(De)mistifikacija Jugoslavije

V tretjem nadstropju Muzeja sodobne umetnosti (MoMA) v New Yorku bodo 15. julija odprli veliko retrospektivno razstavo o arhitekturi in urbanizmu v socialistični Jugoslaviji z naslovom Toward a Concrete Utopia: Architecture in Yugoslavia 1948-1980 (H konkretni utopiji: Arhitektura v Jugoslaviji 1948–1980). Kustosa tega medijsko zelo odmevnega dogodka sta Martino Stierli, direktor oddelka za arhitekturo in oblikovanje newyorškega muzeja, in Vladimir Kulić, arhitekturni zgodovinar z diplomo beograjske fakultete in izredni profesor na Univerzi v Miamiju.

Za Stierlijem in Kulićem je skoraj triletni raziskovalni projekt, v katerem je sodelovalo okoli deset raziskovalcev, aktivnih na območju nekdanje Jugoslavije (iz Slovenije umetnostna zgodovinarka dr. Martina Malešič ter arhitekturni zgodovinar in kustos dr. Luka Skansi), uporabljeni pa so bili številni javni in zasebni arhivi, ki hranijo zapuščine arhitektov, urbanistov in umetnikov, ki so oblikovali arhitekturno, prostorsko in spomeniško identiteto naše nekdanje skupne države. Ljubljanski Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) je k razstavi prispeval kar 62 ključnih predmetov iz svojih zbirk.

Že iz naslova razstave je mogoče sklepati, kako bo MoMA poskušala prikazati ta zgodovinski fenomen. V besedah »concrete utopia« se ne skriva le splošna navdušenost nad brutalističnimi betonskimi stvaritvami jugoslovanske arhitekture. Takšna arhitektura je resda označevala produkcijo naše nekdanje skupne države, a le deloma, saj je pomenila samo eno od številnih poti takratnega vizualnega izraza. Naslov razstave se nanaša na definicijo nemškega marksističnega filozofa Ernsta Blocha iz petdesetih let prejšnjega stoletja o idealizirani viziji »konkretne utopije«, o novi družbi, ki naj bi temeljila na socializmu s človeškim obrazom, zgrajenem na temeljih socialdemokracije, dialektične družbe, socialne pravičnosti in emancipacije dela in ljudi. To upanje je bilo precej heretično, saj je nasprotovalo prevladujočim težnjam tedanje politične in intelektualne elite po centralizirani, birokratizirani in dehumanizirani socialistični družbi.

Torej, osrednja kulturna ustanova v ZDA, ki jo na leto obišče dva milijona ljubiteljev umetnosti, vidi Jugoslavijo kot unikaten politični eksperiment, njeno arhitekturo pa izpostavlja kot edinstven rezultat uresničitve simbioze med politiko in ustvarjalnostjo.

Vprašanje, ki najbolj zanima javnost, je, kaj iz jugoslovanske dediščine bo sploh prikazano na tej razstavi. In pa, zakaj odločitev prav za Jugoslavijo, politično entiteto, ki je danes na Balkanu tako zelo osovražena. Odgovor je preprost in paradoksalen: prikazati želijo to, kar se danes na območju bivše Jugoslavije sistematično uničuje. Prav pred kratkim je neoustaška horda izvedla uničujoč pohod na partizansko grobišče v Mostarju, delo Bogdana Bogdanovića, enega od najpomembnejših predstavnikov jugoslovanske arhitekturne kulture 20. stoletja. Od leta 1991 je bilo na območju nekdanje Jugoslavije uničenih na stotine spomenikov, naj omenimo samo zločinsko uničenje spomenika zmage narodov Slavonije (Kamensko), izvrstno delo kiparja Vojina Bakića.

Sovraštvo do socialistične dediščine pa ne zaznamuje samo spomeniške tipologije. Nova politična garnitura v Makedoniji že nekaj let z vulgarnimi neobaročnimi fasadami prekriva modernistične stavbe, zgrajene v času obnove Skopja po potresu leta 1963; avtor urbanističnega načrta popotresne obnove Skopja je bil sloviti japonski arhitekt Kenzo Tange. Stanovanjsko sosesko Split 3, urbanistični biser slovenske projektne skupine z Urbanističnega inštituta SRS (Vladimir Braco Mušič, Marjan Bežan, Nives Starc), nameravajo okrniti z gradnjo cerkve, katere arhitektura je, milo rečeno, podpovprečna. Kompleks Haludovo v Malinski na Krku, ta biser hrvaške hotelske arhitekture, avtorsko delo Borisa Magaša, že dve desetletji umira. Mnoge druge simbole turističnega booma 60. let in izjemne primere kakovostne umestitve stavb v občutljivi jadranski pejsaž so bagerji sodobnih turističnih mogotcev že zravnali s tlemi, na primer elegantni hotel Pelegrin v Kuparih, avtorsko delo Davida Fincija.

Uničenje ali pozaba grozita tudi številnim biserom modernistične arhitekture v Sloveniji. Tako smo že skoraj pozabili na bencinski servis Petrola na Tivolski cesti v Ljubljani, delo arhitekta Milana Miheliča, Učne delavnice Zavoda za gluho mladino arhitekta Savina Severja pa porušili.

Kaj bo še mogoče videti na tej za nas zgodovinsko pomembni razstavi? To, kako je Jugoslavija rešila veliko stanovanjsko krizo po drugi svetovni vojni (Novi Beograd, Novi Zagreb ...), kako je tehnična znanja in mednarodne urbanistične modele uvozila v svoja nova mesta (od avantgardnih prefabrikacijskih sistemov do urbanističnih kompleksov), kako je svoje tehnične sposobnosti izvozila v »neuvrščene« države (z gradnjo jezov, stanovanjskih sosesk, stadionov in gospodarskih razstavišč po Kubi, Nigeriji in Iraku), kako izvrstni so bili njeni političnoupravni kompleksi, športni objekti (MI Split ’79, OI Sarajevo ’84), sejmišča (zagrebški velesejem, beograjski sejem s halo A, ki je imela tedaj največjo armiranobetonsko kupolo na svetu) in paviljoni na mednarodnih razstavah (Jugoslovanski paviljon Vjenceslava Richterja za Expo ‘58 v Bruslju). Razstava bo pokazala tudi, kako je Jugoslavija spoštovala svojo kulturno in naravno dediščino (bosanske realizacije Juraja Neidharda in Zlatka Ugljena, slovenska senzibilnost Ravnikarjeve šole) in kako je zgradila spomin na drugo svetovno vojno (spomeniški kompleksi Marka Mušiča, Dušana Džamonje, Miodraga Živkovića in mnogih drugih avtorjev).

Kakovostne arhitekturne stvaritve, uvrščene na razstavo, niso nastale samo zaradi prizadevanj arhitekturne stroke, ampak celotne države. Jugoslavija je imela izjemno pozitivističen odnos do modernizacije – v njeni tehnologiji in umetniškem jeziku je videla orodje za reševanje individualnih in kolektivnih težav. Za reakcionarna in antimodernistična stališča ni bilo prostora. Morda je prav to razlog, da se je MoMA odločila za Jugoslavijo. Pri newyorški razstavi torej ne gre za »betonsko« fascinacijo, za estetizacijo »eksotike«, ki jo pogosto srečujemo v spletnih zapisih in reportažah o Jugoslaviji. Ključni izziv razstave je zrušiti vse mite o državi, ki je ni več, in gledalca prisiliti, da razmisli o vsem, kar je bilo uničeno.