»Plečnik ni vse, kar Slovenija potrebuje od arhitekture«

Prof. Matej Blenkuš je od oktobra lani dekan Fakultete za arhitekturo v Ljubljani. Bil je edini kandidat za ta položaj, kar ni presenetljivo, saj se arhitekti s projektiranjem ukvarjajo veliko raje kot z upravljanjem. A Blenkuš ni samo dekan in predavatelj, je tudi vodja uspešnega projektantskega podjetja abiro, v katerem je zaposlenih osem arhitektov.

Ljubljanska arhitekturna šola je nekoč v svetu uživala velik ugled. Je še vedno tako ali je vmes zaspala in postala marginalna? 

Ne bi rekel, da je zaspala. Mednarodno sodelovanje je vse živahnejše. Med drugim vsako leto gostimo tri do štiri tuje arhitekte, ki tu ostanejo teden do dva in se s študenti ukvarjajo z nekaj projekti. Marca je k nam prišel Tom Avermaete z nizozemske Tehniške univerze v Delftu, iz Helsinkov pride arhitektka Pia Ilonen, pogovarjamo se tudi, da bi prišel legendarni finski arhitekt Juhani Pallasmaa.

Zakaj so ta gostovanja tako kratka? Ker si daljših finančno ne morete privoščiti?

Jasno je, da moramo tuje predavatelje plačati. Štirinajstdnevni aranžma fakulteto stane 5000 do 7000 evrov na predavatelja. Seveda si želimo, da bi ostali dlje, a je to finančno in organizacijsko skoraj nemogoče. Prva ovira je že to, da univerza nima organiziranega sistema najema lastnih stanovanj, ki bi jih tujim predavateljem ponudila v začasno brezplačno rabo. Še večja ovira je habilitacijski postopek. Ko tuji predavatelj pride za teden dni na fakulteto, da vodi delavnico s študenti, vedno sodeluje tudi matični mentor, da študente skupaj ocenita. Da bi tuji predavatelj lahko ostal pol leta in bi po izteku tega obdobja lahko samostojno ocenil študente, bi ga morali spraviti skozi interni habilitacijski proces, ki pa je izjemno zamuden, traja lahko tudi štiri mesece. Sicer se ne sliši pretirano dolgo, a v procesih dogovarjanja, ki pogosto potekajo v zadnjem hipu, je štiri mesece zelo dolgo obdobje. Pa tudi z vidika prepoznavanja ugleda profesorjev in arhitektov, ki prihajajo k nam, je nekoliko nerodno, če jim kot pogoj najprej postavimo dejstvo, da se morajo pri nas habilitirati kot gostujoči predavatelji.

Kakšne so razmere na ljubljanski šoli v primerjavi s slovito švicarsko ETH ali z londonsko arhitekturno šolo AA?

To je tako, kot da bi saher torto primerjali z navadnim kolačkom. S temi šolami se preprosto ne moremo primerjati. ETH je sicer javna univerza, a sredstva zbira tudi s šolninami, londonska AA pa je popolnoma zasebna. Na razpolago ima vsaj desetkrat do 15-krat več sredstev na študenta, kot jih ima ljubljanska fakulteta, ki je skoraj povsem odvisna od proračunskih sredstev. Razmere za delo so zato pri nas občutno slabše. Večina opreme je tako dotrajana, da bi jo morali že zdavnaj odpisati. Risalnih miz ni dovolj za vse študente, tako da si jih morajo deliti. O robotskem rezalniku in 3D-tiskalniku lahko le sanjamo. Ni pa vse slabo. Naš kapital je prisotnost profesorjev na konzultacijah s študenti. Na Fakulteti za arhitekturo v Gradcu profesor na začetku semestra med študente razdeli naloge, opravi predavanja in na koncu semestra študente oceni, vse vaje in seminarje pa opravijo asistenti. Podobno je na številnih drugih arhitekturnih šolah v tujini. Na naši šoli profesorji vsakega študenta osebno poznajo, ga usmerjajo, spodbujajo, ko mu ne gre, skratka, ves čas študija dejavno spremljajo njegov napredek. Gre za tradicijo ljubljanske šole, ki izvira še iz Plečnikovih časov. Pri takšnem stalnem bedenju nad učenci so seveda tudi pasti, nevarno je, da začneš ustvarjati kopije samega sebe, se pravi, da učenci ne razvijejo lastnega arhitekturnega izraza, ampak reproducirajo učiteljevega.

Leta 2008 se je slovenski projektantski trg sesul. Kako ste krizo občutili v vašem biroju?

V času gospodarskega razcveta je bilo v abiroju zaposlenih 12 projektantov, dve leti po izbruhu krize pa le še trije. Reševalo nas je to, da smo prav v času krize prek javnega natečaja v delo dobili projekt Nordijskega centra Planica, ki nam je pet let zagotavljal razmeroma stabilno preživetje. Brez tega bi zelo težko preživeli oziroma bi morali ekipo tako rekoč izničiti. Po skoraj deset let trajajoči krizi, zaradi katere smo na domačem arhitekturnem prizorišču doživeli cenovni damping ter krčenje ali propad številnih projektantskih podjetij, se razmere vendarle izboljšujejo. Gradbeništvo je spet v vzponu, to pa pomeni več naročil za arhitekte. Več je javnih državnih natečajev, pa tudi na trgu je več povpraševanja po gradnji družinskih hiš in večstanovanjskih objektov.

Kaj je ostalo na pogorišču, potem ko je kriza odnesla vsa večja domača gradbena podjetja?

Preživel je Pomgrad, zelo hitro se krepi GH holding, obstaja še kopica manjših gradbenih podjetij, ki so nastala na pogorišču velikih. Poleg tega se formirajo inženiring gradbena podjetja, ki imajo precej lastnega kapitala iz drugih gospodarskih panog, na primer Gorenje Projekt in Kolektor Koling. Skratka, še imamo podjetja, ki znajo graditi. Večja težava je, da nimamo več lastnega gradbenega razvoja. Nihče več ne razvija novih betonskih polizdelkov in montažnih konstrukcij, propadle pa so tudi vse velike jeklarske delavnice. Če investitorju predlagaš ambicioznejšo jekleno konstrukcijo, ti bo pojasnil, da bi to šlo v Avstriji, pri nas pa ne. V šestdesetih in sedemdesetih letih je bilo slovensko gradbeništvo v svetovni špici. Poglejte, kako fantastične betonske konstrukcije sta delala Mihelič in Ravnikar. Danes pa capljamo za drugimi državami.

Med recesijo je v tujino odšlo veliko mladih slovenskih arhitektov ...

To je najbolj boleča posledica krize, veliko hujša od propada posameznih projektantskih podjetij. Od leta 2010 si je marsikateri nadarjeni diplomant ljubljanske fakultete poiskal delo v tujini. Največ jih je odšlo v Švico, Nemčijo, na Švedsko, Norveško, v Španijo. V drugih evropskih državah se gradbeništvo ni sesulo, zato je bilo ves čas krize dovolj dela za arhitekte.

Zakaj fakulteta za arhitekturo ne projektira za trg? S tem bi si lahko precej popravila finančni položaj in bi laže plačevala gostujoče predavatelje.

Zato, ker nam to prepoveduje zakon o graditvi objektov. Smo visokošolski zavod in ne gospodarska družba. A glede na številne turbulence na nepremičninskem, gradbenem in s tem tudi arhitekturnem trgu si tega v resnici niti ne želimo. Če bi na trgu nastopali kot projektant s številno ekipo inženirjev, bi nas minula kriza zaradi plačilne nediscipline pahnila v hudo finančno stisko, iz katere se ne bi izvili brez pomoči od zunaj. Drugi razlog, da ne nastopamo na trgu, je, da mora biti projektantsko podjetje za vsak projekt zavarovano in je dolžno jamčiti z lastnim kapitalom. Če bi kak investitor tožil fakulteto in bi bil s tožbo uspešen, bi ta strošek potencialno bremenil javna sredstva, to pa bi ne bilo samo negospodarno, ampak verjetno tudi v nasprotju z zakonom. Z vidika družbene škode je najbrž sprejemljiveje in ima manj posledic, če na trgu propade projektantsko podjetje, kot pa da bi v težave spravili fakulteto.

Magisterij iz arhitekture ste opravili v Helsinkih. Je finska arhitektura še tako napredna, kot je bila v petdesetih in šestdesetih letih, ko jo je zaznamoval Alvar Aalto?

Za podiplomski študij na Finskem se nisem odločil zaradi tega, kar je za finsko arhitekturo sicer značilno. Priznati moram, da sem imel prav zaradi Aaltovega slovesa precej izkrivljeno predstavo o finski arhitekturi. Vedeti morate, da Aalto ni tipičen finski arhitekt. Finski način gradnje je sistematiziran in zaradi kratke gradbene sezone večidel prefabriciran. Tamkajšnja stanovanjska gradnja je popolna v smislu zagotavljanja visoke kakovosti bivanja. Tudi urbanizem je perfekten, razdalje med objekti so dovolj velike, zunanje površine urejene, parkiranje zagotovljeno. Težava pa je, da je sodobna finska arhitektura prav zaradi te sistematiziranosti precej dolgočasna. Ne dopušča nedorečenosti in improvizacije. Aalto pa je bil človek, ki je arhitekturo gradil tako rekoč iz nič, bil je inovator in s tega vidika precej netipičen Finec. Enako tudi Sverre Fehn ni tipičen predstavnik norveške arhitekture. Žalostno za norveško arhitekturo je, da je večinoma prevzela nemški način, pri katerem arhitekt zasnuje zgolj idejo objekta in predpiše osnovne materiale, nato pa se na tenderju izbere izvajalec, ki projekt konča s svojo tehnologijo in svojimi detajli. Ekonomsko je tak način seveda smiseln, saj se odgovornost za vse morebitne napake v celoti skrči na izvajalca. Težava pa je, da izvajalci nočejo tvegati in uporabljajo standardizirane proizvode, zato so končni izdelki predvidljivi, monotoni in dolgočasni.

So pa tudi svetle izjeme. Ena takšnih je opera v Oslu, ki jo je podpisal biro Snøhetta.

Seveda so tudi na Norveškem izjeme, ki štrlijo iz povprečja. Ampak Snøhetta je enako netipična za norveško arhitekturo, kot je za Finsko netipičen Aalto. Ključna razlika med gradnjo v skandinavskih državah in Sloveniji ni v tem, ali imamo presežke in kako kakovostni so, razlika je v tako imenovani splošni oziroma povprečni arhitekturi. Pri nas je predvsem povprečje slabo. Za to niso krivi samo naročniki in izvajalci, ampak smo krivi tudi arhitekti. Naša gradbena in prostorska regulativa je zelo zavezujoča, hkrati pa ima velike luknje, ki dopuščajo izigravanje. Posledice so vidne na vsakem koraku. Nekoč so iz mestnega tkiva izstopale le najpomembnejše stavbe, stanovanjski in poslovni objekti so bili preprostejši. To načelo se ne spoštuje več. Na procese liberalnega individualizma, ki vlada ekonomiji, v prostorski kulturi in zakonodaji nismo bili pripravljeni. Obdobje kolektivnega upravljanja družbe in prostora, značilnega za čas socializma, je v naših predpisih, mentaliteti in obči praksi pustilo preveč svobode in ohlapnosti, da bi bili sposobni ohraniti razumna in družbeno pogojena prostorska ravnovesja in hierarhijo. Poleg tega Slovenci prav tekmujemo v samogradnji in barvni samopodobi, to se kaže tudi pri vedenju naročnikov pri precej večjih projektih in investicijah.

Vsaj pri barvi fasad bi občine gotovo lahko postavile jasna pravila.

Če boste vprašali občine, vam bodo v njih zatrdili, da imajo predpisana pravila in omejitve. Toda med pridobljenim gradbenim dovoljenjem in realizacijo objekta je ogromno odločitev, nad katerimi ni nobenega nadzora. Pri nas velja mentaliteta, da se pravila spoštujejo samo do točke, ko je gradbeno dovoljenje pridobljeno, od tam naprej pa velja popolna svoboda. Na teren lahko pošiljamo vojske inšpektorjev, a dvomim, da bi s tem kaj dosegli. Edina zares učinkovita metoda je likovna in arhitekturna kultura, vzgajana kot vrednota od rosnih let. Fincem, ki imajo privzgojeno likovno kulturo, prizidkarstvo niti na misel ne pride. V Sloveniji bi velik korak naprej naredili že s tem, da bi ustavno pravico do upravljanja prostora z lokalnih skupnosti prenesli na regije, kajti jasno je, da mini in mikro občine nimajo dovolj znanja, da bi lahko kompetentno odločale o posegih v prostor.

Nekoč so si v arhitekturnih združenjih izmišljevali alternativne oblike bivanja, zgradili so eksperimentalne bloke in nato spremljali, kako se stanovalci v njih počutijo. Tega poguma ni več.

Se strinjam. V Evropi pri večstanovanjski gradnji ta trenutek ne vidim nobene revolucionarne zamisli. Zadnji večji eksperiment so izpeljali sredi devetdesetih let na Nizozemskem, ko so bili zaradi velikega navala ekonomskih priseljencev prisiljeni graditi povsem nova mesta. To je bila predvsem socialna gradnja in manj gradnja za trg, zato so si lahko privoščili več eksperimentiranja. Težava v Sloveniji je, da celo državni stanovanjski sklad svoja stanovanja nazadnje vedno ponudi trgu. Če pa gradiš za trg, si prisiljen slediti okusu kupca, ki je v povprečju konservativen in nerad tvega. Nakup stanovanja vidi kot naložbo, ki jo je mogoče nekoč prodati, ne pa toliko kot izraz lastne želje po drugačnih, sodobnih oblikah prebivanja. To močno zavira razvoj večstanovanjske gradnje. Nobene želje ni več, da bi imeli bloki kakovostne skupne prostore. V očeh investitorjev je to nepotreben strošek. Nekaj, kar bi moralo biti samoumevno, saj prispeva h kakovosti bivanja, identiteti stanovalcev in pripadnosti skupnosti, se danes razume le kot luksuz.

Kakšna naročnica je država? Se pri javnih državnih natečajih v ospredje še vedno postavlja najnižja cena?

Državi je najpomembneje, da je projekt izvedljiv. Neznanke jo plašijo. Zato na natečajih praviloma izbira pragmatične rešitve. To seveda niso nujno slabe ali škodljive rešitve, prej bi rekel, da so anonimne, neizstopajoče, brez zanosa in ambicije spreminjati svet na boljše.

Kaj je razlog za ta pragmatizem?

Lahko je posledica slabih izkušenj z gradnjo kompleksnih stavb ali pa morda strahu državnih uradnikov, da bi z izbiro arhitekturno ambicioznejše rešitve presegli predvideni finančni in časovni okvir. Od sredine devetdesetih let, ko smo v Sloveniji ponovno začeli graditi, se je v kolektivnem spominu naročnikov nabralo toliko slabih praks in izkušenj, da nasprotujejo vsemu, kar vnaša tveganje. A tako arhitektura seveda stagnira. Na ministrstvu za kulturo bi se morali zavedati, da brez inovacij ni napredka. Čeprav je arhitektura uporabna dobrina, je hkrati tudi ena od najpomembnejših kulturnih identitet. Verjetno ni treba posebej poudarjati, kaj za kulturno tradicijo posameznih narodov pomenijo arhitekturni presežki, zgrajeni zadnjih tisoč let. Če nimaš arhitekture, nimaš kulture. Ne vem, ali se na ministrstvu kdo resno zaveda tega, da Plečnik ni vse, kar Slovenija potrebuje od arhitekture.

Se birojem sploh še izplača udeležba na javnih natečajih ali pa je to predraga vaja?

Finančno se gotovo ne izplača. Na natečaju za prenovo ljubljanske Drame je celotni nagradni sklad znašal slabih 40 tisoč evrov, finančni vložek vseh birojev, ki so se udeležili natečaja, pa ocenjujem na več kot 300 tisoč evrov. Razliko v znesku 260 tisoč evrov pokrivamo arhitekti sami – s svojimi neplačanimi nadurami, prekarnim delom in volonterstvom. Je pa hkrati tudi res, da je posel, ki ga dobiš prek javnega natečaja, praviloma finančno večji od posla, ki ga lahko dobiš na trgu. Poleg tega so javni natečaji tudi platforma, ki nam omogoča primerjavo s konkurenco.

Se je Ljubljana pod Jankovićevim županstvom izboljšala za vse ali samo za turiste?

V prvem mandatu je bila večina energije in naložb namenjena predvsem zaljšanju mestnega središča, javni prostor pa se je izrabljal kot sredstvo za kapitalski donos. Razumem, da je turizem v 21. stoletju temeljna gospodarska panoga Evrope in da je tekmovanje med evropskimi mesti kruto. Ljubljana je postala pomemben turistični cilj. To smo zdaj dosegli. Pomembni so koraki naprej. S postopnim vlaganjem v sistem ravnanja z odpadki, sistem P + R in obnovo kolesarskih poti k sreči občina vse bolj upošteva tudi potrebe občega prebivalstva. To je pomembno, kajti mesto čaka še ogromno nalog. Ena teh je poiskati način, kako v velikih stanovanjskih soseskah, kot so Fužine, ponovno vzpostaviti zavedanje o pomenu skupnega javnega prostora. Prebivalci teh sosesk ne bodo sami od sebe rešili vprašanja pomanjkanja parkirnih prostorov in otroških igrišč, pa tudi z ureditvijo varnih poti v šolo se ne bodo ukvarjali. Mesto je tisto, ki je dolžno začeti razpravo o teh zagatah.

Težava je, da so se parkovne površine v številnih ljubljanskih soseskah privatizirale in mesto z njimi ne more razpolagati.

Drži. A tudi za to obstaja rešitev. Območja, ki so nedvomno v skupnem javnem interesu, bi se lahko nacionalizirala, pri čemer ne mislim na brezplačno zaplembo, ampak na odkup parcel po pravični ceni. Če smo lahko nacionalizirali zemljišča za potrebe gradnje avtocest, jih verjetno lahko nacionaliziramo tudi za potrebe posodobitve in ureditve življenja v stanovanjskih soseskah.

Se vam zdi, da mestna uprava dovolj zavzeto brani javni prostor ali ga prehitro prepušča pohlepnim rokam kapitala?

Posledica zapiranja mestnih ulic za promet, ki je trenutno trend v evropskih mestih, tudi v Ljubljani, je komercalizacija javnega prostora. Nakupovalna ulica, ki smo jo nekoč videli v nakupovalnih središčih, kot je BTC, se zdaj seli na javne mestne površine. Mestna središča si zato postajajo vse bolj podobna. Še vedno pa so mesta, ki jim je kljub internacionalizaciji uspelo ohraniti primarni značaj. Eno takšnih je Talin.

Kakšen bi bil za vas idealen projekt?

Sanjam o naročniku, ki bi bil pripravljen zgraditi stanovanjsko sosesko, kakršne so gradili nekoč, se pravi, da bi bila stanovanja ravno prav velika, materiali izjemno preprosti, skoraj asketski in neizumetničeni ter vzdržni, objekt pa bi imel dovolj notranjih in tudi zunanjih skupnih prostorov. To bi bil naročnik, ki ga ne bi zanimala le stopnja pozidanosti parcele in kapitalski izplen, ampak predvsem kakovost bivanja, pa čeprav bi bil zaradi tega njegov dobiček manjši ali celo blizu ničle. Tak naročnik bi gradil razumno, predvsem pa z željo, da ljudem omogoči kakovostno življenje. To bi bil njegov »zaslužek«.