Ne v našem imenu!

Bernard Brščič, nekdanji sekretar v kabinetu Janeza Janše, sicer neutruden tviteraš in sovražnik vsega tujega in nekrščanskega, je te dni zapisal takole: »V soseščini se dogajajo same dobre stvari. Orban, Kurz, Salvini ... Samo Slovenija je na poti v 'usrano' luknjo.«

Ni popolnoma jasno, kaj je Brščič mislil z usrano luknjo, a njegov slavospev politikom iz sosednjih držav je kratkoviden. Viktor Orbán je avtoritaren populist, ki je z zlorabo demokracije in reformo volilnega sistema dosegel absolutno oblast. Sebastian Kurz je všečen mlad kancler, ki je zmagal na valovih protimigrantskega sovraštva, eden od njegovih prvih ukrepov pa je bil, da je z reformo socialne zakonodaje prizadel tudi otroke Slovencev, ki delajo v Avstriji. Vodja Lige in italijanski notranji minister Matteo Salvini bi nepredušno zaprl mejo, izjavil pa je tudi, da bi moral imeti milanski metro ločene vagone za domačine in tujce. Salvini je novodoben rasist, pri nemškem časniku Der Spiegel pa so zanj napisali, da je »navaden hujskač«. Iz te perspektive je Brščičeva luknja, v katero naj bi po volitvah padla Slovenija, otok svobode.

Seveda bi lahko Brščičev tvit podobno kot množico drugih internetnih neumnosti spregledali, a tovrstno razmišljanje lepo ponazarja idejo, ki se je dneve po volitvah razširila po Sloveniji. Na volitvah naj bi zmagala SDS, ki bi morala v duhu demokracije prevzeti oblast. V nasprotnem primeru naj bi bila volja volivcev izigrana, demokracija pa oškodovana, bili naj bi skratka na poti »v usrano luknjo«.

Celo nadškof Stanislav Zore je v svoji pridigi ob 110. letnici župnije na Viču in ob blagoslovu obnovljenih orgel dejal, da »z izključevanjem ne bo veselja in ustvarjalnosti v naši domovini«. Nadškof ni neposredno izjavil tistega, kar je mislil, to se ne bi spodobilo, a namignil je na domnevno izključevanje Janeza Janše, pravzaprav na odločitev večine parlamentarnih strank, ki z njim v vladi za zdaj ne nameravajo sodelovati. Vedno lucidnemu novinarju TV Slovenije Jožetu Možini se je ob nadškofovi misli zapisalo, da je »izločanje 200.000 volivcev netenje sovraštva v revolucionarni komunistični maniri«. Svoje so dodali še Zbor za republiko, Dimitrij Rupel, Ivan Štuhec, France Cukjati in množica drugih razumnikov, ki so se v javni izjavi vprašali, »od kod gospodu Šarcu spodbuda, da začne sestavljati vlado s strankami, ki so dosegle še slabše rezultate od njegovega, predvsem pa mnogo slabše od zmagovalca. Pojavljajo se domneve in ugibanja o poslušnosti vplivnim osebnostim in središčem zunaj volilnega tekmovanja.« Če pustimo ob strani politično preganjavico, je pomembno opomniti, da si vključevanje po volitvah želi politik, ki, če ne drugače, javno žali svoje kritike, zato uporablja svoje medije, Twitter račun, političnim konkurentom pa obeša udbaške in še kakšne druge priveske, če je treba, prireja tudi arhivsko gradivo in številke. Gre za človeka, ki ne prenese kritike, ki ga, kot bi dejal Kant, moti »javna uporaba lastnega uma«. Janša je enako deloval v opoziciji, enako v letih, ko je vladal.

V Sloveniji je v veljavi proporcionalni volilni sistem. Ta v nasprotju z večinskim ne favorizira tiste stranke, ki je dobila največ glasov. Namen proporcionalnega volilnega sistema je sorazmerno zastopanje različnih političnih interesov, tudi glasov manjšine. Morda je zato politični prostor zapletenejši, a volivci imajo možnost izbire. Večinski volilni sistem v svojem bistvu zanika enakost volilne pravice, saj po preštevanju glasov prihaja do nesorazmernosti med deležem glasov za posamezno stranko in deležem njej pripadajočih poslanskih mandatov. Mavričnost težavnih in nenačelnih koalicij je za demokracijo bolj prednost kot slabost.

Vse to bi moral vedeti tudi predsednik republike Borut Pahor, a obnaša se, kot da ustave sploh ni prebral.

Sprenevedavi predsednik

Pred volitvami je Borut Pahor molčal, ni pozval volivcev, naj se volitev udeležijo, ni pozval niti strank in kandidatov, naj ne uporabljajo sovražnega govora, naj bodo med predvolilno tekmo demokratični in dostojni. Zato pa je predsednik spregovoril takoj po volitvah. V intervjuju za Primorske novice je dejal, da bi bilo »zelo koristno, če bi zmagovalcu uspelo sestaviti vlado«. Neposredno je podprl Janeza Janšo, ni rekel samo, da ga bo predlagal za mandatarja, rekel je, da bi bila Janševa vlada koristna. »Alternativa bi tudi zaradi razdrobljenosti strank na nasprotnem polu terjala veliko več usklajevanja, potrpežljivosti in kompromisov. Pa tudi vodenje vlade bi bilo bolj zapleteno, kot bi želeli.« Nenavadno je, da so Pahorja, ki je vso svojo politično kariero razpredal o pomenu političnega dogovarjanja, kar naenkrat začeli motiti kompromisi. Še več, Pahor je sicer priznal, da se v Evropi pojavlja trend močnih političnih voditeljev, ki jih podpirajo nad demokracijo razočarani volivci, a »za razliko od tistih, ki navadno hitro sklepajo, da to vodi v avtoritarnost, nisem tako prepričan, da je to dvoje nujno povezano … zadržan sem do prikazov apokalipse v primeru, če močna politična osebnost prevzame vodenje vlade«. V tem primeru je močna politična osebnost seveda Janša. Na vprašanje, da pa vendar ni nujno dobro, da vladajo močni voditelji, je predsednik lakonično izjavil, »da v Sloveniji demokratične institucije niso krhke« – te naj bi torej zavarovale državo in njene državljane pred skušnjavami premočnega politika. Najprej je predsednik razpredal o pomanjkljivosti demokracij, ki jih zaznavajo volivci, nato pa hitro dodal, da so demokratične institucije dovolj močne za omejevanje možnosti zlorab. Kako so lahko dovolj močne, če ima demokracija pomanjkljivosti?

Ni narobe, da se je predsednik odločil, da bo mandat za sestavo vlade podelil Janši, narobe je, da je možnost njegove vlade kategorično podprl, vse druge različice naj bi bile slabe, hkrati pa je na očitke, zadržke, da vse to lahko pripelje do avtoritarne vladavine, odvrnil, da gre za pretiravanje. Kaj se je zgodilo z demokratičnimi institucijami na Madžarskem, ko je neka močna politična osebnost – sicer prijatelj in financer politično-medijskih projektov Janeza Janše – prevzela oblast, bi lahko Pahor izvedel vsaj v Bruslju, če že ne želi prebirati depeš iz Budimpešte.

Slovenska ustava v svojem 111. členu, kjer so opredeljene volitve predsednika vlade, jasno določa, »da predsednik republike po posvetovanju z vodji poslanskih skupin predloži državnemu zboru kandidata za predsednika vlade«. Pahor se je z Janšo sestal, preden je bil državni zbor konstituiran, svojo odločitev je napovedal, še preden bi se sestal z vodji drugih poslanskih skupin, kar tako, na hitro. Tako je Pahor, četudi gre za neuradne pogovore, ki pa so imeli svoj fototermin in izjavo za javnost, obšel ustavno določen postopek volitev predsednika vlade. To je storil že leta 2014, ko se je prav tako na hitro sestal z Mirom Cerarjem, a takrat je bil položaj drugačen, vprašanje izbire mandatarja ni bila težka naloga.

» Pahor širi čisto ideološko meglo, « j e ostra filozofinja Alenka Zupančič Žerdin. »Neko situacijo, neko odločitev o konkretni osebi, ovije v splošno razpravo, kaj je dobro za demokracijo in kaj ni. Naj predsednik države konkretno pove, jaz mislim, da je za demokracijo dobro, da nam vlada Janez Janša. Ne pa da razpreda o močnih voditeljih.« Filozofinja dodaja, da ni nič narobe z demokracijo, če obstajajo politiki, ki so sposobni uveljaviti svoj politični program, ki so samozavestni, ki se ne ozirajo samo na ankete javnega mnenja, ki ne zbirajo všečkov, ki so sposobni uveljaviti svojo vizijo in prepričanja. »Jasno pa je to nekaj drugega kot avtoritarno vladanje. In prva demokratična institucija, ki omejuje avtoritarno moč v politiki, je proporcionalni volilni sistem. Tudi predsednik republike mimo njega ne more, pa četudi govori, da moramo to demokratično varovalko v imenu domnevnih koristi za demokracijo in dobrih močnih voditeljev prekršiti. In reče, čeprav je ta varovalka delovala, mu podelim mandat.«

Predsednikovo nepotrebno navijaštvo govori zoper ustavno določeni proporcionalni volilni sistem, zoper ustavno logiko ideje o demokratičnem nadzoru oblasti.

Močni voditelji

Ni pa to edini Pahorjev greh, še bolj sprenevedajoča je njegova politična govorica o tem, da so »močni voditelji« nekaj dobrega. Kdo pa so močni voditelji? Ali predsednik misli na Nelsona Mandelo? Ali na Winstona Churchilla? Sta bila močna voditelja Helmut Kohl in François Mitterrand? Vladimir Putin in Viktor Orbán? Je močan Donald Trump?

»Močni voditelji za demokracijo niso nič dobrega in predsednik demokratične parlamentarne države tega ne bi smel izreči,« je do Pahorjevih izjav izrazito ostra antropologinja Svetlana Slapšak. »Močni voditelji so nevarni za demokracijo. Ravno omejevanje močnih je v vseh demokracijah, posrednih ali neposrednih, zelo pomembno, usmeriti, omejiti, kontrolirati moč, pa četudi je kdo zelo talentiran, zelo sposoben, vse to je osnovna naloga demokracije. Morda imamo v Sloveniji res demokratične institucije, ki kontrolirajo moč politikov, a naj bodo te še trše, kot so danes.« Gre torej za kontrolo osebnih ambicij, za kontrolo nepredvidljivosti človeka, ki je na oblasti. Stari Grki so prav zaradi tega poznali ostrakizem, t. i. črepinjske sodbe, ko so državljani Aten na lončene črepinje napisali ime tistega, ki naj bi bil premočen in nevaren njihovemu družbenemu redu. »Ostrakizma ne smemo razumeti kot nekaj nevarnega, četudi so ga kasneje opustili, razumeti ga moramo kot izločanje tistih, ki so nevarni za demokracijo, včasih so se na tem seznamu znašli najboljši,« pojasnjuje Svetlana Slapšak. Vsak človek pač ni primeren za vsako funkcijo, nekateri so dobri politiki, drugi so dobri vojaki. »Je bil Churchill močna politična osebnost? Seveda je bil, a bil je hkrati pošast za demokracijo, kar so pokazale volitve takoj po vojni. Churchill je bil dober za vojno, za demokracijo pač ne, bil je bolj strateg kot politik.«

Prva demokratična institucija, ki omejuje avtoritarno moč v politiki, je proporcionalni volilni sistem. Tudi predsednik republike mimo njega ne more.

Politična moč sama po sebi ni nekaj slabega, moč je lahko tudi avtoriteta, ki ne izvira iz avtoritarnosti, moč je lahko tudi zaupanje, ki izvira iz stabilnosti političnega sistema. Veliko politične moči je imel Janez Drnovšek, pa ni bil politik, ki bi vladal s prisilo. Hkrati pa je velika politična moč lahko tudi nekaj slabega, spomniti se je treba samo, kako jo je izkoriščal Richard Nixon, dokler ni bil prisiljen odstopiti, ali pa kako na drugi strani svoj vpliv v Sloveniji izkoriščajo politične stranke in kako je politika vdirala v vse družbene podsisteme. Prava politična moč bi morala nastajati zunaj strankarskih struktur, zunaj soban, kot je nekoč dejal France Bučar, »oligarhov, ki se med seboj dogovarjajo, kakšna bo prihodnost«.

Slavko Gaber je bil v časih Drnovškovih vlad minister za šolstvo. Danes, toliko let kasneje, pravi, da politik najprej potrebuje razum, kako vladati. »Od tod naprej se začnejo malo bolj pretanjene zgodbe. Ko začne politik voditi državo, ni nič narobe, da se ga v trenutku, ko se povampiri, kar ni samo lastnost politikov, omeji. Stara iznajdba angleške predstavniške demokracije so checks and balances, torej uteži in protiuteži, načelo delitve oblasti. Prav tako ni nič narobe, če ima neki premier dovolj sposobnosti, moči, da vodi vlado. A moč ne sme biti enaka sili, moč mora biti utemeljena na razumu.« Problem pa so seveda avtoritarnost, samovolja, tip vladavine, ki temelji na podrejanju, avtoriteta, ki izvira iz sile. »Moč upravljanja je del demokracije, sila je za demokracijo škodljiva. Na Madžarskem imam nekaj kolegov, eden izmed njih je bil minister za izobraževanje, ki je bil skupaj z ženo odpuščen samo zato, ker nista podpirala madžarskega premiera Orbána. To je primer vladavine s silo.« Je za Gabra Janez Janša močan voditelj? »Janševa politika, njegov politični pristop je preprost, uporablja vse mehanizme, ne glede na to, kakšni so, zato da uveljavi svoj interes. On je protototalitarec, ni nacist, ni fašist, je protototalitarec, zanj je dovoljeno vse, zato da lahko naredi tisto, kar misli, da je treba. Uporablja mehanizme, ki vsaj mejijo na silo, včasih so tudi nasilni. Njegova politika je tipično represivno oblastna.«

Janševa politika se tako ne razlikuje od politike drugih avtoritarnih populistov, vse od Trumpa pa do Putina. In ko so takšni voditelji izvoljeni, se jim je zelo težko upreti, tudi zato, ker, kot opozarja Rudi Rizman, »odpravljajo demokratične institucije nadzora«, morebiti počasi, a vseeno. Janša vse to počne že dolgo, zanika pomen pravosodnih organov, žali izobražence, v imenu resnice ustanavlja svoji stranki naklonjene medije. »Kadar govorimo o močnih voditeljih, moramo vendarle biti zelo previdni,« še opozarja Rizman, »težava je namreč v zgodovini. Vemo, kako hitro lahko demokracija pade, vemo, kako je ranljiva, vemo, kako lahko po demokratični poti na oblast pridejo totalitarni voditelji. Seveda v Sloveniji ni tako, kot je bilo v Nemčiji in Italiji pred drugo svetovno vojno, a poglejte naokoli, poglejte na Madžarsko, tudi na to, kolikšno podporo je na volitvah zbral Orbán. Pri nas na srečo ni tako hudo, Janšo je na volitvah podprlo zgolj 13 odstotkov vseh volilnih upravičencev. Njegov rezultat je bistveno slabši od Orbánovega.«

Pater familias

Vrnimo se k predsedniku Pahorju. Njegova izjava o močnih voditeljih in o tem, da bo podprl Janšo, je priprava javnosti na to, kar se bo dogajalo v parlamentu v naslednjih tednih.

Antropologinja Irena Šumi upravičeno opozarja, da se za občudovanjem močnih voditeljev skriva želja po patriarhalni oblasti. Kot pravi: »V Pahorjevi izjavi ne moremo prezreti avtoritarnih tendenc, obnovljene vere (in prakse) v patriarhalno oblast, še posebej v 'zahodnem' prostoru, ki so v desetletju po velikem globalnem finančnem zlomu doživele svoj predvidljivi vzpon. Celo med slovensko publiko, ki se ima za levičarsko, opažam glorifikacijo osebnosti in življenja maršala Tita. Argument je, da smo pod njim objektivno živeli bolje, prezira pa se dejstvo, da je bil tudi relativno prosvetljen jugoslovanski socializem, če nič drugega, skrajno intelektualno žaljiv.«

Irena Šumi opaža tudi vedno glasnejše panslovanske simpatije do Putina. Pa ne samo to. »Tudi neliberalni 'centristi' bi hoteli verjeti, da je kak Orbán kljub vsemu teatru absurda 'porihtal' svojo državo; da gre Poljski kljub nekam komično delujoči desni oblastni kliki 'ekonomsko dobro': tovrsten centrizem računa na zgodovinsko utrjeno poroko med avtokratom in oligarhijo.«

Dogaja se normalizacija patriarhalizma, močan voditelj v politiki pač ne more biti ženska, že nemška kanclerka Angela Merkel je zaznamovana kot stroga teta. Obstaja torej vera, da bo močan voditelj nekdo, ki bo udaril po mizi in rešil našo zmedo. »Sprega neopatriarhata in neoliberalizma kljub svojim predponam (neo) ni nič novega. Je kombinacija brezprogramskega, krvoločno democidnega pobega v idealizirano patriarhalno preteklost, ki je nikoli v resnici niti ni zares bilo, prinaša pa, v vedno bolj razločno absurdni 'ekonomski' igri, silne dobičke tistim, ki s tem sentimentom znajo manipulirati,« še dodaja Irena Šumi.

Tipičen predstavnik tovrstnega razmišljanja je podjetnik Joc Pečečnik. Malo pred volitvami je v intervjuju za Svet kapitala dejal, da je Slovenija sicer »top država«, da pa »potrebuje samo malo bolj avtoritarno vlado, ki bo državljanom postavila mejo demokracije«. Resnici na ljubo je treba pripisati, da ni samo Janša ta, ki naj bi predstavljal tistega, ki zna narediti red. Tudi Marjan Šarec pogosto reče, da je včasih treba udariti po mizi.

Potreba po uporu

Režiserka Ivana Djilas je nekoč živela v državi, kjer je vladal močni, avtoritarni politik Slobodan Milošević. Ko se je povzpel na oblast, ga dolgo časa ni nihče mogel odstraniti, bilo je prepozno, vpliv politike je bil povsod, nikomur te politike ni uspelo nadzirati, nihče je ni znal ali upal ustaviti, nekateri so bili tudi zaprti, drugi na skrivaj ubiti. Zato se Ivana Djilas danes boji močnih voditeljev. »Če že prilezejo do oblasti, je najpomembnejša kontrola moči,« trdi. »Kadar nadzor dobro deluje, kadar obstajajo močna opozicija, močno ustavno sodišče, neodvisni mediji, pa tudi zreli državljani, ki razumejo, kakšne so njihove pravice, ki ne dovolijo, da se jih ne sme jemati, še tako močen voditelj ni neomejen.« Dodajmo, da bi bilo prav, da za ravnotežje oblasti obstaja tudi močen, neodvisen predsednik republike. »Res je treba biti pazljiv, hitro se lahko pojavijo razmere, ko je politično moč težko odvzeti. A za vse to ne moremo kriviti samo politikov, oni zgolj izkoristijo našo priložnost, našo šibkost, lenobo, pasivnost, utrujenost, neznanje, neodzivnost. Naj ponovim, pred premočnimi voditelji nas lahko rešijo samo kontrola oblasti in zreli ljudje.«

Borut Pahor resnici na ljubo ni niti državnik niti zrel politik. Če bi bil, bi opozoril, da je politično motivirano netenje sovraštva nekaj zelo nevarnega. Bi s tem naredil napako? Bi po nepotrebnem posegel v volilno tekmo? Seveda ne, vprašanje širjenja sovražnosti je pomembnejše od predsednikovih političnih preferenc. Drugače od Pahorja razmišlja nemški predsednik Frank-Walter Steinmeier, ki je na začetku junija obsodil revitaliziranje nacističnih zločinov. Predsednik stranke AfD Alexander Gauland je dejal, da so »Hitler in nacisti samo ptičji drek v več kot tisoč let uspešni nemški zgodovini«. Predsednik Steinmeier je javno opozoril, da kdor relativizira nacistične zločine, seje novo sovraštvo.

Nič ni narobe, če ima neki premier dovolj sposobnosti, moči, da vodi vlado. A moč ne sme biti enaka sili, moč mora biti utemeljena na razumu.

Naj zapišemo še enkrat, Pahor ima vso pravico, da predlaga mandatarja za novo slovensko vlado. Če se je odločil, da je to Janez Janša, je to legitimno, kot je bilo pred leti legitimno, ko Janše za mandatarja ni želel predlagati nekdanji predsednik republike Danilo Türk. Predsednik republike je pri svojih odločitvah avtonomen in suveren. Nekaj drugega pa je, da favorizira svoj izbor, da prigovarja poslancem, koga naj potrdijo, da razpreda, o tem, da je najbolje za Slovenijo, da vlado sestavi »zmagovalec« volitev. Predsednik republike ne sme biti zagovornik katerekoli politične stranke, prav je, da ima svoje mnenje, ne sme pa biti pristranski, še posebej, kadar utemeljuje svojo odločitev, povezano z ustavnimi dolžnostmi.

Kar je storil Pahor, ni presenečenje. Enkrat je že pomagal sestaviti vlado Janezu Janši, to je bilo leta 2011, ko je po pogovoru z Zoranom Jankovićem presenetljivo sporočil, da njegova SD z zmagovalcem volitev ne bo šla v vladno koalicijo. Namesto Jankovića je potem vlado prevzel Janez Janša.

Zdaj želi Pahor Janši pomagati še enkrat. Nekaj nerazumljivega je v tej ljubezni.