Dialog namesto »rupture«

Nekdanji španski premier Mariano Rajoy – na začetku meseca mu je parlament zaradi obsežne korupcijske afere, v katero je bilo vpletenih 30 funkcionarjev in članov njegove Ljudske stranke, izglasoval nezaupnico – je zavračal vse pogovore s predstavniki Katalonije o samostojnosti te španske regije ali vsaj njeni večji vsebinski avtonomiji znotraj Španije, novi premier, socialist Pedro Sanchez, pa je ureditev njenega statusa navedel kot eno izmed prednostnih nalog svoje vlade.

Da je s socialistično vlado v Madridu zavel nov veter, je razbrati iz besed nove španske ministrice za ozemeljsko politiko in javni sektor Meritxell Batet. V soboto je v Barceloni dejala, da je reforma odnosov med Madridom in avtonomnimi pokrajinami »nujna, mogoča in zaželena«. Prvi korak za ureditev razmer je vzpostavitev političnega dialoga, za kar sta potrebna »zaupanje in lojalnost« med Madridom in Barcelono, je dodala. Po ministričinih besedah se je Madrid pripravljen pogovarjati o vsem, tudi o 45 zahtevah, ki jih je odstavljeni katalonski predsednik Carles Puigdemont naslovil na španske oblasti, in o katalonskem statutu o avtonomiji, ki so ga leta 2006 na referendumu že potrdili katalonski volivci.

Sanchez se je znašel v zagatnem položaju. Moral se bo »zahvaliti« katalonskim (in tudi baskovskim) strankam, ki so mu pomagale v parlamentu izglasovati nezaupnico Rajoyu. Brez njihovih (in Podemosovih) glasov mu ne bi uspelo. S predstavniki Kataloncev se bo moral usesti za mizo tudi zato, ker se zahteve po samostojni Kataloniji po decembrskih volitvah niso omehčale, saj so spet, sicer ne tako prepričljivo kot na prejšnjih volitvah, v nasprotju s pričakovanji Madrida slavile stranke, ki zagovarjajo ta projekt. Novi predsednik Katalonije Quim Torra, prisegel je istega dne kot Sanchez, je le ponovil besede predhodnika Carlesa Puigdemonta, da si bo »vlada prizadevala za oblikovanje samostojne države v obliki republike«. A je hkrati sprejel ponujeno roko Madrida: »Premier Pedro Sanchez, pogovarjajmo se, lotimo se tega vprašanja, tvegajmo, vi in mi.«

Sanchez se bo pogovarjal s predstavniki Katalonije, vendar zagotovo ne o njeni samostojnosti, saj tudi sam vztraja pri »nedeljivi enotnosti španske nacije«, določeni z ustavo. Da tudi poslanci njegove stranke večinoma nasprotujejo neodvisnosti Katalonije, so dokazali s podporo politiki prejšnjega premiera Rajoya do te regije. Sicer pa je Sanchezova vlada manjšinska, v 350-članskem parlamentu ima le 84 poslancev, premalo, da bi lahko, tudi če bi hotel, v Madridu uveljavil novo paradigmo pri določanju prihodnjega položaja Katalonije. Povedno je, da je njegov zunanji minister postal Josep Borrell, ki je še pred razpisom oktobrskega referenduma o samostojnosti Katalonije »grmel« proti tamkajšnjim separatistom.

O čem se Sanchez torej lahko pogovarja s Katalonci? Zagotovo le o rešitvah, ki predvidevajo obstanek Katalonije znotraj meja Španije, vendar takšnih, ki upoštevajo dve ključni zahtevi Kataloncev: avtonomijo na finančnem področju in priznanje Katalonije kot posebne nacije znotraj Španije. Ti dve reformi bi bilo mogoče udejanjiti v okviru revidiranega katalonskega statuta o avtonomiji, če ne bo njegovih »spornih« členov, kot leta 2010, znova »obrusilo« ustavno sodišče.