»Vsak vrt je po desetih letih zrel za prenovo«

Slovenci smo navdušeni vrtnarji in ljubitelji urejenih vrtov. A pri tem delamo tudi napake. Ena od klasičnih je, da sadike kupujemo z očmi, namesto po sortah in odpornosti. »Prej bomo kupili rastlino, ki je ob nakupu videti lepo, ki je lepo raščena in ima lepo listje, kot pa se vprašali, ali je takšna samo zaradi tega, ker je hitro zrasla zaradi gnojil in ali je rasla primerno dolgo ob primerni oskrbi,« pravi Katja Bleiweis Strgar, vodja vrtnega centra Pro Horto Strgar. Podjetje je že leta 1968 ustanovil Jože Strgar, takrat še obrtnik, pozneje pa župan Ljubljane. Drevesnica, ki jo je zasnoval v Črnučah, je še danes edina velika drevesnica v Ljubljani z lastno proizvodnjo rastlin. Tradicijo nadaljujeta Strgarjev sin Andrej, krajinski arhitekt in zapriseženi sodni cenilec hortikulturne stroke, in njegova žena Katja, ki je po poklicu sicer geologinja, a v podjetju dela že 27 let, tako da ima veliko praktičnih izkušenj. Po njenem mnenju največje napake pri urejanju vrtov izhajajo iz prepričanja Slovencev, da vse znamo sami. »Urejanja vrtov se večinoma lotevajo brez načrta, nekako tako: tam bo trava, tam bomo nekaj zasadili, tam bo lopa, tam pa drevo za senco. Potem se lotijo nakupa rastlin po načelu ‘ta mi je všeč’. Brez pomisleka, kakšna bo ta rastlina čez pet let.«

»Nakupovanje z očmi je zelo drago in na dolgi rok povzroča veliko slabe volje zaradi propada rastlin, zahtevnega vzdrževanja in v splošnem neprimernosti rastlin za mikrolokacijo in podnebje, da o povzročanju vizualnega kaosa in barvne nervoznosti sploh ne govorim,« pravi Andreja Kalan Lovšin, krajinska arhitektka v Arboretumu Volčji Potok. Ena od večjih neumnosti je ograjevanje vrtov, in to celo ne glede na mikrolokacijo in krajinsko identiteto prostora. »To povzroča razvrednotenje krajine, hkrati pa pomeni nelogično visoko naložbo, še zlasti na velikih vrtovih, kjer je poglede smiselno usmerjati v odprto krajino, ne pa jih blokirati z zeleno steno.« Nerazgledanost se kaže tudi v rabi sredozemskih rastlin v notranjosti Slovenije in celo v alpskem svetu pa z rabo potencialno invazivnih rastlin, ki močno podražijo vzdrževanje in so zaradi njih potrebni dodatni vzdrževalni posegi.

Slovenci rastline pogosto kupujemo v vrtnih centrih velikih trgovskih verig, kjer ni usposobljenih svetovalcev, ki bi nam svetovali. »Kupujejo nekakovostne rastline, pripeljane iz drevesnic z množično in zelo hitro pridelavo rastlin, ki so pregnojene samo zato, da so ob nakupu videti lepo, nimajo pa notranje kakovosti. Od tod tudi veliko bolezni in škodljivcev, ki so bili v zadnjem času uvoženi iz azijskih držav in pri nas nimajo naravnih sovražnikov,« pravi Strgarjeva. Svetuje, da rastline kupujemo izključno v priznanih vrtnih centrih, ki jih pridelujejo sami, ali pa jih uvozijo iz priznanih evropskih drevesnic, kjer je mogoča sledljivost rastlin.

Zadnja leta so zelo priljubljene eksotične rastline, tudi takšne, ki jih zaradi podnebnih razmer nekoč pri nas ni bilo. »Opažam, da ljudje veliko kupujejo rastline, ki niso primerne za naše podnebje, na primer rastline, uvožene iz Toskane, kjer je na stotine drevesnic, pri čemer ne pomislijo, kaj bo s temi rastlinami čez zimo in kam jih bodo spravili. Enaka težava so sredozemske rastline – limonovci, pomarančevci, oleandri. Če nimajo primernega prostora za shranjevanje čez zimo, naj jih ne kupujejo. Naj se ne jezijo, če domači vrtni centri in drevesnice zavrnejo možnost prezimovanja v svojih rastlinjakih.« Številni kupujejo rastline, ne da bi prej pomislili, ali te sploh sodijo na vrt in kakšen bo njihov videz čez nekaj let. »Potem pa take rastline, predvsem drevesa, neprimerno obrezujejo in iz lepih dreves delajo spačke,« se jezi Strgarjeva.

Obe sogovornici opozarjata, da je v Sloveniji preveč podnebno neustreznih rastlin. Podnebje se resda spreminja, toda zime so še vedno nepredvidljive in vremenski ekstremi vse večji. Poleg tega pretirano vnašanje eksotov v okolje briše tipično regionalno identiteto in s tem kulturno siromaši podobo krajine. »Nisem privrženka prevelike globalizacije. Saditi bi morali rastline, ki so primerne za naše okolje in večinoma izvirajo iz našega okolja oziroma so bile že davno prinesene v Evropo in so se tu dobro obnesle,« pravi Strgarjeva.

Kakšne so lahko posledice pretiranega vnašanja tujerodnih rastlin, vidimo na primeru japonskega dresnika, ki se nenadzorovano zarašča po Sloveniji in ga je zelo težko izkoreniniti, spodriva pa tudi avtohtone rastline. Takšna tujka sta še bambus, ki se zelo hitro nenadzorovano razraste, in andska smreka, ki prav tako ni primerna za naše okolje. Najboljše je torej saditi avtohtone rastline, ker pa je njihov izbor za rabo na vrtu skromen, si poklicni vrtnarji in krajinski arhitekti pomagajo s preverjenimi hortikulturnimi sortami.

Tako kot na drugih področjih tudi pri urejanju vrtov obstajajo modne smernice, na primer angleški vrt, peščeni vrt, japonski vrt ... Toda smernice se ne spreminjajo hitro, saj se tudi vrtovi ne spreminjajo hitro. »Da vrt zaživi v popolnosti, je potrebnih vsaj pet let, tudi če sadimo samo velike rastline,« pravi Strgarjeva. Najlepši se ji zdijo vrtovi, urejeni skladno z okolico in hišo. »Pa naj gre za kmečki vrt ob kmečki hiši ali sodoben minimalistični vrt ob sodobni hiši. V vrtu je pomembno skladje vseh elementov – živih in neživih: rastlin, lesa, kamna in objektov. Ob neko alpsko ali kmečko hišo gotovo ne sodi minimalistično urejen vrt s strogo obrezanimi rastlinami ali celo na kvadrat ali piramido gojenimi drevesi.«

Vrtovi so vedno ogledalo časa, v katerem so nastali. »Današnji vrtovi ob stanovanjskih hišah so v povprečju veliko manjši, kot so bili nekoč, saj imajo lastniki precej manj časa za vzdrževanje, kot so ga imeli še pred dvajsetimi leti,« pravi Lovšinova. Krajinski arhitekt se mora temu prilagajati. »Krajinski arhitekti spremljamo novosti in sodobne smernice pri načrtovanju in oblikovanju parkov in vrtov.« Poudarja, da smernice pri oblikovanju vrtov niso samo nekaj sezonskega. »Še največ modnih trendov, predvsem barvnih, je zaslediti pri balkonskem cvetju. Letos je najbolj priljubljena rumeno-vijoličasta barvna kombinacija.«

Krajinski arhitekti načrte izdelajo skladno s prostorskimi, lokalnimi in topografskimi značilnostmi, pa seveda tudi skladno s potrebami in željami uporabnika vrta. »Pri načrtovanju sodobnih vrtov se veliko uporablja pesek v vseh barvah in granulacijah, trato izpodrivajo tlakovane površine, veliko je tudi vrtnega okrasja – od loncev in posod do skulptur, klopi in sedežnih elementov, pergol in opor za plezalke,« pojasnjuje Lovšinova.

Med tistimi, ki za oblikovanje vrtov najamejo strokovnjake iz Arboretuma Volčji Potok, prevladujejo mlade družine, ki se selijo v novo hišo. Krajinski arhitekti jim izdelajo zasaditveni načrt in opravijo zasaditev. »Z večino strank se srečamo vsako leto spomladi, ko opravimo spomladansko oskrbo vrta, nato pa ponovno jeseni. Med naročniki pa je vse več takih, ki si želijo vsakomesečno oskrbo vrta.« Projektiranje je zahtevna in zaple -tena naloga, predvideti je treba razvoj zasaditve v prihodnjih tridesetih letih. »Projektant mora z enim delom zasaditve ustvariti členitev prostora in estetske učinke, z drugim delom pa mora oblikovati dolgoročno strukturo vrta. Začetna saditev ni nekaj trajnega, po pravilu se vedno posadi več rastlin, kot jih bo raslo čez deset ali dvajset let. Dobro je tudi vedeti, da je vsak vrt po desetih letih zrel za prenovo,« pravi Lovšinova.

Da je skladnost hiše in vrta pomembna, se zaveda vse več Slovencev, zato se jih tudi vse več odloča za pomoč krajinskega arhitekta. »Vedno je že na prvi pogled mogoče ločiti vrt, ki ga je prostorsko zasnoval nepoučen lastnik vrta ali vrtnar brez krajinske izobrazbe, od vrta, ki ga je prostorsko zasnoval krajinski arhitekt. To se kaže v nepremišljeni razmestitvi funkcionalno različnih delov vrta, ki se ne sestavijo v celoto. Vrtovi ‘sama spekla’ so tudi zelo zahtevni za kasnejše vzdrževanje, učinek vzdrževanja pa ni sorazmeren niti z naložbo niti z videzom vrta,« opozarja Lovšinova. »Pri nas je še vedno zakoreninjena miselnost, da nam okolico lahko uredi kar arhitekt ali navaden vrtnar, a ta seveda ni tako dobro podkovan v vrtni umetnosti, kot je krajinski arhitekt,« pravi Strgarjeva. Vsem, ki želijo imeti lepo urejen vrt, svetuje, naj najamejo krajinskega arhitekta, pri čemer naj ta že v zgodnji fazi načrtovanja hiše sodeluje z arhitektom, ne pa da šele pozneje rešuje, kar se rešiti da.