"Ni potrebno, da obstaja samo ena beseda, ki bi nas vse opisala"

Rudy Loewe, vizualna_i umetnica_k 

Rudy Loewe svoje izkušnje uporablja za pripovedovanje zgodb skozi stripe in ilustracije, v katerih se primarno osredotoča na življenja temnopoltih oseb, obenem pa načenja diskusije o intersekcionalnosti. Rasizem, spolna identiteta, spolna usmerjenost so med osrednjimi temami, ki jih obravnava Rudy Loewe, gost_ja letošnjega ljubljanskega festivala Parada ponosa, ki bo svoj sklepni dogodek, torej povorko oziroma pohod po središču mesta in osrednjo prireditev na Novem trgu, obeležil v soboto, 23. junija.

"Ni potrebno, da obstaja samo ena beseda, ki bi nas vse opisala," je eden od prepoznavnejših stavkov Rudy Loewe, ki slavi različnost in se ne pusti predalčkati.

Intersekcionalnost (medpresečnost) je koncept, ki opisuje skupek več osebnih okoliščin, na podlagi katerih so lahko posameznice_ki diskriminirane_i. Nobene izmed osebnih okoliščin, ki sestavljajo ta skupek, ne smemo obravnavati ločeno, saj le vse skupaj ustvarjajo specifično realnost. Primer uporabe tega koncepta: temnopolti feminizem, ki govori o tem, da se diskriminacije na podlagi rase, diskriminacije na podlagi pripadnosti družbenemu razredu in diskriminacije na podlagi spola ne more obravnavati ločeno. 

O rasizmu velikokrat govorimo kot nečemu, kar je prisotno v širši družbi, denimo v "beli" Ameriki. Redkeje se dotikamo rasizma znotraj manjšin, denimo LGBTQ+ skupnosti. Ali menite, da je v manjšinah že a priori manj diskriminacije do različnih ras, ker so že same podvržene diskriminaciji?

Ponekod se v (belih) LGBTQ+ skupnostih srečujemo z domnevo, da se rasizem in spolna identiteta izključujeta. Vendar osebno sem doživel_a nekaj najhujšega rasizma prav znotraj LGBTQ+ prostorov, kjer dominirajo beli homoseksualni moški. Denimo v drag šovih sem videla, da uporabljajo v črno prebarvan obraz, najprej v Veliki Britaniji in zdaj tudi v Ljubljani. Ko že misliš, da smo leta 2018 tovrstne rasistične stvari že pustili za sabo, se izkaže, da jih nismo. Umetniki, organizatorji, prizorišča in občinstvo bi se morali upreti uporabi rasizma v drag šovih. Imeti moramo občutek kolektivne odgovornosti, ko smo priča rasizmu, ne pa, da pričakujemo, da bo za to poskrbel nekdo drug.

Kaj pa intersekcionalnost, ki je (tudi znotraj LGBTQ+ populacije) relativno neznan in dostikrat spregledan pojem?

Prihajam iz zelo drugačnega okolja, kot sem ga doživela v Ljubljani oziroma v Sloveniji, saj sem navajen_a biti v družbi predstavnikov LGBTQ+ skupnosti, ki se zavedajo, kaj je intersekcionalnost. Vendar pa je res, da se premalo govori o dostopnosti. Organiziranje dostopnih prostorov, ki vključujejo tudi dostopnost za invalidske vozičke, je nekaj, kar je prevečkrat spregledano zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ali možnosti. V naših skupnostih bi morala biti dostopnost domena intersekcionalnosti. Saj želimo ustvarjati prostore tudi za invalidne LGBTQ+ osebe, ne? Osebno sem naredil_a napako, ker nisem prevzel_a odgovornosti, in nastopal_a tudi na LGBTQ+ dogodkih z nedostopnimi mesti. In to o nedostopnosti prostorov, v katerih se gibljemo, je nekaj, o čemer se lahko začnemo spraševati vsi.

"V naših skupnostih bi morala biti dostopnost domena intersekcionalnosti. Saj želimo ustvarjati prostore tudi za invalidne LGBTQ+ osebe, ne?"

Vaša umetniška dela so pravzaprav vaše osebne izkušnje, ki izhajajo iz vaše identitete, torej se vaše zasebno in umetniško življenje oziroma delo nenehno prepletata.  Se vam kdaj zdi, da bi potrebovali še en dodaten prostor za odmik?

Umetniška dela, ki jih ustvarjam so taka, kot bi jih želel_a tudi sam_a videti, saj jih ne vidim dovolj. Zame je to življenjska pot - ustvarjati dela, ki mi omogočajo, da vizualiziram svet, v katerem bi rad_a živel_a. Poleg tega veliko delam tudi z drugimi ljudmi, skozi intervjuje, sodelovanja in tudi kot mentor_ica, kar je zame zelo pomembno, saj me zanima, kako moje se moje delo dotika drugih ljudi. In prav moje delo mi predstavlja odmik od nekaterih neprijetnejših stvari današnjega sveta.

Kaj pa vas je gnalo, da ste pričeli raziskovati svojo zgodovino in kako vam je to pomagalo pri oblikovanju vaše identitete?

Zgodovina, ki so jo me učili v šoli v Veliki Britaniji je izpustila marsikateri pomemben dogodek in zanemarjala britansko odgovornost v številnih grozodejstvih, kot sta suženjstvo in kolonializem. Skozi svoje delo ljudi ozaveščam o stvareh, o katerih se znotraj formalnega izobraževanja niso pogovorjali. Temnopolti ljudje so bili skozi zgodovino in so danes še vedno razčlovečeni. Zato me zanima delo s tistimi, ki so določene grozote doživeli in preživeli, s tem bi se rad_a boril_a proti temu razčlovečenju. Obenem pa upam, da to ljudem pomaga razumeti, kako določene dominantne sile oblikujejo zgodovino, za katero upam, da jo bodo začeli prevpraševati.

"Odgovornost ni zgolj na tistih, ki so targetirani, ravno nasprotno, ljudje morajo izkoristiti svoje privilegije, da poskrbijo za solidarnost z drugimi."

Po svetu, tudi v Evropi, se širi epidemija, ko države na položaje predsednikov izvolijo "močnega voditelja", ki ima nemalo karakteristik avtokrata, diktatorja, nekoga, ki državo pelje po tirnicah zunaj ali na meji zakonov ter se požvižga na človekove in druge težko priborjene pravice. To je še posebej slab znak za manjšine.

Ja, trenutno smo priča vzponu skrajne desnice in to ima konkreten pečat na mariginalne skupnosti. Denimo en teden po referendumu v Veliki Britaniji (brexit, op.p.), so se rasistični napadi povečali za kar 500 odstotkov. Odgovornost pa ni zgolj na tistih, ki so targetirani, ravno nasprotno, ljudje morajo izkoristiti svoje privilegije, da poskrbijo za solidarnost z drugimi. Obstajajo številni načini, kako lahko sodelujemo drug z drugim in se medsebojno podpiramo, vendar mislim, da je pomembno, da tisti, ki so v večini, ne odmislijo tega kot da to pač ni njihov problem.

Torej se strinjate, da Parada ponosa ni zgolj boj LGBTQ+ skupnosti, temveč bi morala biti boj vseh, ki verjamejo v človekove pravice in enakopravnost?

Zelo je pomembno, da se spomnimo, od kod je sploh prišla ideja o Paradi ponosa. V središču tega boja so bile namreč temnopolne transspolne ženske. In boj se je začel zaradi nuje, saj sta postajala nasilje in zatiranje, ki so ju izkušale, neznosno. Nevarno bi bilo fokus odmakniti od tega, dokler je toliko predstavnikov LGBTQ+ skupnosti po svetu še vedno žrtev homofobije in transfobije.

V zadnjih letih je, s pomočjo družabnih omrežij, velika težava postal tudi sovražni govor na spletu. Prišli smo do točke, ko je povsem ušel nadzoru - podjetja oziroma ponudniki pa se otepajo odgovornosti in ukrepanja. Kako bi po vašem morali posredovati družba in pristojne institucije?

Veliko podjetij s sovražnim govorom služi velike denarje, zato ni vedno v njihovem interesu, da se mu zoperstavijo. Resno bi morali premisliti, kako nehati vlagati v družabna omrežja kot je Facebook, saj redno cenzurirajo skupine kot je Black Lives Matter, obenem pa številnim fašističnim skupinam nudijo prostor za objave, tudi po tem, ko so prijavljene. Radi si domišljamo, da so družabna omrežja apolitična ali vsaj zunaj političnih mrež, vendar so ta omrežja v lasti resničnih ljudi, ki vodijo resnične politike z lastnimi agendami. Pomembno je, da se zavedamo, da družabna omrežja niso politično nevtralni forumi.

"Zelo pomembno je da ohranimo Parado ponosa politično in ne pozabimo, zakaj smo jo na začetku sploh potrebovali."

Za vaše delo pravite, da cilja na tiste zunaj sveta umetnosti. Zato, ker želite umetnost približati tudi tistim zunaj tako imenovanih elitnih krogov in buržoazije ter tistim zunaj formalnih izobraževalnih institucij?

Osebno imam formalno umetniško izobrazbo, zato sebe ne morem šteti zunaj omenjenega kroga. Poskušam pa aktivno priti do ljudi, ki tovrstne izobrazbe nimajo. Zato delujem večinoma zunaj institucij, v centrih različnih skupnosti, knjižnicah in podobno. Pomembno se mi zdi razmišljati o tem, kako lahko znanje, ki smo ga pridobili v teh elitističnih institucijah, delimo naprej ljudem, ki so ostali zunaj njih. In jim tako pomagamo razumeti, da imajo ravno toliko pravice ustvarjati umetnost kot privilegirani ljudje.

Kaj za vas pomeni upor?

Upor je zame kolektivni trud in menim, da fokus ne bi smel biti zgolj na posamezniku. Upor vidim na različne načine, v širšem pomenu pa tudi na dnevni bazi, upor je zame gradnja življenj, o katerih odločamo sami, in ki bodo peljala do skupnosti, ki se bodo zoperstavila proti vsemu, kar bi kapitalizem rad od nas. Upor ne bi smel bazirati na željah posameznika, temveč bi moral poseči globlje, saj nihče ne bi smel biti zapostavljen.

Jutri bo v Ljubljani sklepno dejanje letošnje Parade ponosa - tradicionalna povorka, pohod po središču mesta. Zakaj menite, da je pomembno, da na njej hodijo tudi ljudje različnih narodnosti, spolnih usmeritev in identitet? Kaj je mednarodno sporočilo parad ponosa?

Kontekst Parade ponosa je po svetu lahko zelo različen. Zelo sem bil_a vesel_a, ko sem ugotovila, da ljubljanska Parada ponosa nima korporativnega sponzorstva, ki se zadnje čase pogosto pojavlja v Veliki Britaniji. Parada ponosa se je začela kot izgred, ne kot zabava in zato je pomembno, da naredimo prostor, da proslavimo svoje skupnosti. Zelo pomembno je, da ohranimo Parado ponosa politično in ne pozabimo, zakaj smo jo na začetku sploh potrebovali.

*OPOMBA: Podčrtaj uporabljamo pri slovnično zaznamovanih slovničnih oblikah, z namenom vključevanja vseh spolov, tudi tistih, ki presegajo spolni binarizem "ženska − moški".