J. J. proti svetu

V sicer nadvse informativnem članku se Mladina po nepotrebnem ni dovolj odmaknila od ekstremističnega diskurza slovenske desnice. Ob pojasnjevanju izvora imena glasila Jacobin se je avtorju članka zapisalo, da „ameriški medij ni bil poimenovan po teh skrajnežih“, torej po jakobincih v francoski revoluciji, temveč po haitijskih jakobincih z generalom Toussaintom L’Ouverturjem na čelu. S tem je novinar seveda medij poskušal povsem upravičeno rešiti pred desničarsko očrnitvijo, vendar je to storil tako, da je v zadnji fazi nehote reproduciral konservativni revizionizem v zgodovinopisnih vprašanjih, skladen s trenutno hegemonijo kapitala in rastočim položajem desnice v njej.

Ne pozabimo: prav francoski jakobinci so – ob mnogih nesporno napačnih političnih odločitvah v letih 1793–94 – v evropsko politično prakso vnesli idejo demokratične oblasti. Njihova oblast ni pomenila le „vladavine terorja“, temveč je prinesla tudi prvo demokratično ustavo v zgodovini, prvo sistematično vključevanje državljanov v politični boj, prvo distribucijo zemlje med kmete brez odškodnine, prvo emancipacijo judovskih državljanov v zgodovini Evrope, odpravo suženjstva v francoskih kolonijah ter mnoge druge pridobitve brez precedensa. Številne danes prepoznavamo kot temelj, conditio sine qua non civilizirane moderne družbe, nekatere druge so nam še vedno lahko za zgled.

Tudi njihovih metod, ki jih imenujemo teroristične, ni gnala nekakšna inherentna krvoločnost revolucionarjev (ne nazadnje je še leta 1791 Maximilen Robespierre spisal znamenit govor proti smrtni kazni!), temveč permanentna vojaška dejavnost reakcionarjev doma in v tujini proti mladi in ranljivi državi, ki se je želela do konca otresti fevdalnih spon. Tudi vojne z vrsto evropskih dežel, ki so trajale vse do Napoleonovega padca, niso sprožili demonizirani jakobinci, temveč tržno naravnani žirondisti, ki so si od vojskovanja obetali zlasti gospodarsko liberalizacijo. So pa jakobinci v sklopu vojnega vrenja izumili prvo ljudsko vojsko. Kljub poznejšemu razvoju meščanskih vojsk je bil akt za svoj čas nadvse revolucionaren: pred tem so orožje lahko nosili le plemiči in plačanci, ljudska vojska pa je jakobincem pomenila še eno področje, kjer so se ljudje lahko udeleževali nove politike z bolj emancipiranimi težnjami.

Prav s temi in številnimi drugimi ukrepi so jakobinci idejo demokratične republikanske politike ponesli daleč preko francoskih meja; ne le v tedanjo francosko kolonijo Dominikansko republiko (kjer so lokalni jakobinci – nota bene: s podporo francoskih! – nedaleč od sužnjeposestniških ZDA ustvarili Haiti, prvo državo osvobojenih sužnjev), temveč tudi drugod. Reakcionarne oblasti so z jakobinci povsod krvavo obračunale in tako za cela desetletja upočasnile politično uveljavljanje demokracije. Med drugim je jakobinsko gibanje v 90. letih 18. stoletja obstajalo tudi na Ogrskem, kjer se je fevdalna oblast brutalno znašla nad Ignácem Martinoviczem in drugimi vodji odpora.

Madžarskih revolucionarjev nisem omenil kar tako. Očrnjevanje jakobincev s strani slovenske skrajne desnice je namreč še toliko razumljivejše v luči njihovih tujih mentorjev. Orbanizirani madžarski mediji danes namreč načrtno udrihajo po jakobincih, pa ne le po njih, temveč – v istem paketu – tudi po Rousseauju (velikem vzorniku jakobincev), Voltairu in drugih velikanih razsvetljenstva. Mračnjaška agenda evropske desnice je torej jasna, marginalizacija pionirjev demokracije kot „skrajnežev“ v njenem zgodovinskem revizionizmu pa mora pomeniti alarm. Demonizaciji razsvetljenstva in francoske revolucije (z njimi pa seveda tudi jakobincev) se mora postaviti po robu ne le vsak levičar, temveč tudi vsi drugi, ki verjamejo v trajno zgodovinsko poslanstvo moderne demokracije in ki hočejo v mišljenju slednje preseči vizijo patriarhalne sužnjeposestniške demokracije za tenko plast elite (= antična atenska demokracija) oz. vizijo kolonialnega genocidnega imperija, utemeljenega na kapitalu, rasizmu in militarizmu (= ameriška liberalna „demokracija“).

Mladini pa prijazno predlagam, da poleg Spieglovih kdaj objavi tudi kak članek iz omenjenega glasila Jacobin.