Pasji dnevi nekega novinarstva

Sestavljanje koalicije je dolgotrajen proces. Ne gre v dnevu ali dveh. Najprej se stranke dogovorijo o smernicah koalicijske pogodbe, potem pridejo na vrsto ekspertne komisije, vsaka koalicijska pogodba se potrdi še v organih posamezne stranke, ponekod o vstopu v koalicijo na internem glasovanju odločajo vsi člani stranke. Šele nato sledijo podpis, glasovanje o ministrih, prisega v parlamentu.

Janez Janša je za sestavo vlade leta 2004 potreboval dva meseca, prav toliko Miro Cerar leta 2014, pred več kot 20 leti se je Janez Drnovšek, ko je delal veliko koalicijo, pogajal tri mesece in pol. Položaj v parlamentu je bil zapleten, saj sta obe strani zatrjevali, da imata pravico do vladanja.

Tudi po tokratnih volitvah je podobno. Večina političnih strank s stranko SDS ne želi sodelovati, druge so si po številu poslancev izenačene. Marjan Šarec, ki bi rad prevzel slovensko vlado, je za zdaj miren, ne pretirava, ne tvita, sestaja se s predsedniki drugih strank, išče pot do skupne vlade. »Pogovori ves čas tečejo,« pravi. »Ni treba stopiti na plin, naj se mandat za sestavo vlade najprej podeli zmagovalcu, mi pa se pogovarjamo, ne sestavljamo koalicije, najprej naj se konstituira državni zbor, pa bomo videli.« Pragmatični nastop Marjana Šarca je nekaj, česar marsikdo ni pričakoval. Popolnoma drugače je drugje, v medijih, ki vsak dan poročajo o sestavljanju koalicije, o domnevnih tegobah in prepirih, ki menda pretresajo stranke.

Kaj smo že slišali te dni? Tik po volitvah se je poročalo, da Marjana Šarca zapuščajo poslanci, ki bi se radi pridružili Janezu Janši. Četica 13 poslancev Liste Marjana Šarca je ostala enotna. Potem so govorili, da se bo zgodil puč pri Karlu Erjavcu, napovedi se niso uresničile, Erjavca je na svetu stranke podprlo 44 od 57 prisotnih članov. Naslednji je bil na vrsti Miro Cerar, nekaterim poslancem SMC naj bi dišala koalicija z Janšo, drugi bi bili ministri, sicer se poslovijo od politike. Največji spor naj bi bil med Milanom Brglezom in Mirom Cerarjem, bivšim in domnevno prihodnjim predsednikom državnega zbora. Razpada SMC ni bilo. Nato je prišla na vrsto Alenka Bratušek, poročalo se je, da se je sestala z Janezom Janšo in da sta se dogovorila, da jo bo EPP v Evropi podprla pri ponovnem naskoku na komisarsko mesto. V Stranki AB so zanikali, da bi se pogovarjali o kakršnihkoli kadrovskih rešitvah, kaj šele o položaju evropske komisarke, s SDS naj bi bili govorili le po telefonu, pa še to je bil vljudnostni pogovor, podoben tistemu, ki ga je imel z Janšo Matjaž Han iz SD. Še kaj? Seveda, Pahor naj bi »prisilil« SD, da bo šla v koalicijo z Janezom Janšo, Levica pa bo v tem ali onem primeru že jutri razpadla. Samo SDS se dobro drži. Skratka, preveč informacij in premalo dejstev.

O vseh teh stvareh so tako ali drugače poročali mediji, TV Slovenija, POP TV in drugi, govorilo se je o ekskluzivnih informacijah, navajalo zaupne vire blizu vrha te ali one stranke. Nazadnje se kataklizmične napovedi niso uresničile. Razprava o prihodnjem političnem povezovanju se je štirinajst dni po volitvah šele začela. Trajala bo še nekaj časa. Zapisano ne pomeni, da bo pot do nove vlade lahka. Ne bo, ni nujno, da Janša ne bo uspešen, prav tako ni nujno, da ne bo uspelo Marjanu Šarcu. Izkušnja iz časov Zorana Jankovića nas uči, da so politična zavezništva krhka.

Niti dve uri ni minilo od zaprtja volišč, pa so mediji že širili informacijo, da bo poslanska skupina Stranke Marjana Šarca razpadla.

Histerično poročanje kaže na nekaj drugega. Kaže na neprofesionalnost dela novinarskega ceha. Vsi omenjeni »spini« so predvsem oblika propagande – gre za pristransko širjenje nepopolnih ali napačnih informacij s točno določenim namenom. »Spin doktorji« kličejo novinarje in širijo svojo razlago dogodkov. Recept je zelo preprost, užaljeni politik pokliče novinarje in pove, da je njegova stranka pred razpadom, potem pa na sestanku sveta te stranke govori, kaj pravijo mediji. Včasih to naredi kdo iz konkurenčne politične skupine, navadno tiste, o kateri mediji tako katastrofično ne poročajo. Pri čemer, treba je biti pošten, za širjenje nepreverjenih informacij niso krivi le novinarji in njihovi uredniki, v medijskem »breaking news« habitatu, kjer ni časa za razmišljanje, precej je kriva tudi politika, odločevalci, ki si želijo s takšnim načinom komuniciranja izboljšati podobo v javnosti. Za to, da s tem rušijo zaupanje v politiko, jim je vseeno. Težava je torej politični razred, ki so mu, kot so v času brexita zapisali v britanskem Independentu, »zahteve politike pomembnejše od dobrega vladanja«.

Takšno zrcalo bi morali mediji nastaviti politiki, ne da vstopijo v njen vlak brezumja.