Solidarnost proti sovraštvu

Kljub dvema referendumoma o pravicah gejev in lezbijk od leta 2012 je zadnja leta življenje skupnosti LGBTIQ+ v Sloveniji postalo znosno, normalno. Manj je bilo izpadov, napadov na geje in lezbijke, pripadniki skupnosti so tudi v javnosti začeli kazati svoja razmerja, skupnost je postajala vse bolj vidna. Sovražni govor v zadnjih mesecih pa je, žal, razmere občutno spremenil. Najprej se ni zgodilo nič, nato pa je vse več zlasti gejev začelo poročati o besednih in tudi fizičnih napadih nanje. Tako je 20-letni študent tik pred volitvami doživel napad starejšega moškega na avtobusu Ljubljanskega potniškega prometa; možak mu je napovedal, da prihaja čas obračuna. V ljubljanskem lokalu Parlament Pub so varnostniki najprej žalili, nato pa odstranili tuja državljana, ki sicer kot prostovoljca sodelujeta pri organizaciji ljubljanske Parade ponosa, pač zato, ker so iz njunega vedenja domnevno razbrali, da sta geja.

Treba se je vprašati, zakaj se je to zgodilo, zakaj so pripadniki manjšin istospolno usmerjenih znova postali žrtve teh ali onih sovražnih napadov. Zakaj postajajo žrtve tisti, ki naj bi bili drugačni? Kdo je poslal Svetlani Slapšak pismo z belim prahom? Kdo grozi športnikom zaradi napačnega priimka? Zakaj je nekdo po tem, ko je senat filozofske fakultete sprejel ukrep, ki vsaj na simbolni ravni omejuje diskriminacijo v jeziku, dekanu fakultete zagrozil s smrtjo?

Produkcija sovraštva je v zadnjih letih, kot je za portal Siol.net pravilno opozorila Barbara Rajgelj, organizirana, orkestrirana, finančno in medijsko podprta. Trditi, da nekoč ni bilo takšnih napadov, bi bilo sprenevedavo, profesorica dr. Vesna Leskovšek je na Shodu proti sovraštvu vztrajno in dolgo prebirala »jaro kačo« sovražnih napadov v zgodovini Slovenije, ki so segali vse od fizičnega napada na temnopolte športnike pa do organiziranega izgona romske družine.

Vendar se je v zadnjih letih zgodil preskok, ne samo zaradi družabnih omrežij in internetne anonimnosti, preskok je neposredno povzročila politika, ki v želji po večji avtoritarnosti išče grešne kozle. Živimo v državi, kjer ni nič posebnega, če pretendent za premierski položaj kritičnemu novinarju na spletu zabrusi, da je »buzerant«. In ko sovražnost postane nekaj normalnega znotraj spleta, postane normalna tudi zunaj njega. Boj proti sovraštvu je boj proti rasizmu, je boj za pravice manjšin, je boj za vse in vsakogar od nas. Solidarnost je vzajemna, solidarnost je tista, ki gradi skupnost.

Parada ponosa, ki bo letos potekala od 15. do 23. junija, tako ne bo zgolj zabava, temveč, kot je dejala Simona Muršec, predsednica društva, ki jo pripravlja, »protest«. Kar je logično, boj za človekove pravice namreč ni nikoli končan.

Če nam je vseeno za druge, se lahko ozremo naokoli. Na Hrvaškem so te dni različne civilne organizacije pod pokroviteljstvom katoliške cerkve zbrale več kot 377 tisoč podpisov za referendum proti istanbulski konvenciji, prvi evropski pogodbi, ki posebej obravnava nasilje nad ženskami in nasilje v družini. Ta konvencija naj bi, tako nasprotniki, na novo definirala spol in »grobo posegala v temeljne tradicionalne, kulturne, obče, identitetne in verske vrednote hrvaške družbe«.

Slovenija je konvencijo ratificirala leta 2015, a tudi pri nas so se pojavili zapisi, da je »istanbulska konvencija kukavičje jajce« gejevskega lobija. Zato bi se ji morala država odpovedati. In kaj je naslednji korak? Gremo tepst ženske?

Sprevodu Parade ponosa se seveda velja pridružiti. V soboto, 23. junija, bo ob 17. uri krenila z Metelkove po glavnih ulicah do mestnega jedra prestolnice.