Sence sovraštva

Najlažje bi bilo na nacistične plakate, ki so se pred dnevi pojavili po velenjskih ulicah, gledati kot na provokacijo, češ, tisti, ki so jih nalepili, so to storili zgolj zato, da bi zbujali pozornost, novinarsko poročanje o tem pa jim daje legitimnost. A ne gre za navaden ulični grafit, pač pa za stilizirano in oblikovano podobo, ki ni nastala brez predhodnega premisleka – kdor je po mestu razširil plakate, je dobro vedel, kaj na njih piše.

Gre za prirejen nacistični plakat iz tridesetih let prejšnjega stoletja, na katerem je upodobljen nosilec »viteškega križa«, ki govori Hitlerjevi mladini. V velenjski različici je dodan napis »za družino, za državo, za raso«, spodaj pa je pripisana beseda »Welngärd«, kar naj bi bilo nemško poimenovanje za Velenje. To je neumnost, v zgodovinskih virih nosi Velenje različna imena, tudi nemškega izvora: Weln, Welen, Wöllan, a Welngärd nikoli. Zraven je upodobljen tudi grb Mestne občine Velenje, ki pa ima na stolpnici nacistično svastiko.

V Velenju sta stranki SDS in SLS pred meseci kategorično nasprotovali prihodu prosilcev za azil. V Velenju sta ti politični stranki javno govorili, da so mesto preplavili priseljenci albanske narodnosti. V Velenju je nastala lokalna podružnica gibanja Generacija identitete, »mladinskega gibanja«, ki zagovarja čisto Slovenijo. V Velenju občinski svetniki govorijo, da se v središču mesta »ne sliši več slovenska govorica«. V Velenju je bila nekoč razmeroma močna skrajna republikanska stranka, ki jo je vodil Adolf Štorman. In v okolici Velenja danes živi tudi Janez Janša, politik, ki je ob pojavitvi nacističnih plakatov cinično pripomnil, da bi »komiji spet kulturni boj. Očitno pa so jih slabo naučili gotice. Sicer pa v tem mestu stoji velik spomenik s sovražno simboliko.« Namesto da bi obsodil poveličevanje cinizma, je ceneno duhovičil.

Velenje je posebno mesto, nastalo s priseljevanjem, zato je delež prebivalcev, ki niso Slovenci ali katerih starši to niso, večji kot drugod. Mesto s tem ni imelo posebnih težav, občina je bila na svojo multietičnost ponosna. Stvari pa je začela, kako tipično, spreminjati ravno politika, politične stranke, tudi takšne in drugačne civilne pobude, ki po družabnih omrežjih pišejo sporočila, kot je tole: »Namesto da v mesto vabimo migrante, ki jih nihče ne razume, ki jim dajemo stanovanja, žepnino … raje s tem denarjem plačujmo vsem otrokom v osnovni šoli zajtrk.«

Jeseni so v Sloveniji lokalne volitve. V Velenju je SD izgubila dva poslanca, v obeh velenjskih okrajih je na državnozborskih volitvah zmagala SDS. Desnica bi rada jeseni prvič zmagala tudi v rdečem mestu.

Razumeti vse te plakate zgolj kot pripravo na lokalne volitve, kot neokusno izzivanje, kot nepremišljeno širjenje sovraštva, bi bilo naivno. Ne, politika, SDS in njeni sateliti so v ljudi namenoma zasejali strah in dvom. Plakati z nacistično tematiko so neposreden učinek vsega tega spodbujenega sovraštva in hkrati tudi plod anemičnosti oblasti; država bi morala nesprejemljive stvari kazenskopravno preganjati.

Nazadnje bo sovraštvo povsod, je kot oblak, ki se vedno hitreje spušča nad Slovenijo, kdor seje veter, bo žel vihar.