(Evropska) Severna Makedonija

Sporazum o preimenovanju Republike Makedonije, od leta 1995 v mednarodnem pravu imenovane Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija (FYROM), v Republiko Severno Makedonijo, ki sta ga 12. junija v vasici ob Prespanskem jezeru podpisala grški premier Aleksis Cipras in njegov makedonski kolega Zoran Zaev, je pomembno poglavje v zgodovini Balkana. Ne le zato, ker se je z njim končal – za zunanje opazovalce morda benigni – večdesetletni spor med sosedama zaradi »slovanskega prilaščanja« naziva Makedonija, temveč zato, ker izpričuje, da je mogoče tudi na »hribovitem Balkanu«, kjer zgodovina, namišljena, potvorjena ali resnična, prebivalstva ne izpusti iz krempljev, spore urejati s sporazumi, ne le z orožjem.

Da je novo uradno ime Severna Makedonija solidna, če ne celo dobra kompromisna rešitev, je vidno iz odzivov makedonskih in grških nacionalistov, saj so protestniki v obeh državah premieroma nekako »uravnoteženo« očitali »kapitulacijo«, nekateri »veleizdajo«. Premiera sta burne odzive iz Skopja in Aten pričakovala. Zato je Cipras že na slovesnosti ob podpisu sporazuma rojakom položil na srce, da je takšen »zmenek z zgodovino« nujen, saj so balkanski narodi »zaužili dovolj strupa šovinističnega in nacionalističnega sovraštva«. Zaev je k tej misli dodal: »Čas je, da izstopimo iz preteklosti in gledamo v prihodnost.«

Naziv Severna Makedonija je sicer eden izmed štirih predlogov, ki jih je makedonska stran v zadnji fazi pogajanj, nad katerimi je bdela tudi nemška kanclerka Angela Merkel, ponudila grški strani. Prav tako bi se zadovoljila z imenom Gornja ali Vardarska Makedonija, Grki pa so v vsakem predlogu novega imena za severno sosedo, ki bi vključeval besedo »Makedonija«, zaznali plagiatorsko dejanje »skopskih Slovanov« in za povrhu še krajo veličastne grške kulturne dediščine.

Čeprav si je mednarodna diplomacija, zlasti predstavniki ZN, skoraj tri desetletja prizadevala spodbuditi obe strani k iskanju ustrezne rešitve, so bila njena prizadevanja neuspešna. Makedonske oblasti v minulih desetih letih, v obdobju konservativnega premiera Nikole Gruevskega, v zdaj sprejeto rešitev ne bi privolile, saj se je v tem času makedonska mitomanija še okrepila. Kaže se v poimenovanju skopskega letališča po Aleksandru Velikem in v postavitvi 22-metrskega kipa vojščaka na glavnem skopskem trgu, ki naj bi upodabljal – čeprav so oblasti to zanikale – tega helenističnega osvajalca. Obenem je Makedonijo v tem obdobju pretresala še huda politična kriza, ki jo sociolog Dimitar Mirčev pripisuje tudi grški blokadi Makedonije ob vstopanju v evro-atlantske integracije, kajti šlo je za »dolg proces ustvarjanja frustracije, notranje travme, ki jo zlorablja marsikdo v notranjepolitičnem prostoru«.

Grška vlada se je ob sprejetju sporazuma zavezala, da bo umaknila veto na članstvo Makedonije v EU, če bosta sporazum prej ratificirala oba parlamenta, pozitivno pa se mora na referendumu o njem izreči še makedonsko ljudstvo. Seveda pa »zmenka z zgodovino« premierov Zaeva in Ciprasa ne bi bilo, če ne bi Nemčija in EU spodbudili obeh strani k pogajanjem, zavedajoč se, da je v strateškem interesu EU, da bi države zahodnega Balkana ohranile evropsko perspektivo.