Je dežela za begunce

Begunci so se na pot prek Sredozemskega morja odpravili že pred časom, iz improviziranih plovil pa so jih večji del sprva rešile italijanska mornarica in obalna straža ter trgovske ladje. Nato jih je prevzela ladja Aquarius, ki je v lasti francosko-nemške dobrodelne organizacije SOS Méditeranée. Nanjo se je vkrcalo 629 ljudi, od tega 11 nosečnic in 123 mladoletnikov iz Eritreje, Gane, Nigerije in Sudana. Toda ko so že verjeli, da so iz najhujšega, se je začelo novo trpljenje. Nič krivi so razgalili razdvojenost evropske politike in nečlovečnost populizma, ki se je odločil, da jih bo uporabil za zgled svoje ksenofobne politike.

Čeprav so jih rešili v italijanskih vodah, jih država ni želela sprejeti, notranji minister Matteo Salvini je razglasil, da Italija zapira pristanišča. Poteza je v skladu z retoriko sovraštva, na kateri je Salvinijeva stranka gradila predvolilno kampanjo. Zato pa je bil nekoliko presenetljivejši odziv sosednje Malte, katere premier Joseph Muscata – ta se ima sicer za liberalnega in naprednega politika – je sporočil, da niti ta država ne bo sprejela beguncev z Aquariusa.

Medtem ko sta se državi prepirali, katera ima prav, je humanitarno katastrofo preprečila vlada španskega socialista Pedra Sancheza, ki je sporočil, da bodo Aquarius in njegovi potniki zatočišče dobili v Španiji. »Naša odgovornost je pomagati, da se izognemo humanitarni katastrofi in tem ljudem zagotovimo varno izkrcanje, s tem pa uresničimo svoje človekoljubne zaveze,« je dejal Sanchez. Hkrati je Salvini v ustaljeni populistični maniri prek Twitterja italijansko zavrnitev beguncev označil za veliko zmago. »Izplačalo se je, da smo jasno in vljudno dvignili glas – to, česar italijanska vlada ni naredila že leta!«

Primer jasno kaže razlike v odnosu do beguncev med populisti in socialisti. Salvinijeva ključna utemeljitev je, da je Italija doslej sprejela več ljudi kakor druge evropske države. Toda statistika kaže, da velik del tujcev, ki tako motijo Italijane, ne prihaja iz tretjega sveta, temveč iz Romunije, Albanije, Ukrajine in Kitajske; migrantov iz teh držav je v Italiji blizu dva milijona. Precej manj je beguncev iz kriznih žarišč – kot so ljudje, ki jih je rešil Aquarius. Do zdaj je največ beguncev, ki so prišli v Evropo, našlo zatočišče v Grčiji, tam je nastanjenih približno milijon prišlekov, povečini iz Sirije, Afganistana, Iraka in Afrike. Res v Italiji biva približno 430 tisoč beguncev, toda čeprav je država v primerjavi s preostalo Evropo blizu kriznim žariščem, primat po številu na novo sprejetih ljudi, ki prihajajo čez Sredozemsko morje, zdaj prevzema Španija.

Drugače od Salvinija Sanchez pozna edino statistiko, ki jo je treba upoštevati v takšnih primerih – podatek, da se v morju med tretjim svetom in evropsko obljubljeno deželo na leto utopi od 3000 do 4000 ljudi. Od trenutka, ko je fotografija mrtvega sirskega fantiča Ajlana Kurdija pretresla svet, je v valovih končalo več kot 12 tisoč beguncev. Bilo bi jih še precej več, če ne bi bilo nevladnikov. Samo v prvi polovici lanskega leta so nevladne organizacije zaslužne za več kot 40 odstotkov življenj, rešenih v Sredozemlju.