Spajanje narave in arhitekture

Odnos med naravo in arhitekturo je zapleten, včasih si narava in arhitektura celo nasprotujeta. Večji del zgodovine se je človek z gradnjo bivališč, torej z arhitekturo, skušal zavarovati pred nevarnostmi in tegobami, ki so mu pretile v naravi – pred mrazom, padavinami, vetrom, najrazličnejšimi plenilci … Arhitektura in z njo urbanizem sta v bistvu nasprotje narave, saj pomenita beg in zatočišče pred njo. A takoj ko so se ljudje osvobodili neposredne življenjske odvisnosti od narave – sprva je imela to možnost le družbena elita, od industrijske revolucije pa tudi nižji družbeni sloji –, so jo začeli pogrešati in jo, ukročeno, ponovno vključevati v svoje življenjsko okolje v obliki vrtov, zelenih atrijev, parkov, drevoredov in drugih zelenih površin. Prastara je tudi navada, da skušamo domove olepšati in popestriti z rastlinjem, na primer okrasnim cvetjem, ali pa vsaj z motivi, povzetimi iz narave, na okrasju, poslikavah, tapetah … Zadnja desetletja pa obstaja težnja, da bi naravo čim bolj vključili tudi v arhitekturo samo, jo z zgradbami čim bolj integrirali. V vedno bolj tehnicističnem bivalnem prostoru ter zaradi vse večjih in gosteje poseljenih urbanih okolij je potreba po tem vedno večja.

O naravi kot rešitvi za prenatrpana in umazana mesta industrijske revolucije je precej govorila že funkcionalistična arhitekturno-urbanistična misel, vendar je njena paradigmatska zamisel o »bloku sredi zelenja« pravzaprav poosebljala ločnico med naravo in stavbo. Hkrati je predvidene obsežne parke v soseskah v praksi prepogosto nadomestil park-ing. Nič bolje ni bilo z zamislijo o »vrtnem mestu«, ki se je izjalovila v razpršeno predmestno poselitev potratno nizke gostote, s katero so uničili ogromne naravne površine in pri kateri je nujna obsežna avtomobilska infrastruktura.

Miselnost se je postopoma spremenila s kritiko znotraj funkcionalističnega gibanja v povojnem času, ko so začeli arhitekti in urbanisti povzemati nekatera oblikovna načela iz narave, na primer z drobljenjem velikih in geometrijsko pravilnih stavbnih mas na osnovne celice oziroma module, organizirane v nekem redu ali strukturi (strukturalizem), ali z združevanjem stavb v večje, na videz rastoče organizme (metabolistična arhitektura). S tem je bilo vse več priložnosti tudi za dejansko vključevanje narave v arhitekturo. Znamenit primer iz tujine je stanovanjski kompleks Habitat 67 v Montrealu v Kanadi, ki ga je izraelsko-kanadski arhitekt Moshe Safdie zasnoval za Svetovno razstavo in naj bi ponazarjal sodobne načine lotevanja stanovanjske gradnje. Modularne betonske enote so v njem povezane v različne prostorske kompozicije, s čimer nastanejo raznoliki, individualno prilagojeni stanovanjski tlorisi. Vsa stanovanja imajo na strehah modulov terase, ki so jih stanovalci bujno ozelenili, tako da kompleks deluje kot nenavadna abstraktna skulptura ali hibrid med stavbo in poraščeno naravno vzpetino. Odmev te arhitekturne smeri so tudi ljubljanske Koseze, ki jih je zasnoval arhitekt Viktor Pust in kjer so na znamenitih terasnih blokih izpostavljena korita za rože, ki jih, skupaj z obsežnimi terasami, stanovalci s pridom uporabljajo, tako da so Koseze prav zaradi obilice zelenja ena od kakovostnejših sosesk v Ljubljani.

Ni nenavadno, da je zamisel o spajanju narave z arhitekturo postala splošno relevantna z nastopom alternativnih družbenih gibanj v drugi polovici 20. stoletja, ki so med drugim spodbudila rast ekološke zavesti. Eden od pomembnejših predstavnikov tega obdobja je pri nas dobro znani mnogostranski umetnik Hundertwasser, enfant terrible avstrijske arhitekturne scene. Njegove nenavadno pisane stavbe na Dunaju in drugod že od dograditve v osemdesetih letih burijo duhove kritikov in obenem privabljajo trume turistov. Poleg neortodoksne barvitosti in zanikanja pravokotnosti (ravna niso niti tla) je osrednja prvina njegove arhitekturne filozofije prav zelenje: intenzivno ozelenjene so strehe in terase, drevesa rastejo celo skozi okna, izhajajoč iz koncepta »dreves podnajemnikov« (Baummieter), ki jim oddajamo približno kvadratni meter stanovanja, ona pa ga odplačujejo s protiuslugami – kisikom, senco, izboljšano klimo. Sajenje dreves na stavbah naj bi bilo celo naša dolžnost, saj smo jih z urbanizacijo izgnali iz njihovega naravnega okolja.

Pri nas manj znan pa je mednarodno uveljavljeni arhitekt argentinskega rodu Emilio Ambasz, ki ga nekateri omenjajo celo kot očeta zelene arhitekture. Integracija narave in arhitekture je osrednja tema njegovega opusa, v katerem uveljavlja koncept »zelenega čez sivo«, torej vključevanje zelenja v zgradbe z ozelenjenimi terasami, zelenimi fasadami in atriji ter spajanje stavb z okoliškim terenom – pri tem gre za posebno smer topografske arhitekture, ki si zasluži obravnavo v ločenem članku. Med njegova najbolj prepoznavna dela sodi upravna stavba v Fukuoki na Japonskem, ki se z gosto poraščenimi terasami prilagodi sosednjemu javnemu parku. Ambasz je kritičen do modernističnega odpora proti ornamentiranju stavb – ornament v njegovi arhitekturi nadomesti zelenje, ki pa ima tudi praktično ekološko funkcijo. Njegova vizija prihodnosti so gosto pozidana mesta, v katerih je hkrati zadoščeno potrebi po grajenem zavetju in čustveni potrebi po zelenih prostorih in v katerih bi lahko vedno odprli vrata in stopili na vrt, ne glede na to, kako visoko v stavbi bi bilo naše stanovanje.

Ambaszeva vizija že postaja resničnost v nekaterih azijskih velemestih, sploh tistih z zelo vlažnim in vročim podnebjem. Med njimi prednjači Singapur, kjer so prav podnebne razmere ter pomanjkanje fizičnega prostora, zaradi katerega se gradi v višino, vodili v razvoj tehnološko dovršenih sistemov ozelenjevanja stavb. Med vodilne tamkajšnje arhitekte, sploh na teoretski ravni, sodi Ken Yeang, avtor več knjig in člankov o bioklimatski gradnji in »zelenih nebotičnikih«. Posebej velja omeniti singapurski biro WOHA, ki je prejel več nagrad za zelene stavbe. V njegovem hotelu Parkroyal on Pickering so vsi skupni prostori prepredeni z bujnim tropskim rastlinjem, stekleni kubusi hotelskih sob so obdani z ozelenjenimi balkoni, pritličje pa je urejeno kot javni park. Poslovno-hotelska stolpnica Oasia Hotel Downtown, prav tako v Singapurju, pa je oblečena v kovinske mreže, po katerih rastejo plezalke; kontrast med rdeče pobarvanimi mrežami in zeleno barvo rastlinja stavbo še dodatno razločuje od bolj vsakdanjih steklenih stolpnic v okolici. Poleg tega ima vsak program v višjih nadstropjih stolpnice svoje navidezno »pritličje« – etažo, ki je odprta navzven in s tem prepišna ter ozelenjena, kar ustvarja ugodno mikroklimo za javne prostore, namenjene druženju in interakciji. Pomemben cilj biroja WOHA je prav ustvarjanje naravne ventilacije v stavbah, saj je v povezavi z ozelenitvijo to dobra in poceni alternativa umetni klimatizaciji in nepredušnemu zapiranju notranjih prostorov, ki sta v vlažnem singapurskem podnebju sicer nujna.

Čeprav so podnebne razmere pomemben razlog za integracijo zelenja v stavbe, se takšne stavbe pojavljajo tudi v vremensko precej drugačnem evropskem prostoru. V frankfurtski stolpnici, v kateri ima sedež Commerzbank in jo je zasnoval angleški arhitekt Norman Foster, imajo večnadstropne notranje atrije z vrtovi, namenjene družabnim prostorom za zaposlene. Morda najekstremnejši primer pa sta stanovanjska stolpiča Bosco Verticale italijanskega arhitekta Stefana Boerija v Milanu. Že ime razkriva, da gre dejansko za vertikalni gozd, saj sta stavbi obdani z balkoni z vgrajenimi večjimi koriti, iz katerih rastejo drevesa. Tako ima vsako stanovanje sproščujoč razgled v drevesne krošnje, ki obenem ščitijo notranjost pred sončno pripeko, zadržujejo vlago, privabljajo ptice …

Našteti pozitivni učinki z naravo integriranih stavb so znani, drugi vidik pa so tehnološke možnosti za izvedbo takšnih stavb. Še pred nekaj desetletji so bili načini vključevanja ozelenitve v zgradbe precej omejeni: lahko so rastline posadili v cvetlična korita ali pa so stavbe obrasle plezalke – v spomin si lahko prikličemo romantične, v bršljan ovite primorske hišice ali s pelargonijami okrašene balkone na Gorenjskem. Zaradi preprostosti in praktičnosti sta oba načina še vedno zanimiva. Nove možnosti pa je ponudil razvoj ravnih streh, ki omogoča, da na njihovi površini posadimo travo in drugo rastlinje in jih s tem vizualno olepšamo ali celo izkoristimo kot funkcionalno zeleno površino. Čeprav je do njih marsikdo še danes skeptičen, je tehnologija gradnje ravnih streh dovolj napredovala, nujni pogoji pa so kakovostna vgradnja, raba pravih materialov ter predhodno testiranje neprepustnosti za vodo; iskanje bližnjic se tu hitro maščuje. Obstajajo tudi sistemi, kjer z vgradnjo elektroprevodne mreže omogočimo natančno lociranje mesta morebitnega zamakanja. Zaradi cenovne ugodnosti in preprostejšega vzdrževanja so zadnja leta priljubljene predvsem ekstenzivne strehe, po katerih se posadijo lišaji in mahovi, ki za rast ne potrebujejo veliko vode in jim zadošča tanjši, nekaj centimetrov debel zemeljski sloj. Intenzivno ozelenjene strehe so bolj priljubljene, nanje pa se lahko posadi navadna trava ali različne mešanice zelišč in cvetic, pri zadostni debelini substrata pa tudi grmovnice ali celo manjša drevesa. Tako lahko oblikujemo zelo prijetne zunanje ambiente na strehah stavb v samih mestnih središčih. Prednost zelenih streh je zadrževanje vode, ki izboljšuje mikroklimo v mestih ter olajša obremenitev padavinske kanalizacije ob nalivih. Strešni vrtovi so že več let pravi hit v številnih velemestih, kjer jih nameščajo na strehe poslovnih stolpnic, stanovanjskih blokov … Nekoliko novejša tehnologija so sistemi zelenih sten oziroma fasad. Njihova posebnost je, da iz vertikalne ploskve namesto navadnih plezalk (bršljan, trta in podobno) rastejo rastline, ki sicer uspevajo na ravnem. Zemeljski substrat je namreč vstavljen v tkanino z žepi ali satovje, zaliva pa se skozi integrirane cevke. Zanimiva takšna stena je bila postavljena v ameriškem paviljonu na razstavi Expo 2015 v Milanu, iz nje je rasla raznovrstna zelenjava (solata, zelje, jajčevci, paradižnik, zelišča …). Precej poenostavljeno izvedenko smo lahko lani gledali v informacijskem paviljonu Zelene prestolnice Evrope pred ljubljanskim Magistratom, sicer pa sistemi zelenih sten v Sloveniji še niso zelo razširjeni.

Ključna razloga za to sta verjetno razmeroma visoka cena in zahtevno ter drago vzdrževanje. Nasploh je težava vključevanja zelenja v stavbe to, da gre za element, ki z gradbeno-tehničnega vidika ni nujno potreben in s tem pomeni dodaten strošek oziroma nadstandard. Arhitekti lahko vse naštete tehnološke možnosti uporabimo le, ko imamo za to dovzetnega naročnika. Že iz opisanih primerov je razvidno, da je tehnološko naprednejše vključevanje zelenja še vedno stvar veljave, saj gre večinoma za luksuzne hotelske, stanovanjske ali poslovne stavbe. Vendar se kljub občudovanju, ki so ga navadno deležni projekti z obilico zelenja, v praksi ne izkoristijo niti ugodnejše možnosti (že omenjeni korita in plezalke), saj obstaja veliko banalno-praktičnih predsodkov in zadržkov: rastlinje privablja mrčes, plezalke uničujejo fasado … Navsezadnje je eden od najpreprostejših in najcenejših načinov ozelenitve stavb to, da izkoristimo balkon, ki ga ima skoraj vsako stanovanje – pa vendar so v Sloveniji balkoni prej odlagališča za kramo (če jih lastniki že niso brezobzirno zazidali) kot pa bohotni urbani vrtovi. Ločnica med arhitekturo in naravo v glavah torej še vedno obstaja. Obenem se je treba zavedati, da v stavbe integrirano zelenje ne more nadomestiti parkov in drugih urbanih zelenih površin, še manj pa pravo naravno okolje. Vendar lahko občutno izboljša življenjsko okolje v mestih, ki bodo tudi zaradi trajnostnih vidikov vedno gosteje poseljena.