledica pozitivnega

Kup odpadne embalaže se veča tudi pri Komunalnem podjetju Vrhnika, kjer so morali zaradi prostorskih omejitev najeti dodatne skladiščne zmogljivosti. »Bojimo se, da bodo informacije o zapletih pri ravnanju z odpadno embalažo občane demotivirale za pridno ločevanje odpadkov,« je zaskrbljena direktorica Brigita Šen Kreže.

Ironično je, da je prav vse bolj pridno ločevanje odpadkov eden glavnih razlogov za nastalo situacijo. »Pred leti težav s prevzemanjem embalaže ni bilo. Včasih je bilo zbrane zelo malo embalaže, znesek zbrane embalažnine pa je bil podoben današnjemu. S tem, ko se je okrepilo ločeno zbiranje odpadkov, so družbe za ravnanje z odpadno embalažo na slabšem, saj imajo več stroškov. Zdaj, ko se jim je zgodila še Kitajska, je nastala panika.«

Kitajska je lani ustavila uvoz odpadnih surovin iz drugih držav. Presežki so se začeli kopičiti po celotni Evropi. In pokazalo se je, da smo precej nebogljeni. »Namesto da bi šli odpadki v reciklažo, se je povečal naval na sežigalnice, s tem pa se je dvignila cena za sežig,« pravi Sebastijan Zupanc. »Še pred dobrim letom je bila cena 70 evrov za tono, danes avstrijske sežigalnice zaračunavajo že tudi 200 evrov za tono.« Strmoglavile so tudi cene odpadnih surovin. »Še pred dobrim letom se je tona odpadne folije prodajala po 100 evrov, danes je nihče ne vzame niti zastonj.«

Nujnost ukrepanja

Če bi družbe za ravnanje z odpadno embalažo prejemale plačilo za celotno količino embalaže, dane na trg, bi lahko trenutno krizo v mednarodnem okolju prebrodile, je prepričan Zupanc. Tako kot drugi sogovorniki zato zagovarja določitev nižje meje za plačevanje embalažnine in uvedbo pavšala za vse manjše proizvajalce, ki te meje ne dosegajo.

Vsaka nova obveznost za mala in srednja podjetja bo seveda na noge dvignila obrtno-podjetniško zbornico. To se je zgodilo že, ko je ministrstvo za okolje lani uvedlo obveznost poročanja o količini embalaže za vse poslovne subjekte. »Odločili smo se za vzpostavitev evidence vseh poslovnih subjektov, ki dajejo embalažo na trg, da bi lahko bolj poučeno odločali o morebitni spremembi meje za plačilo embalažnine,« pojasnjuje generalna direktorica direktorata za okolje Tanja Bolte.

Podlaga za določitev trenutno veljavne meje 15 ton ostaja skrivnost. »Ne vem, kako je bila določena trenutno veljavna meja. Nihče na ministrstvu v trenutni sestavi tega ne ve.«

»S tem, ko se je okrepilo ločeno zbiranje odpadkov, so družbe za ravnanje z odpadno embalažo na slabšem, saj imajo več stroškov.« – Brigita Šen Kreže, Komunalno podjetje Vrhnika

V prihodnosti je glede na njene napovedi pričakovati temeljito reformo sistema ravnanja z odpadno embalažo. »Aktivno si prizadevamo za prenovo zakona o varstvu okolja, v katerem nameravamo določiti, da so družbe za ravnanje z odpadno embalažo neprofitne.« Prav komercializacija dejavnosti je namreč po njenem mnenju eden osrednjih problemov.

Direktor Snage Janko Kramžar ob vprašanju o sistemskih rešitvah sistema ravnanja z odpadno embalažo postane nestrpen. »V tem trenutku se ne nameravam pogovarjati o sistemskih rešitvah področja ravnanja z odpadno embalažo, ampak zahtevam interventni odvoz tega materiala. Šele potem se lahko pogovarjamo o potrebnih spremembah. Ravno neskončni pogovori o sistemskih spremembah v prejšnjih letih so pripeljali do tega, da imamo spet opravka s kupi embalaže.«

Svari pred kolapsom sistema zbiranja odpadkov. »Ko odpadkov ne bom imel več kam odložiti, jih bom pripeljal pred ministrstvo ali pa pred vlado. Od države pričakujemo, da bo nemudoma naročila interventni odvoz, potem pa naknadno zahtevala povračilo stroškov od družb, ki bi za to morale poskrbeti.« 

Skrivno sito

Izginjanje vrednejših odpadkov

V podjetju Interseroh že dolgo časa opažajo, da na dvoriščih komunalnih podjetij pogosto prevzemajo vse prej kot lično odpadno embalažo. »Med odpadno embalažo najdemo pesek, odpadne gume, biološke odpadke, plenice, mrtve živali ...« pravi direktorica Darja Figelj. Sortirne analize, ki so jih izvajali skupaj z nacionalnim laboratorijem za zdravje, okolje in hrano, so pokazale, da odpadki, ki jih prevzamejo, v povprečju vsebujejo zgolj 30 odstotkov embalaže, primerne za reciklažo. »Imam veliko fotografij rumenih zabojnikov, v katerih je zbrana lepa embalaža, med katero je je veliko primerne za reciklažo. Mi pa pri komunalnih podjetjih praviloma prevzamemo že osiromašeno mešanico odpadkov. Kot bi bila vnaprej na hitro sortirana.« S sistemom je nekaj narobe, opozarja. »Vsebina zabojnikov za ločeno zbiranje embalaže ne ustreza sestavi odpadkov, ki jih prevzemamo pri komunalnih podjetjih. In zaradi netransparentnosti sistema, v katerem se sploh ne ve, kdo zbere koliko embalaže, sploh ne morem na nikogar pokazati s prstom.«