»Sovražni helikopter« in štruce kruha

Kdo v resnici izničuje vrednote osamosvojitve? 

Od padca gazele, helikopterja JLA, ki ga je pilotiral Slovenec Toni Mrlak, v njem pa je bil tudi sopilot, Makedonec Bojanče Sibinovski, je minilo že več kot četrt stoletja, bilo je na začetku vojne, 27. junija 1991.

Helikopter je bil sestreljen nad Rožno dolino v Ljubljani, zrušil se je nedaleč od študentskih domov, na tem mestu danes stoji spomenik. Helikopter je prevažal kruh, sestrelili pa so ga pripadniki skupine, ki ji je poveljeval brigadir Tone Krkovič. Sestrelitev naj bi imela psihološki učinek, »v operativni dvorani je iz več ust hkrati prišla ena beseda. Končno! … Psihološka pregrada je padala,« je kasneje v Premikih zapisal Janez Janša, tedanji minister za obrambo. Pilot Toni Mrlak se je s tedanjim »ministrom za informiranje« Jelkom Kacinom sicer že nekaj časa dogovarjal o prestopu v slovensko vojsko.

O tem nesrečnem dogodku vemo že skoraj vse, o Mrlaku je bila napisana knjiga, o gazeli objavljen strip, o odgovornosti za sestrelitev so razpravljala sodišča, Slovenija pa je priznala del odgovornosti za nepotrebno sestrelitev, saj je po sicer nesmiselno dolgih postopkih in sprenevedajočih se dopisih Mrlaku priznala status padlega za samostojno Slovenijo. Te dni se ga je spomnila tudi ministrica za obrambo Andreja Katič – na prireditvi ob spominskem znamenju se je opravičila »družini za žrtev, ki jo je dala za Slovenijo«, hkrati pa ostro obsodila »politično obračunavanje in sprenevedanje«, povezano s tragičnim dogodkom. »Dejstvo je, da si zaslug za zmago v osamosvojitveni vojni ne more prilaščati posameznik ali skupina ljudi ...«

Kdo si prilašča zasluge, kdo gradi mit o osamosvojiteljih, ni težko ugotoviti. Nekaj dni po ministričinem govoru pred spomenikom so se oglasili sami. Predsednik društva Moris Tone Krkovič je Borutu Pahorju poslal pismo, v katerem je med drugim zapisal, da so člani društva ogorčeni nad novo »razsežnostjo zlorabe institucij in atributov slovenske države za umazan politični napad na vrednote slovenske osamosvojitve«. V pismu je priznal, da je s položaja poveljnika »ukazal sestrelitev tega helikopterja«. Od Pahorja pa je zahteval, naj »uporabi vso svojo avtoriteto za preprečitev izničevanja vrednot osamosvojitve«.

V vojni ljudje umirajo. Nič ni normalnega, ko letijo naboji, granate in rakete, vsaka vojna je umazana, vsaka tragična. Pomembno je, kaj se zgodi po njej, kakšen odnos se vzpostavi do dogodkov med njo. Pripenjanje medalj ne pomaga, pomaga pieteta, razumevanje kompleksnosti, priznanje napak, tudi opravičilo, kakršno je izrekla ministrica Andreja Katič. Nekateri osamosvojitelji mislijo, da je Slovenija zmagala, ker je streljala. Resnica je bolj zapletena, nazadnje je zmagal mir tudi zato, ker teritorialci in policisti niso streljali v trenutkih, ko bi lahko, ker niso, denimo, spoštovali ukaza in napadli blokiranih ljubljanskih vojašnic.

Raketa, ki je poletela z vrha stolpnice in v zadek zadela oddaljujočo se neoboroženo gazelo, je bila sprožena brez potrebe. V imenu psihološke propagande sta umrla dva človeka.